Največ zakladov je skritih pod morsko gladino. Taka je tudi španska karavela El Dorado, ki je imela na krovu poleg vseh drugih dragotin še cele tri tone težko mizo, vlito iz čistega zlata in okrašeno z najžlahtnejšimi dragulji. Toda ladje niso nikoli videli pristati v domovini. Pisalo se je leto 1502, ko je ujma oceanskega viharja vzela svoj davek. Brodolom brez preživelih. Nekje na dnu morja starih plovnih poti iz novega sveta v evropsko Španijo tako še vedno čaka prava zlata miza na goste, posedejo okoli nje.

Le hudič in jaz

Ni pa malo tudi otokov, na katerih so skriti zakladi, ki so jih v minulih stoletjih za seboj pustili pirati (heh, tudi zdaj tako aktualni pirati s Karibov). Naštejmo le nekatere: atol Suwarrov v Tihem oceanu, Cookovo otočje, Tridnidad, Balambangan, Galvestone, Gasparilla, Oak Island in Agrihan v Marijanskih otokih pa Gardinerjev otok in Otok lorda Howa ter mali Isles of Shoals. Visoka tehnologija zdaj omogoča marsikaj, kar še ne tako davno ni bilo niti predstavljivo.

Tako so pred leti možje nekega iskalskega moštva iz vode potegnili ladijski zvon s krova zastavne ladje Queen Ann’s Revenge, s katero je plul brutalni gusar Črnobradec. Nihče pa še ni razkril, kaj je zakopano ob York Riverju v Marylandu. Tam blizu otoka Malberry stoji ob gornjem koncu majhnega peščenega zaliva pet dreves. Pod njimi naj bi bilo zakopanih kar nekaj z železom okovanih skrinj, polnih Črnobradčevih dragotin. Nekateri iskalci so prepričani, da kaže njegove zaklade iskati na Isles of Shoals pa na otoku Smuttynose in še kje. Slavni pirat se je zaklinjal: »Le dva vesta za kraj, kjer je shranjen zaklad. Hudič in jaz sam. Kdor bo zdržal dlje in ostal živ, bo dobil vse.«

Razvpiti gusarski kapitan Kidd pa je večer pred svojo usmrtitvijo soprogi ob zadnjem snidenju izročil zlatnik, namenjen hčeri Sari, in listič s številkami 4 4 1 0 6 8 1 8. Gre za šifro, ki bo srečneža popeljala do skritega naropanega bogastva neznanske vrednosti. Ni znano, da bi doslej komu uspelo razvozlati skrivnost. Iskalce vodijo domneve zlasti na Gardinerjev otok. A tudi ob obalah mogočnega, slikovito poraščenega Madagaskarja premore skoraj vsak za sidrišče primeren zaliv svojo zgodbo o skritem bogastvu.

Leta 1690 v Calaisu rojeni dečko s krstnim imenom Olivier le Vasseur, ki je pozneje kot pirat deloval pod vzdevki La Buse, Le Bouche in včasih Buzzard, pa je za seboj pustil zaklad, vreden najmanj sto milijonov funtov sterlingov. Dandanes vedo zagotovo le to, da je shranjen nekje na 17 milj dolgem in tri do pet milj širokem otoku Mahe, ki je največji izmed Sejšelov in se iz morja dviga 580 milj od Madagaskarja in štiri stopinje južno od ekvatorja.

Najdlje in najbolj zavzeto se z zakladom že več rodov ukvarja na Maheju živeča družina Cruise - Wilkins. Dostop do zaklada preprečujejo nerazvozlani simboli, cela vrsta ugank in več kriptogramov. Med drugim je La Buse uplenil tudi tako imenovani ognjeni križ iz Goe, izdelan iz čistega zlata in okrašen z velikimi dragimi kamni, ki je bil tako težak, da so ga iz oplenjene ladje morali na matično ladjo piratov nositi kar štirje La Busovi silaki.

Smer: Kokos

Prav gotovo je najslavnejši otok zakladov na svetu Isla del Coco ali Kokosov otok, ki leži zahodno od Paname, 333 milj severno od ekvatorja in 255 navtičnih milj jugozahodno od Kostarike, katere last je postal 1888. leta.

Na Kokosov otok naj bi avgusta 1821 z jadrnico Mary Dear, sicer namenjeno proti Panami, iz oblegane Lime rešili in skrili španske dragocenosti.

Med dragocenostmi, vrednimi menda celo več kot dvesto milijonov evrov, po dovršenosti izstopa zlasti odličen izdelek Matere božje v nadnaravni velikosti, napravljen iz čistega masivnega zlata in okrašen z izbranim dragocenim kamenjem. Skulpture, ki je tehtala več kot tono, niso nikoli našli.

Na Kokosovem otoku so naropana bogastva pozneje skrivali še nekateri drugi mojstri piratske obrti, na primer Edward Davis in kapitan Dominico Pedro Benitez, imenovan tudi Benito Bonito ali Dom Pedro, če omenimo le dva izmed najbolj znanih.

Nič presenetljivega torej ni, da so se po obalah in notranjosti tega otoka dolgo plazili iskalci skritih zakladov. Posamezni zanesenjaki so iskanju posvetili tudi več desetletij življenja. Eno izmed odprav je 9. oktobra leta 1935 z dvema križarkama ameriške vojne mornarice obiskal celo ameriški predsednik F. D. Roosevelt. Hja, pa ni nič pomagalo.

Jeseni 1966 so se na otok skrivaj pritihotapili štirje francoski študentje. Prišli so na črno, ker se jim je zdelo več kot neumno in nepravično plačevati tedaj že obvezne pristojbine. V neki otoški votlini so naleteli na dve razpadajoči okostji s preperelimi ostanki oblačil in z maloštevilnimi osebnimi predmeti. Globlje v votlini so našli nekaj kosov delovnega orodja, številne zvitke vrvi iz konoplje in ostanke razpadlih lesenih sodov, naokoli je ležalo nekaj mornarskih potrebščin, ki jih je glodal čas, in dve zarjaveli puški.

Tu sta bila še dva lesena zaboja z vžganimi velikimi začetnicami, G M na prvem in W S na drugem. V obeh skrinjah so fantje našli osebne stvari, večinoma pribor pomorščakov, na dnu vsakega pa je bila po vsej dolžini razprostranjena usnjena vreča, nabito polna zlatih kovancev. Španskih zlatnikov je bilo okoli tisoč, poleg pa so našli še 15 podolgovatih po približno pol funta težkih zlatih palic, zavitih v razpadajoče blago.

Stari španski zlatniki na avkcijah dosegajo prav vrtoglave vsote. Premije so se do zdaj najviše povzpele celo do nekaj deset tisoč dolarjev za kos! Da, verjeti v pravljice se, vsaj včasih, vendarle izplača.

Blizu nas

V slovenskem morju so se spletale zgodbe o zakladu, ki naj bi bil v eni izmed kajut čezoceanske italijanske potniške velikanke Rex. To so med drugo svetovno vojno zavezniška letala potopila v neposredni bližini Izole. Znana je celo številka kajute, zaklada pa nikjer, vsaj uradno ne.

Kakšni dve desetletji bo od tega, kar je tedanji Teleks med drugim objavil novičko o nekem vatikanskem cerkvenem možu, menda frančiškanu, ki naj bi se, najverjetneje v lastni režiji, skušal pogoditi s hrvaškim pomorskim muzejem iz Biograda za prodajo informacij o nekem v Jadranu potopljenem tovoru srebra.

V južni Dalmaciji še kar stikajo za enim od parnikov, s katerim so se čez veliko lužo v času pred drugo vojno podali premožnejši izseljenci, zlasti Judje, a se je ladja hitro potopila.

Kar pa se tiče otokov, ki naj bi skrivali zaklade, je morda še najbolj verjetna legenda o Sv. Andriji - Svetcu, kjer da je nekoč davno imela svoje oporišče skrivnostna kraljica Teuta, ki si je vsako noč privoščila katerega izmed svojih ujetnikov in ga po seksa polni noči dala zjutraj vreči čez strme skale Svetca kot nekakšna amazonska bogomoljka. Del otočka se še imenuje »Kroljicino« in tu nekje naj bi bilo skrito Teutino bogastvo. Domačini in tudi prebivalci okoliških otokov neradi govorijo o tem; prekletstvo, ki naj bi z urokom varovalo skrite dragocenosti, bojda še zmeraj deluje in prepričani, da se s tem ne gre šaliti.

Predvidoma največji

Po znanih podatkih je največji zaklad, za katerega se ve, a se je izgubil in naj bi še kar čakal na srečne najditelje, prav gotovo tovor z zastavne ladje Flor de la Mar portugalskega admirala in vojaškega poveljnika Alfonsa de Albuquerqua. Leta 1512 je admiral iz pristaniške Malacce zaplul proti domovini. Ladja se je potopila v neurju, ki je zajelo portugalsko ladjevje v malaški ožini med Malezijo in Indonezijo, ko je nekje pri severovzhodnem rtu Sumatre naletela na čeri. Še 29. septembra 1991 so eksperti v Sunday Timesu ocenjevali vrednost potopljenega zaklada na najmanj milijardo ameriških dolarjev, nekateri neodvisni strokovnjaki pa celo na devet milijard dolarjev.

Prav zdaj pa je precej aktualna najdba devet ton zlata in zlatnikov s parnika Republica, ki se je leta 1856 menda potopil pred obalami severnoameriške Georgie. Najdba bo verjetno rekordna, vendar je treba še malce počakati, saj vsi (pri nas objavljeni) podatki ne ustrezajo registru potopljenih ladij, vsaj glede na Encyclopedia of Sunken Treasure Johna Wrighta.

Pravne težave in drugi zapleti

Starorimska predklasična pravnika Brut in Manilij sta menila, da je lastnik zemljišča, na katerem je najden zaklad, tudi lastnik zaklada. Pozneje je obveljala Hadrijanova ureditev iz njegovih konstitucij, po kateri polovica pripade lastniku zemljišča in polovica najditelju. Če najditelj brez lastnikovega dovoljenja koplje po njegovem zemljišču, pa ves zaklad pripade lastniku zemljišča.

Iz teh starih osnovnih predpisov izhajajo sodobna zakonska določila o ravnanju z odkritimi zakladi. Resni iskalci si najprej zagotovijo koncesijske pogodbe, v katerih je opredeljeno, kako bo z delitvijo po najdbi. Toda potem se skoraj po pravilu kaj zaplete. Mel Fischer, ki je v karibskem morju odkril potopljeno špansko galejo Almiranto, imenovano tudi Nuestra Senora de Atocha, se je kljub sklenjenim pogodbam moral pravdati skoraj deset let, preden si je lahko v celoti lastil kar nekaj milijonov dolarjev vredno najdbo.

Ni še minilo pet let, kar so prodali enega od tihomorskih otočkov. Šlo je za prodajo zasebnika zasebniku, toda prejšnji lastnik si je prav zaradi domnevne realnosti že obstoječih podatkov za dvajset let pridržal solastninsko pravico pri morebitni najdbi zaklada na prodanem otoku. Nekateri se gredo torej čisto zares.

TEKST: Igor Rosina

FOTO: Fotospring

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev