Veličastnih šest in … jaz

Prepričal vas bom z najpomembnejšo epizodo iz mojega do 35. leta tako dolgočasnega življenja, da nikoli v nobeni družbi nisem mogel povedati prav nič zanimivega. Ker je bila temu primerno moja domišljija povsem nerazvita, se nisem znal niti nič zlagati. Moški brez domišljije je kot bik brez jajc. Vol. Edino, kar mi je kljub temu uspelo, je bil zelo visok položaj v službi. Sem eden od šefov petih oddelkov v velikem podjetju, nad katerimi sta samo še direktor in njegov namestnik. Veličastnih šest in jaz.

Šest bikov in en vol. Jaz, ki sem se od vseh sedmih daleč najbolj mučil in garal, da sem v desetih letih prilezel do stolčka z visoko plačo. Preostali so hitro prodirali navzgor kot biki, jaz pa sem se jim, garaški vol, na vrhu pridružil zadnji. Ne vem, ali je še v katerem podjetju toliko žensk kot v mojem. Med njimi je veliko lepih in mladih fukotožnih bejb. Veličastnih šest jih ima na vesti že veliko, jaz do 35. leta nisem imel nobene. Ne zato, ker ne bi hotel, ampak zato, ker sem bil neviden. Drugim moškim, ne samo šefom, so se smejale, mene niso opazile. Kot bi gledale skozi mene.

Do 35. leta sem spal s tremi ženskami. Prva je bila neka debela kmečka bunka v materinem rojstnem kraju, kjer sem – dokler se nisem odselil od doma – preživljal počitnice. Ona me je tudi razdevičila. Pri devetnajstih. Drgnil sem jo poletje za poletjem, dokler ni postala tako debela, da je bilo to že neokusno. Celo meni. Jaz sem bil vedno zgoraj, ona spodaj. In vedno sva fukala v naravi ali na kozolcu, ker nisva imela kje drugje. Po mojem sem zato fasal seneni nahod. Na faksu sem fukal najgršo sošolko, ker je bila edina, ki je pokazala zanimanje zame.

Vedno sva se drgnila v črni temi, pri kateri je bolj vztrajala ona, najbrž zato, ker se je bala, da jo bom zapustil, če jo bom videl golo. V temi je vsaka krava črna, pravijo, in v tem je veliko resnice. Ko sem nekoč hotel to preveriti in sem med seksom – tudi z njo sva vedno misijonarila – prižgal luč, sem se je, prisežem na karkoli hočete, ustrašil. Nisem se je več dotaknil.

Najdalj časa sem hodil fukat – ne morem drugače opisati tega razmerja – k sosedi, nemladi vdovi, ki me je po letu dni vprašala, ali sem versko blazen katolik. »Seveda nisem, sploh nisem veren,« sem protestiral. »Potem me pa že enkrat pofukaj kako drugače kot misijonar,« je dejala, me odrinila s sebe, porinila na hrbet in se povzpela name. Precej mi je odprla oči. Med seksom sem imel vseeno zaprte, ker me je spominjala na mojo babico. Saj sem rekel, da je bila nemlada vdova! Po tistem, ko je predlagala, da bi pripravila skupno zabavo za moj trideseti in njen šestdeseti rojstni dan, nisem več hodil k njej. In ne samo to.

Odločil sem se, da debelih, grdih in starih žensk ne bom več fukal. Posledica te odločitve je bila katastrofalna. Ženske se nisem dotaknil pet let! Sem pa veliko onaniral. Opremil sem se s skladovnicami porničev. Vitke joškate mlade lepe pornozvezde so bile moj harem.

Potem pa se mi je zapeljivo nasmehnila nova receptorka v podjetju – vitka, lepa, mlada in joškata Marjana. Ko se mi je prvič, se nisem odzval, ampak sem v zadregi hitreje stopil naprej in se šele z varne razdalje obrnil, da bi videl, kdo je za menoj, prepričan, da sem haluciniral in da se ni nasmehnila meni, ampak nekomu za menoj. Nikogar ni bilo. Marjana se je še vedno zapeljivo nasmihala ... meni. Ko se je to začelo dogajati vsakič, ko sem šel mimo recepcije, sem začel celo klepetati z njo, dokler ni hkrati mimo prišel eden od šestih bikov, poddirektor, ki me je malo pozneje ustavil, se mi prijateljsko nasmehnil in rekel:

»Dobra bejba, tale receptorka Marjana, ali ne, Janez? Super joške ima, vendar ja ne misliš fukat receptorke.« »Ne, seveda ne. Ampak joške ima pa res super.« Nikoli prej nisem kaj takšnega rekel komu drugemu kot kaki od mojih pornozvezd. Poddirektor se zadovoljno nasmehne: »Presenetil si me, vesel sem, da očitno ni res, kar se govori o tebi ...«

Debelo ga pogledam. »Da se o meni kaj govori?« »Aha, ljudje mislijo, da si buzič.« »Jaz ... buzič?« sem bil ogorčen, kot bi bil najbolj znan fukač daleč naokrog. »Saj veš, kako je. Petintrideset let imaš, samski si in že deset let si pri podjetju, pa se ne more nihče spomniti, da si kdaj kakšno popilil.«

»Jaz ... buzič,« sem šokirano ponovil.

Ves dan sem razmišljal o tem, kdo vse v podjetju, ki mu šest homofobnih bikov – brez moje aktivne pomoči – vlada s klasično mačo kulturo, me ima za buziča? Moja težava je bila zelo preprosta: debelih, grdih in starih nisem niti pogledal, vitke, lepe in mlade pa niso opazile mene.

Marjana se mi je še vedno zapeljivo nasmihala, jaz pa sem jo samo še vljudno pozdravljal in hitel mimo, dokler me ni nekega dne ustavila in jezno rekla: »Janez, kaj je narobe s teboj, ti nisem všeč?« Zvenelo je kot: kaj si res buzič? Tudi ona misli, da sem buzič! »Zelo si mi všeč, vendar … Ga nimaš ali kaj?«

Kaj? Kaj je rekla? Seveda ga imam. Moja faca je morda res povprečna, moj kurac pa ne. V redkih porničih sem videl večjega. »Rada šokiram moške, veš ... Vem, kaj te moti, ti si veliki šef, jaz pa samo uboga receptorka.« »Ne, ne ...« rečem in spet ne vem, kaj bi dodal. »Morda ti bo laže, če ti povem, da tudi študiram, zadnji letnik ekonomije.«

»Si zvečer prosta?« nenadoma butne iz mene. »Sem,« hitro reče. Zmeniva se, kje in kdaj. Ko se doma pripravljam na zmenek, me prešine, da je to pravzaprav moj prvi zmenek. Pa 35 let imam.

Bliže ko je ura zmenka, bolj sem nesrečen zaradi svojih oblek, ki so staromodne in preresne, s pričesko, ki ni za nikamor, s faco, ki se mi zdi še bolj povprečna kot navadno, ne s svojo dišavo, ki diši poceni ... Ko se končno odpeljem, nisem zadovoljen ne s svojim dolgočasnim avtom ne z dolgočasnimi kasetami, ki jih imam v njem ... Ni kriva samo moja povprečnost, ampak tudi skopost, ki sem jo razvil v umetnost. Poln sem denarja, ki pa leži v banki.

Ob Marjani, s katero sediva v znani restavraciji, ki jo je predlagala ona, sem videti še bolj povprečen. Videti je kot supermodel, s super joški, ki ji uhajajo iz tesne, vendar elegantne obleke (videti je draga). Tudi lep nakit ima in diši kot boginja. Vsi naju gledajo, hočem reči, gledajo njo, in se, podobno kot jaz, sprašujejo, zakaj je tako dobra bejba v družbi takšnega povprečneža.

»Sprosti se, Janez,« reče Marjana in po nekaj kozarcih vina sem skoraj sproščen. Pogovarjava se. Ker ji sam nimam kaj povedati, govori v glavnem ona. O sebi. Veliko ve o vsem, 24 let ima, svoje stanovanje, svoj seksi nov avtomobil ... Receptorka, ki študira ob delu? Ima bogate starše? Najbrž. Vendar, zakaj potem dela kot receptorka? Tudi o meni govori. Zakaj imaš tako kratke lase? Pristajali bi ti daljši.

A veš, da bi bil veliko privlačnejši z dva dni staro brado? Preveč konservativno se oblačiš. Preresen si za svoja leta. Vse to govori kot mimogrede. Vmes se me vse večkrat dotika. Vino, njeni dotiki, njen čarobni vonj in super joški me vse bolj omamljajo. Kurca imam ves čas napol nabreklega. »Zelo si te želim,« nenadoma spravim iz sebe.

»Jaz tudi tebe,« reče, se nagne k meni in mi zašepeta: »In tako te bom pofukala kot te ni še nobena.« Poravnal sem račun – ni bil majhen – in jo vprašal, ali greva. »Aha, vendar bi prej, ne vem, kako naj ti to povem, rada nekaj razjasnila. Nočem, da me razumeš narobe ... Koliko ti zaslužiš na mesec?« Kakšno zvezo ima moja plača z obljubljenim fukom? Povem ji, ona pa se nasmehne. »Dvanajstkrat manjšo plačo imam kot ti pa stanovanjsko posojilo pa posojilo za avto, tudi moja garderoba ni poceni ...«

Nisem razumel, kakšno zvezo ima to z menoj. »Hočem ti reči, k vragu ovinkarjenje, povedala ti bom tako, kot je, ti pa se odloči – moja pizda ni zastonj.« Debelo sem jo gledal, preden sem spravil iz sebe: »Toda ... jaz sem mislil, da sem ti všeč, vsi ti nasmehi, zapeljevanja ...« »Saj si mi všeč, rada bi fukala s teboj, vendar ne zastonj. Izkušena ljubimka sem, ustregla ti bom, kakorkoli boš hotel. Kaj pa je zate 50 tisoč tolarjev! Pri tebi bom ostala vso noč. Trikrat, štirikrat se lahko pofukava.«

»Imaš tudi ti pravilo, da se s strankami ne poljubljaš, ker mora nekaj ostati tudi za fanta?« presenetim samega sebe s sarkazmom. »Nimam fanta in nisem kurba, Janez.« Ne? Kaj pa je potem?

»Jaz sem le premalo plačana receptorka, ki študira in ima določen življenjski slog, ki ni poceni. Daj, sprosti se, kaj pa je zate 50 jurjev!« Bil sem napet kot indijanski lok. Vseeno sva odšla ... k njej. Že prvi poljub je bil slasten in počasi sem se začel sproščati. Marjana mi zapleše v ritmu pesmi iz filma Devet in pol tednov. Leave your hat on, hrope Joe Cocker, ona pa je vedno bolj gola. Samo še v tangicah in nedrčku je. Prvo lepo živo golo žensko imam pred seboj in kurac mi hoče eksplodirati. Vrti čudoviti napeti okrogli ritnici, trese jedri polni dojki. »Drkaj, če sem ti všeč,« reče. Drkaj! Če bi ti vedela, koliko sem ga predrkal v zadnjih petih letih.

Vseeno ga vzamem ven. »Ooo,« reče Marjana, »lepo, veliko presenečenje,« in pleše naprej. Ko si sleče nedčrek, se mi zaradi lepote njenih dojk, sredi katerih se bohotita mogočni bradavici, zamegli pred očmi. Ko malo pozneje pred obrazom slači hlačke in razkrije prelep velik trikotnik krzna, ki se važi na napetem venerinem griču, imam občutek, da bom omedlel. Ko me prime za roko in z njo poboža vlažne nabrekle debele sramne ustnice, sem ves iz sebe. Pizda! Končno imam roko spet na pizdi! Utapljam se v sladkosti. »Že je taprava, stopljena, vroča, odprta,« reče. »Ne zameri mi, novega kurca hočem najprej v pizdi, potem se bom igrala z njim,« me porine na kavč, se dvigne nadme, nastavi bleščečo glavico in se počasi spušča nanj.

O, ne, prosim, ne, kričim v samem sebi, ko zamesi. Vse poskušam, da bi preprečil neizogibno, vendar mi ne uspe. Ko zamesi tretjič, mi kurac eksplodira. »Hvala za kompliment,« reče, se nasmehne in ne preneha mesiti, ampak mesi še hitreje, še bolj virtuozno, in zgodi se čudež, kurac se ponovno napenja, jo polni. Marjana se znova nasmehne in vse bolj agresivno jezdi kurca. »Rada imam velike in debele,« šepeta, jaz pa zaljubljeno opazujem njeni poskakujoči dojki. Kako je lepa! Fukala sva se do ... odhoda v službo. Vmes mi ga je večkrat sesala in jaz sem prvič v življenju lizal pizdo.

V eni noči sem se prekvalificiral iz onanističnega prvaka v »dobrega fukača«, kot mi je rekla – ne sicer zastonj – Marjana, ko sem jo vprašal, ali je zadovoljna. »S takšnim kurcem moški ne more biti slab fukač,« je ocenila in me vprašala, ali sem bil zadovoljen jaz. Prikimaval sem. »Potem pa ne pozabi na petdeset jurjev.« Pozabil bi.

Zanjo sem porabil 150 tisočakov na teden. Štiri večere je imela že oddane.

Precej več me je veljala preobrazba – pod njenim nadzorom. Čeprav je bila ona moja Julia Roberts iz filma Lepo dekle, se je vživela v del vloge Richarda Gera in me v nekaj tednih spremenila do neprepoznavnosti. S svojo podobo v zrcalu sem bil nadvse zadovoljen. Še vedno nisem bil Brad Pitt, vendar se je iz dneva v dan začelo za menoj ozirati več žensk. Ko je diplomirala, me je povabila na razkošno večerjo z veliko penine, ki jo je plačala sama. Fukala sva do onemoglosti.

Ko se zjutraj poslavljava, odpiram denarnico, pa me preseneti: »Častim! Nisem ti vsega povedala. Dobila sem tudi novo službo. Zdaj bom imela samo pol manjšo plačo od tebe. Vsak dan lahko prideš k meni. Zastonj. Rada te imam. Tako sem srečna. Nikoli nisem bila srečnejša. Končno imam vse, predvsem pa tebe. Za vedno te hočem. Poročiva se!«

Moja mala romantična kurbica je zaljubljena. Kako naj ji povem, da je nesrečno zaljubljena? Že več mesecev sem iz tedna v teden več žensk odpeljal k sebi domov in jih – tako one – nepozabno pofukal. Oba sva na novem začetku, vendar se najini poti razhajata. Sploh pa, draga Marjana, življenje ni film, ne morem se poročiti z upokojeno kurbico, kar v bistvu si. Po tvoji zaslugi sem se iz vola spremenil v bika. Veličastnih šest je veličastnih sedem postalo!

TEKST: B. B. Kastelic

FOTO: Gen Nishino

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev