V žrelu

Je sploh še preplezljiva ali nič več? So bile temperature dovolj nizke, da je sicer kar soliden potok zamrznil, ali pa se bomo za naslednjim ovinkom znašli pred tekoče padajočim slapom, v »slepi ulici«? In če je zadeva narejena tako, kot je treba, zaledenela in preplezljiva, kaj je s tistim milijonom in pol kubikov nestabilnega grušča visoko nad nami, ki še vedno čaka na svojo priložnost za pot v dolino?

Varovalne naprave, s katerimi so opremili plazišče, da bi preprečili vnovično katastrofo, bi verjetno pravočasno spravile vaščane Loga pod Mangartom na varno, štirje plezalci, ki smo se prvi po predlanski katastrofi prebijali proti izviru zla, pa ne bi imeli nikakršnih možnosti. Povozilo bi nas in speštalo kot palačinke.

Najbrž ni Slovenca, ki se ne bi spomnil 17. novembra 2000, ko je eden največjih in najbolj uničujočih zemeljskih plazov, kar jih pozna stara celina, prizadel idilično vasico Log pod Mangartom. Obilno jesensko deževje je tako razmočilo kamninsko podlago na Stožju, strmem pobočju nad Mangartsko planino, skoraj višinski kilometer nad dolino, da je sprožilo plazenje in nastanek blatno-gruščnatega toka. Ta je z veliko hitrostjo in brez napovedi pridrvel po ozki strugi Predelice in v Logu pod Mangartom porušil več stanovanjskih hiš in pobil sedem ljudi. Ene pogrešane še vedno niso našli.

Katastrofa se je sicer napovedovala, saj je že dva dni pred tem manjši plaz, predhodnik velike gmote, odnesel most med Predelom in vasico Strmec. Da so vaščani vztrajali v hišah tik ob potoku in da civilna zaščita vasi ni izpraznila, je krivo tudi to, da kakih dvesto let plazu, vsaj ne tolikšnih razsežnosti, tam ni bilo. Jožefinska karta tega območja kaže, da so stanovanjske hiše v Logu pod Mangartom že pred dvema stoletjema stale tik ob mostu čez Predelico.

Čeprav so po največji tovrstni tragediji pri nas mnogi mislili, da je z majhno vasjo, v kateri je (skupaj s Predelom, Strmcem in hišami do Kluž) živelo 155 ljudi, konec, da se ne bo pobrala in da bo treba preživele preseliti na varnejša območja, se je zopet pokazalo, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Na dveh parcelah bodo kmalu začeli graditi pet hiš, v strugi Predelice pod plazom pa bodo postavili štiri grabljaste pregrade, s katerimi naj bi učvrstili plazišče in preprečili njegovo premikanje.

Na to, da bi z miniranjem skušali odstraniti oziroma nadzorovano sprožiti v dolino poldrugi milijon kubičnih metrov labilne gmote, ki je še ostala zgoraj, nihče več niti ne pomisli. In ko bo trava zopet prerasla grušč, ki je prekril ravno dno doline, bo pogled nanjo z okoliških gora spet takšen, kakršen je bil nekoč.

Toda cilj naše majhne štiričlanske odprave, ki se je letos pozimi odpravila v Log pod Mangartom, ni bilo občudovanje človeške vitalnosti in vztrajnosti. Naš namen je bil pogledati v drobovje katastrofe, preveriti, kako je s strugo Predelice, po kateri je privršel uničujoči plaz.

Soteska Predelice je bila pred nesrečo zelo znana med ljubitelji nekaterih t. i. adrenalinskih športov. S spusti ob vrveh po zglajenih apnenčastih koritih in skokih v kristalno čiste zelenkaste tolmune so v njej svoje veselje našli ljubitelji soteskanja (oziroma canyoninga), pozimi pa so v plezanju po zamrzlih slapovih uživali ljubitelji zmerno zahtevnega lednega plezanja.

Toda s temi podatki si nismo mogli bog ve kako pomagati. Nihče namreč ni mogel vedeti, kako zelo se je soteska spremenila, ko je po njej zgrmela gmota premočenega grušča in laporja. Ob že siceršnjih težavah, ki jih imamo ledni plezalci zadnja leta z nastajanjem zamrznjenih struktur, so tovrstne neznanke dale raziskovanju dodaten pridih negotovosti.

Naš vzpon, ki takrat še ni bil vzpon, saj je bil začetek povsem 'vodoraven', se je začel za pontonskim mostom pod stanovanjskima hišama, ki sta plaz sicer preživeli, toda najbrž ju bodo morali porušiti, sicer se bosta verjetno sami podrli v na novo odrezano strugo kakih petnajst metrov pod njima. Počasi smo napredovali po dokaj široki gruščnati strugi, ki je bila, koder je tekla voda, obetavno zamrznjena.

Po kake pol ure napredovanja se je soteska zožila in obdale so nas strme previsne stene sveže poglobljene kamnine, ovešene z ledenimi svečami. Nato je potok zavil levo in zagledali smo nadaljevanje soteske, kar je vsaj za nekaj trenutkov odgnalo dvome o napredovanju. Nad našimi glavami je zazijal ogromen usek, ki ga je poglobil plaz, čezenj pa je tekel soliden slap, ki pa je v svojem levem delu zamrznil v lep stopničast in ne pretirano strm led.

Čeprav je bilo tega ledu le za kak meter v širino in kak decimeter v globino, ni pomenil večje težave. Navezali smo se na vrv, prvi plezalec je pogoltnil slino in se po trideset metrov visokem zelenkastem ledu povzpel v ozko korito, v katero je potegnil še soplezalce, od zgoraj varovane z vrvjo.

Pri plezanju po slapovih, ki le delno zamrznejo, je potrebna še večja pazljivost kot že sicer pri lednem plezanju. Nič tako zelo nenavadnega ni, če se ti pri tem početju tanka ledena skorja zlomi pod nogami in zgodilo se je že, da so plezalci pri padcu v notranjost slapu utonili. Predstavljajte si večjo ironijo, če si morete: utoniti sredi januarja v potočku, ki ne zmore gnati niti najmanjšega mlina?

Preplezali smo torej to reč in se znašli v ozkem, iz monolitne skale zgrajenem koritu, ki je ovinkasto peljalo nekam na plano, do jezerca, ki žal ni bilo zamrznjeno. Čakalo nas je delikatno plezanje po skalah kakih deset metrov nad tolmunom z derezami na nogah, ki v gladkih, navzdol obrnjenih ploščah ne omogočajo skoraj nikakršnega trenja. V tisto smaragdno zeleno lepoto pod nami si pri desetih stopinjah pod ničlo nihče ni prav pretirano želel pasti.

Naslednji slap, ki nas je čakal za novim ovinkom, je bil še lepši in s plezalskega stališča gledano tudi zahtevnejši. Dostop do spet le ob robu zamrznjene ledene gmote je branilo jezerce brez pokrova. Voda je bila mokra kot vedno in januarsko mrzla. Plavanje razumljivo ni prišlo v poštev in tako smo kar nekaj časa brez idej postopali po obali in hrepeneče zrli proti želenemu cilju, dokler se ni Urban spomnil in začel plezati po ledenih svečah in kapnikih, ki so se potegnili čez previsno skalno steno na desnem robu jezerca.

Od nas so zahtevali kar nekaj plezalskega znanja, da smo se prebili do slapu in po njem do vrha, v novo korito. Nad plezanjem, ki je postajalo vse bolj spektakularno in vse lepše, smo bili iz minute v minuto bolj navdušeni in grozeči občutek, ki ga občuti vsakdo pri podajanju v neznano, je počasi izginjal. Skoraj smo že pozabili, da se gibljemo po ostankih groze, ki je sedmim ljudem vzela življenja.

Vse dokler nismo nad enim od zadnjih slapičev, ki smo jih preplezali, zagledali ostankov svedrovca, v skalo zavrtanega jeklenega klina, namenjenega spuščanju čez slapove. Jekleno obročkasto uho je bilo sploščeno ob skalo, kot bi bilo iz masla. Nič, kar se je tistega 17. novembra predlani znašlo na poti temu milijonu kubičnih metrov utekočinjenega materiala, ni imelo nobene možnosti.

Bog ve, kakšne možnosti imajo človeške »grabljice« v boju proti velikanski količini nestabilnega glinenega grušča, ki še čaka na svojo neizbežno pot proti dolini. Z nekaj sreče nam tega vsaj kakih dvesto prihodnjih let ne bo dano izvedeti.

TEKST: Tadej Golob

FOTO: Urban Golob

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču