Dejstva: voda pokriva več kot dve tretjini zemeljskega površja. Prevladuje slana voda morij in oceanov. In če ostanemo pri razmerjih še za trenutek: dobro polovico našega planeta prekriva kraljestvo več kot poldrugi kilometer globokih oceanov. Gre za temno in hladno okolje z nepredstavljivim pritiskom.

Do teh fizikalnih spoznanj je človeški um faktično prisopihal šele v zadnjem stoletju, do 19. stoletja pa so v globinah tako ali tako prebivale le škodoželjne večglave morske kače in morski hudiči. Razbohoteno domišljijo so ohladila nova znanstvena spoznanja. Do prvih empiričnih odkritij so v drugi polovici 19. stoletja prišli Angleži, ki so nekaj milj pod gladino vlekli mreže in pregledovali zajete vzorce.

Z njimi so prvič določili geografsko in geološko sestavo morskega dna. Mreže so raziskovalci namakali še v letu 1952, ko je švedska ekspedicija povlekla vzorce iz globine desetih kilometrov. Po načelu obrnjenega pregovora »kamor gre štrik, naj gre še bik« pa je v teh letih že zaživelo tudi ekstremno potapljanje samih raziskovalcev. To je najprej omogočila batisfera oziroma potapljaška krogla.

Leta 1934 sta jo do takrat rekordne globine 922 metrov potopila Američana William Beebe in Otis Barton, njun dosežek, ki se je lahko gibal le po vertikalni smeri, pa je z batiskafom FNRS – 2 leta 1949 nadgradil Švicar Auguste Piccard. To plovilo je še danes matična plošča globokomorskih raziskav. Vse drugo so nadgradnje.

Danes z nasmehom gledamo na nekdanja predvidevanja, da je Zemlja središče vesolja, vendar pa se moramo zavedati tudi tega, da se pod nami skriva svet, ki so ga človeške oči videle le za pokušino. Skritih ostaja še dobrih 99 % abisalne ravnine. Da o vseh jarkih in breznih sploh ne pišemo.

Čeprav se tudi domači Jadran, ki ga sleherniki na prvo žogo povežejo z brezdelnim poležavanjem na plaži, ekološko cono ali sproščenim čofotanjem, uvršča med morja z globokomorskim dnom (povprečna globina je 240 m, najgloblja točka pa 1460 m), večino ekstremnih podvodnih raziskav opravljajo v nedrjih globljih oceanov. Kamor denimo z Marijanskim jarkom (globina 10.924 m) na čelu sodi Tihi ocean. Na dno jarka, dolgega 2542 in širokega 69 kilometrov, sta se že 23. januarja 1960 spustila Jacques Piccard in Donald Walsh. In to skoraj deset let pred legendarnim pristankom na Luni!

V spodnji del batiskafa Trieste, ki po zunanjosti spominja na cepelin, sta se pionirja globin spravila iz gumijastega čolna. Premetavali so ga dva metra visoki valovi, pod njimi pa ultimativno zemeljsko morje, v paketu z največjo globino.

Trieste je sicer deloval mogočno, vendar je večino konstrukcije predstavljal zgornji, s plinom napolnjeni del, ključen za uravnoteženost plovila pod gladino, komora za raziskovalce pa je imela le slaba dva metra premera. Ko so zaprli loputo, sta Piccard in Walsh zaživela v svojem svetu. Sončna svetloba se je nekaj metrov pod gladino spremenila v zelenkasto luč, ta pa pri 50 metrih v modrikasto ... Pri globini 150 metrov sta opazovala ribe, ki še vedno sodijo v razred površinskih, s tem da na kvadratni centimeter njihovega telesa pritiska kar 15 kilogramov!

Trieste se je spuščal s hitrostjo približno meter na sekundo, svet je postajal vse temnejši, temperatura je nenehno padala. Pri 500 metrih so postale notranje stene batiskafa občutno hladnejše. Vznemirjenost je dosegla vrhunec, ko je zaradi pritiska počilo zunanje pleksi steklo, njuno edino okno v globinskem svetu.

A konstrukcija je vzdržala, odločnost raziskovalcev prav tako. Na 8200 metrih globine sta zategnila zavore in zmanjšala hitrost spuščanja za polovico. Potop na končno globino 11.916 metrov je trajal štiri ure in 48 minut, Piccard in Walsh pa sta na dnu ostala 20 minut in pojedla hranilni obrok čokolade, ki jima je pomagal zdržati pri notranji temperaturi sedem stopinj Celzija. Zunaj je bilo še štiri stopinje hladneje, pritisk pa je bil tisočkrat večji kot v kabini. Tedaj so živosrebrne luči prvikrat v zgodovini planeta osvetlile to področje, človeško oko pa je prav tako prvič uzrlo majhnega rdečega rakca. Dva para oči sta potrdila domnevo in odpravila vse dvome o obstoju življenja na dnu oceanov.

Vesoljske agencije z nadnaravnim proračunom so v desetletjih, ki so sledila temu izjemnemu uspehu, stotinam omogočile pogled na Zemljo od zgoraj, a na dno Marijanskega jarka se ni spustil nihče več. Želja po nadvladi vesolja pa je vendarle pripeljala do eksplozije novih podatkov o oceanih. Sateliti neutrudno pošiljajo posnetke, ki zelo natančno razkrivajo ločnice med podvodnimi gorami, hrbti, obalami, spremljajo lahko celo gibanje večjih morskih živali.

In ko se nam že zazdi, da človeški rod pozna tako rekoč že vse sostanovalce na svojem domačem planetu, nas hladno oklofuta naslednji podatek: »Znanstveniki zadržano ocenjujejo, da se v globinah skriva še deset milijonov neodkritih vrst. Resnična številka pa je lahko desetkrat večja.« Tako ustanoviteljica kalifornijske organizacije za globokomorska raziskovanja Sylvia A. Earle. Med najmanj raziskanimi podvodnimi svetovi so podvodni kanjoni ob obali Nove Zelandije, Indijski ocean, ki je v večini neraziskan, Kaspijsko morje, kamor dostop raziskovalcem omejuje iranska vlada, Arktični ocean, jugovzhodni Tihi ocean in najgloblji del Srednjeatlantskega grebena, ki je, mimogrede, najdaljši »gorski« greben na svetu.

Osvajanje globin v času

• 4000 let pr. n. Št.: Na Kitajskem zacveti trgovina z biseri. Potapljači zajemajo zrak, z morskega dna pobirajo školjke in služijo po načelu hitrih srečk. Predvsem pa postavijo prvi mejnik: človek se lahko na dih potaplja do globine 50 metrov, čas potopa ne presega petih minut.

• 16. stoletje: Prve potapljaške obleke. Okorni potapljač vdihuje zrak, ki ga v sebi nosi na gladini plavajoči meh; v tem stoletju se prvič pojavi tudi potapljaški zvon.

• 19. stoletje: Prve potapljaške obleke z možnostjo dovajanja večje količine zraka od zgoraj. Sveži zrak dovajajo po upogljivi cevi, izdihani zrak uhaja skozi vratni ventil.

• 1872: Angleška raziskovalna ladja Challenger odpluje na štiri leta trajajočo plovbo po vseh morjih sveta. Mreže vlečejo po kilometrskih globinah in zbirajo geološko-biološke vzorce. Zberejo dokaze o pestrem življenju v nepredstavljivem okolju.

• 1898: Začne se enoletno raziskovanje nemške ladje Valdivia. Uspešno delo opiše vodja odprave Karl Chun v 24 knjigah.

• 1934: Barton in Beebe 15. avgusta potopita do rekordne globine batisfero, potapljaško kroglo s premerom 144 centimetrov in z 32 milimetrov debelimi stenami. Tehtala je več kot dve toni, v kabini pa sta bili dve posodi. Ena z natrijevim karbonatom (veže ogljikov dioksid), druga s kalcijevim kloridom (veže vlago).

• 1949: Otis Barton s predelano potapljaško kroglo, imenovano bentoskop, doseže globino 1377 metrov. Istega leta se z batiskafom vretenaste oblike v globino Tirenskega morja potopi dr. Auguste Piccard. Točka obrata: 3150 metrov.

• 1949–1952: Globokomorski svet začnejo raziskovati Rusi. Na krov ladje Vitjaz privlečejo najdbe iz globine šestih kilometrov in potrdijo, da tudi tako globoko obstaja življenje. Na koncu raziskav so lahko spustili mreže do globine 10 kilometrov.

• 1960: Dosežke svojega očeta Augusta je ves čas opazoval Jacques Piccard in očetov potop pomnožil s količnikom 477. Z batiskafom Trieste (Trst) sta se skupaj s pomočnikom Donaldom Walshem potopila v Marijanski jarek, 400 kilometrov jugovzhodno od tihomorskega otoka Guam. Pot navzdol sta končala pri še vedno neverjetnih 11.916 metrih!

• 1964: Tričlanska posadka prvič preizkusi Alvina, plovilo Woods Hole oceanografskega inštituta iz Massachusettsa (ZDA). Potopi z Alvinom so postali rutina: 7 metrov dolga in 3,5 metra visoka podmornica je podvodno favno prestrašila že več kot 3600-krat, povprečna globina potopov pa znaša malo več kot dva kilometra.

• 1977: Alvin spet udari. Znanstveniki v plovilu odprtih ust strmijo v neznano, prvič videno kolonijo živega sveta, 2500 metrov globoko v morju poleg Galapaških otokov. V popolni temi so odkrili podvodne vrelce, ki jih obdajajo živi organizmi.

• 1989: 11. avgusta se je plovilo japonskega Centra za morsko znanost in tehnologijo Šinkai 6500 obrnilo na globini 6526 metrov, v osrčju podmorskega jarka Sanriku. Še danes aktivna raziskovalna kapsula meri v dolžino 9,5 metra in dobra dva metra v širino. Pilotu se lahko pridružita dva raziskovalca.

• 1986: Alvin potrdi svojo zgodovinsko vlogo, ko ekipo s francoskim raziskovalcem dr. Robertom Ballardom na čelu pripelje do potopljenega Titanika (točno lokacijo so sicer določili že leto dni prej s sondo Argo).

• 1994: Deep Ocean Engineering predstavi prvo plovilo iz skupine Deep Rover 1002: dolgo je 3,3 metra, visoko in široko pa 2,5. Deep Rover 1 se lahko potopi do globine 1000 metrov. Če boste s seboj želeli peljati prijatelje, ne bo šlo, saj je v plovilu poleg pilota prostora le še za enega. Izrazita prednost pa je nedvomno spretno izdelana kupola, ki ponuja 320-stopinjski pogled. Spominja na zabuhlo kabino starih helikopterjev, ki smo jih gledali v filmu MASH. Deep Rover dvema potnikom ponuja nepozaben izlet, ki pa lahko traja največ 80 ur.

• 1996: Prvič so preizkusili nov tip aerodinamičnega potopila, ki pod vodo pravzaprav leti. Pilot je v ležečem položaju in upravlja gibljiva krila ter pogonske motorje. Takšno potapljanje bo znatno skrajšalo čas do želene globine, prav tako naj bi Deep Flight omogočal potop do zares globokih točk. Proizvajalci trdijo, da se je DF1 kot prototip dobro odrezal in da imajo že popolnoma izdelan načrt za naslednika Deep Flight 2. S tem plovilom pa bi se lahko redno spuščali na samo dno, torej v globino 11 kilometrov. Naročila pričakuje ameriško podjetje Hawkes Ocean Technologies.

• 2000: Začetek desetletnega projekta Popis morskega življenja. Že prva obetajoča etapa – spoznavanje Srednjeatlantskega grebena – je razkrila 300 novih vrst rib in okoli 50 vrst lignjev ter hobotnic.

• 2000: 108 metrov globoko, k potopljeni ruski podmornici Kursk, se potopi MIR, ena izmed dveh ruskih raziskovalnih podmornic (MIR 1 in MIR 2), ki sta v lasti Oceanološkega inštituta Širsov. Šest tednov po nesreči zberejo dovolj fotografskih in materialnih dokazov za točno opredelitev nesreče. A misija Kursk je le ena izmed epizod v več kot 20-letni zgodovini. Premer komore, ki daje zavetišče trem potnikom, znaša 2,1 metra, celotna konstrukcija pa se močno razlikuje od Deep Roverja. Gre namreč za skoraj 19 ton težko plovilo, v teži pa se skriva tudi odpornost proti nepredstavljivemu pritisku v globinah in zagotovljeno območje domače ene atmosfere. Čeprav je Mir drugi, se vseeno lahko zapelje do globine 6090 metrov. In kako sta povezana ruska težka tehnologija in polakirani oskarji? Od 450 potopov jih je bilo več kot 80 usmerjenih k Titaniku, večkrat je bil dodaten tovor tudi James Cameron.

• Anatolij Sagalevič, dolgoletni pilot MIR-a, je poleg Titanika Cameronu predstavil tudi svet globokomorskih vrelcev. Če pišete Sagaleviču na sagalev@mail.ru in uskladite termine, se lahko zgodi, da se v temno vodo spustite tudi sami. Cena? Okvirno 35 tisoč dolarjev do Titanika in 16 tisoč do vrelcev. Povratna.

• 2004: Oceanografski inštitut Woods Hole je z Alvinom popeljal severnoameriške znanstvenike v globine blizu njihove zahodne obale. Cilj 17-dnevne raziskave je bil spet zbrati podatke o drugem najdišču globokomorskih vrelcev in kolonij živih bitij. Zaljubljenost učenih glav v ta habitat je še bolj poglobila najdba življenja v ekosistemu, kjer temperatura zraste tudi do 121 stopinj Celzija.

• 2005 in prihodnost: Absolutna predanost preučevanju področij, kjer vladajo »nezemeljske« razmere. Če bo tehnologom podvodnih raziskovalnih plovil (Deep Flight 2) uspelo prepričati trgovce z novci, bo to pomenilo korak naprej k spoznavanju oceanskega dna. Tam se v plasteh skrivajo poglavja celotne zgodovine okoljskih sprememb na planetu Zemlja in širše.

Filmar najtemnejših globin

»Zasvojen, okužen sem z virusom raziskovanja globokomorskih prostranstev. Po uspehu Titanika sem ugotovil, da me hollywoodsko filmanje manj zanima kot izzivi globokooceanske fotografije in raziskav. V zadnjih treh letih sem bil na morju sedem mesecev in se v tem času udeležil 41 potopov. Pri vsakem vidim nekaj, česar si nikoli ne bi mogel predstavljati. Prosojno jeguljo premera dveh metrov. Vijolično hobotnico s krili na glavi.

Slepe rakce, ki se gnetejo le nekaj centimetrov stran od vode, ki je dovolj vroča, da bi stalila svinec,« zanosno pripoveduje James Cameron, režiser Titanika in Osmega potnika 2, ki priznava, da je Titanik posnel izključno in samo zato, da bi se lahko spustil do potopljene ladje. Pozneje se je Cameron podpisal še pod prvi digitalno posnet Imax 3-D film Ghosts of the Abyss, pred kratkim pa je končal svoj novi tovrstni film, Aliens of the Deep.

Simpatičnih pet

Še en dokaz, da že na našem planetu najdemo oblike življenja, ki bi jih najraje gledali na straneh znanstvenofantastičnih priročnikov!

• Globokomorska trnkarica: Absolutna zmagovalka podvodnih lepotnih pist, ki zraste do 15 centimetrov. Ljubek stvor z nekaj ostrimi čekani in že po naravi ozaljšan s svetlečo krono. Z njo maha in privablja plen. Izrastek na glavi osvetljujejo notri živeče bakterije, s svetlobo pa želi prepričati skorajšnje žrtve, da je pravzaprav drobna kozica.

• Svetleča sekirica: Mojstrica skrivalnic, proizvod preživetvenega poglavja naravne evolucije. Trnkarica gleda navzgor, tam je sekirica, a je ne vidi. Ima namreč srebrne boke in trup, kot bi ga skoval fužinarski kovač. Tako gre za plavajoče ogledalo, ki zrcali okolico. Ker pa je ta temna, je sekirica večinoma na varnem.

• Čekanka (Anoplogaster cornuta): Temnorjava oziroma črna riba, ki najraje grize med 500 in 2000 metri globine. Našli so jo tudi v globini blizu 5000 metrov, njena ne najlepša, a uporabna posebnost pa so štirje, čekani. Ti pregriznejo večino oblik življenja, ki zaidejo v te globine.

• Globokomorska pelikanka: Zanimivo grozno bitje, ki zraste tudi do 75 centimetrov. Gobec predstavlja pretežen del njenega bistva. Z njim si lahko privošči tako velik zalogaj, kot je sama. Iz glave ji raste rep, ki spominja na bič. Živi v vseh oceanih, tudi v globinah, ki presegajo dva kilometra.

• Vitičasta hobotnica: Nadrealistično žogasto bitje z vzdevkom Dumbo. Če je selitev iz globin ne bi pogubila, bi bila kot naročena za domači akvarij. Prebujali bi se ob pogledu na rumenkasto žival, ki plava z ušesi. In v prihajajočem delovnem dnevu nas ne bi nič več presenetilo.

Lastnosti globinskih plasti

Z modernimi sonarji, ki v globine pošiljajo zvočne signale in pozneje natančno registrirajo njihov odboj, smo v zadnjih desetletjih dobili pravo podobo oceanskega dna. A preden pridemo do tja, pričakajo potapljače in raziskovalce v batiskafih številne druge geološke in biološke posebnosti. Podatki iz globin nas prepričujejo, naj ostanemo na površju, plus oziroma minus nekaj deset metrov. Kilometri navzgor in še posebej navzdol pa predstavljajo že povsem tuje, nenavadno okolje, kjer bi človek brez primerne opreme hitro nehal dihati in utripati.

Epipelagični pas (0–200 m)

Svetlobno območje, najbolj ribji okoliš v morskih globinah. To področje izstopa tudi po gospodarskem in političnem pomenu. V geološki preteklosti je bilo to kopno, zato epipelagični pas uvrščamo k celinam. Svetloba pronica do spodnje meje tega pasu, tako da prehrambno verigo vzpostavlja domača fotosinteza. Naravna danost, ki jo živi nesrečniki v globljih pasovih še kako pogrešajo. V litru morske vode,

ki smo jo zajeli na gladini, najdemo približno 10.147 živih celic.

• 30,5 m: Meja, do katere se lahko potopimo z Vodnim hroščem, najmanjšo podmornico na svetu, in globina, do katere se lahko odpravimo na ogled koralnega grebena s podmornico Atlantis Deep Explorer.

• 37,25 m: Podvodni Triglav; najgloblja točka slovenskega morja, nekaj metrov stran od piranske Punte.

• 50 m: Pritisk na človeško telo je že precejšen, pet kilogramov na kvadratni centimeter.

• 61 m: Globina, kjer tune plavajo v jatah. Enakovredne, ne glede na znamko.

• 67 m: Stisnjeni zrak v jeklenkah zaradi pritiska postane toksičen, nevaren za potapljače.

• 171 m: Rekord potopa na dih, ki ga je leta 2004 postavil Francoz Loic Leferme; pljuča so na tej globini stisnjena na eno šestnajstino siceršnje velikosti; znanstveniki opozarjajo na realno nevarnost, da se pri globljih potopih (brez ojačene obleke) prsni koš vdre v prsno votlino.

Mezopelagični pas (200–1000 m)

Pregloboko za fotosintezo. Območje brez rastlin, za njim vstopamo na »Dark Side of the Earth«. V litru zajete vode je le še 726 živih celic.

• 250 m: Prve globokomorske ribe – okrogloustke.

• 550 m: Predvidena skrajna globina preživetja potapljača z dihalnimi napravami.

• 600 m: Pas, kjer zvok potuje hitro in daleč (zvok se v primerjavi s hitrostjo širjenja na zemeljski površini, 330 m/s, v morskih globinah širi s hitrostjo 1560 m/s).

• 615 m: Dolžina Titanikove sidrne verige.

Batipelagični pas (1.000–4.000 m)

Začne se tam, kjer se končajo svetlobni žarki. Od tod se potapljamo v svet večne teme, ki ga osvetljujejo le še reflektorji raziskovalnih podmornic in bioluminiscenčne svetilke globokomorskega živeža. Ko svetloba pomeni le še videti ali pa ne biti viden in se lahko iz plenilca hitro preleviš v žrtev. Ali pa iz že skoraj obupanega iskalca družice v srečnega oplojevalca. Temeljni proces, ki je za ljudsko dušo romantično povezan s prasketanjem ognja v kaminu, morajo ribe na 1000 metrih pod gladino opraviti pri štirih stopinjah Celzija. Nesreča v sreči.

• 2.000 m: Najgloblji registrirani potop sesalca – kita glavača; trajal je 1 uro in 13 minut.

• 2.449 m: Globokomorski vrelci, ki so jih leta 1977 našli v galapaški razpoki.

• 3.789 m: Povprečna globina oceanov.

• 3.800 m: Globina Titanikove končne postaje.

Abisalna ravnica ali globokomorsko področje (4000–6000 m)

Že samo ime področja pove vse. O abyssosu so prvi razmišljali stari Grki, beseda pa v prevodu pomeni »brez dna, podzemlje«. Takrat so pač verjeli, da so odprta morja enostavno brez dna. Pomemben geološki del abisalne ravnice so gorski hrbti.

• 4.000 m: Globina, v katero so leta 1858 položili prvi čezatlantski komunikacijski kabel. Z več kot 4.000 kilometrov dolgo vezjo so združili Kanado in Irsko.

• 4.200 m: V skrajno mrzlih vodah morja okoli severnega pola so leta 1979 našli 20-centimetrskega rakca: doslej edini primer biološkega življa v globinah tamkajšnjega morja.

• 5.000 m: Živih celic v litru? 15. Eden od razlogov, zakaj imajo tamkajšnje ribe zelo velike gobce.

• 6.000 m: Najdba ribe, ki so jo poimenovali po monaškem princu Albertu 1., znanemu sponzorju raznih morskih ekspedicij. Globokomorsko bitje, ki mu je tok življenja končala ribiška mreža, je postalo Grymaldichthys profundissimus.

Hadolpelagični pas (6.000–do dna)

Zadnja plast oceanov, večinoma področje globokomorskih jarkov in sotesk. Prostor, kjer nekatere življenjske oblike kljubujejo fizikalnim danostim: poleg popolne teme vladajo tu temperature blizu ledišča in nepredstavljiv pritisk. Proti dnu znaša pritisk celo tono na kvadratni centimeter. Dno prekriva gost muljast nanos iz ostankov

drobnih skeletov, školjk, ognjeniškega prahu in mulja.

• 6.000 m: Skrajni doseg ruskih podmornic Mir 1 in Mir 2.

• 8.370 m: Globina bivališča globokomorske jegulje, ki ljubi osamo; morsko bitje, ki so ga našli najgloblje.

• 10.915 m: Ena izmed točk na dnu Marijanskega jarka. Globina, ki sta jo leta 1960 dosegla Jacques Piccard in Donald Walsh.

• 11.033 m: Globina oceanskega dna, ki jo je leta 1957 s sonarjem določila sovjetska podmornica Vitjaz. To točko so vseeno poimenovali »Globina Challenger«, po misiji iz leta 1960. Samo za ilustracijo: če bi v jarek položili Mount Everest (8850 m), bi nam še vedno ostalo 2183 metrov. Če bi na Everest položili še Triglav, bi do koče na Kredarici hodili slabih dvajset minut.

TEKST: Andraž Pöschl

ILUSTRACIJA: Goya

FOTO: OAR/NURP, Univ. of Hawaii, Woods Hole Oceanographic Institute, Steve Nicklas/NOS/NGS

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj