»Ste prišli v Moldavijo po ženo, kaj?« je vprašala smejoč se. A to ni bil moj namen. Privlačil me je v tančico skrivnosti zavit mit, da Moldavija v svojih nedrih skriva najboljše bejbe vzhodne Evrope. Še dobro, da se je moj novopečeni pobratim Nicolae tako dobro spoznal na stvar.

O Moldaviji nisem vedel nič. Pravili so, da so tam doma najboljše mačke takoj za Ukrajinkami. In da so dekleta veliko bolj družabna in odprta (hmmm …) kot pri nas. Potem sem spoznal Nicolaeja, 37-letnega Moldavca, ki ga biznis nekajkrat na mesec pripelje v Ljubljano. Nicolae namreč (poleg drugih Moldavcev, ki se jih kar nekaj potika po Sloveniji) na sončni strani Alp kupuje lade samare in jih vozi v Moldavijo, kjer jih po predhodnem naročilu prodaja kupcem tudi do trikrat dražje, kot je zanje plačal pri nas.

Pot mu vzame 24 ur in ga stane le bencin, topli obrok in obvezen bankovec ali dva v potnem listu na mejnih prehodih v vzhodni Romuniji. Moldavci, ki so tihi in diskretni biznismeni, svoje delo vedno opravijo tako, da se izide njim v prid. Da bom videl, kako reč deluje in kje končajo samare, ki se jih ljubi Slovenci trudijo tako poceni in hitro znebiti, me je stlačil v eno »že prodano« in obljubil vizum na moldavskem mejnem prehodu, kar v normalnih okoliščinah zaradi obveznega garantnega pisma ni bilo mogoče. »Konzulka na meji je moja intimna prijateljica,« je pomežiknil.

Moldavci so v Sovjetski zvezi imeli status, podoben Črnogorcem v bivši Jugoslaviji – leni, počasni in ne preveč pametni. Če bi povzel devizo moldavskega ljudstva, bi se po njihovo glasila festina lente – hiti počasi. S tem se močno strinjajo tudi sosedje Ukrajinci, ki trdijo, da so Moldavci skrajnje zahojen narod in da je vojaščina edino, za kar so dobri, ker pač ni treba misliti s svojo glavo. Stalin je že vedel, zakaj je enormne količine orožja preselil prav na bregove Dnestra!

Ko smo po naporni vožnji končno prišli v Kišinjov, moldavsko prestolnico, je že en pogled na pločnike velikanskega socialističnega bulevarja Dacia potrdil teorije o tamkajšnjih dekletih. Mini krilca, oprijete majice, dolgi, črni lasje in postave, da bi človek vriskal od navdušenja. Kišinjov je kar pokal po šivih od fantastičnih bejb, od katerih bi si vsaka druga zaslužila duplerico v prestižni (in izbirčni) slovenski izdaji Playboya. Presenetljivo evropska prestolnica premore še nekaj podobnih razglednih točk.

Ena takšnih je nedvomno odprta restavracija Fortus nasproti hotela Turist, kjer smo imeli svojo »bazo« in kjer poceni rusko pivo baltika in pice za tristo tolarjev vabijo najrazličnejšo klientelo. Dekleta iz okoliških fakultet so ob srebanju koktejlov redno hodile preverjat, kdo bo izstopil iz BMW-jev, chryslerjev in mercedesov na velikem parkirišču ob ploščadi. V Kišinjovu na ulicah začuda vozi veliko več tovrstnih avtomobilov kot pa lad, moskvičev in volg. Ko je eden od pogumnejših znancev za hec pristopil k najboljši bejbi, kar so jih videle moje srečne oči, mu je ta po nekajminutnem pogovoru mrtvo hladno zabrusila: »Če imaš groše, boš jebal, če pa jih nimaš – odjebi.«

Zvečer so se fantje odločili, da bi bilo gosta treba peljati ven. »Da boš videl pravi Kišinjov,« so se mi režali. V striptiz klubu hotela Kozmos, pod vibracijami ogromnega večnadstropnega disko kluba Sokol, so plesale Bolgarke. »Če prideš k meni v hotel, ti dam dvesto dolarjev,« je rekel Iuri, najpohotnejši izmed vseh treh Moldavcev. »Če to naredim, me odpustijo in izženejo. Raje me glej, kako ti nastavljam pičko,« je odvrnila Bolgarka in se mu gola zavihtela v naročje. Iuri, ki je ponavadi dobil fukat že za telefonsko kartico, je bil besen.

Podzemno vinsko mesto

Naslednji dan nas je v Cricovi, moldavski prestolnici vina, ustavil oborožen moški v vojaški uniformi. Izkazalo se je, da varuje vinograde šardoneja, ki so od osamosvojitve v zasebni lasti. »Delam 24 ur, potem spim 24 ur. Za čuvanje trte dobim 85 dolarjev na mesec.« Kar 50 dolarjev več, kot znaša povprečna moldavska mesečna plača. Ni slabo.

Cricova je bila v železnih časih Sovjetske zveze gigantski kombinat, ki je pridelal toliko vina, da bi slehernemu izmed 260 milijonov prebivalcev Sojuza lahko natočili po en kozarček – 26 milijonov litrov ali petkrat toliko kot danes, ko tudi za izvoz količina vrhunskih vin Cricove ne preseže pet milijonov litrov. Pod vasjo teče skoraj 60 kilometrov podzemnih rovov, ki jih uporabljajo za proizvodnjo, obdelavo in skladiščenje vina.

V enem izmed njih, kjer je zaradi idealnih razmer mogoče alkoholne izdelke tudi deponirati (ob obletnicah ali rojstvu otroka, kot to počnejo Američani), leži prav posebna zbirka sorte moser iz leta 1934. Steklenice so namreč naravnost iz Göringove zasebne zaloge, ki jo je Rdeča armada »rešila« iz njegovega bunkerja in jo polovico podarila Kremlju, polovico pa vinogradnikom Cricove.

Dvaindvajsetletni Vaeceslav Jeichu, ki je bil odgovoren za moje nemoteno vohljanje (predstavil se je kot »Mister Dži Kju, kot tista revija GQ«), je povedal resnično anekdoto o Juriju Gagarinu, sovjetskemu astronavtu številka ena: »Tovariš Gagarin nas je obiskal leta 1966. Prišel je v sredo, ven pa ga ni bilo vse do petka.

Organi KGB so se ustrašili, da se ni kaj pripetilo, potem pa so ga čez dva dni zagledali na drugi strani rovov, ko je v oblaku hlapov momljal, da bo Cricovi podelil toliko odlikovanj, da bodo morali po kovino zanje v vesolje, ker je bo na Zemlji premalo.« Povabil me je na degustacijo fantastičnih vin, penine in domače divjačinske salame, skupaj z dvema gospodičnama v tesnih promotorskih bluzicah.

Blizu vasi Orhei, nekaj deset kilometrov severno od Cricove, sem v samostanu Butučeni, ki so ga menihi v 13. stoletju vklesali visoko v živo skalo, polno organskih fosilov, povprašal enega od treh menihov, ki zanj skrbijo, o oživljanju religije v Moldaviji. Oče Nicolae Babic, 57-letni možakar s sivo brado in črno meniško obleko, je prišel v samostan pred nekaj leti. »Spet doživljamo preporod besarabske pravoslavne cerkve. Počasi se gradijo katedrale, samostani zopet živijo svoje življenje in ljudje obešajo ikone svetega Vasilija in Marije po stenah svojih domov. Včasih si tega nihče ni upal, ker je bila kazen prestroga.«

Popil je požirek zdravilne vode, ki kaplja skozi kamniti strop samostana blizu asketskih, nizkih kamnitih soban, v katerih so menihi živeli vse do 18. stoletja, in ponosno razkazal nov, v Romuniji naročen izrezljani oltar. Povedal je, da je prej delal kot nadzornik v ukrajinski jedrski centrali Južnoukrainsk in da mu to je kmalu začelo presedati, zato je odšel med menihe v samostan. »Tudi tu sem ožarčen,« je pripomnil, »ampak od Boga!«

Leninland

Zrežirani preplah, da se namerava samostojna Moldavija zopet tesno povezati z Romunijo (Romuni aktivno štipendirajo moldavske študente in podarjajo državljanstva Moldavcem, ki s svojim ničvrednim potnim listom ne morejo skoraj nikamor), je povzročil pravo paniko med skoraj 700 tisoč moldavskimi Slovani.

Pod rusko taktirko je Igor Smirnov skupaj z generalom Lebedom (nekdanji poveljnik 14. ruske armije je baje dejal, da so njegove čete po potrebi lahko v 24 urah tudi v Bukarešti, če je treba) septembra leta 1990 razglasil neodvisnost ozemlja na desnem bregu Dnestra in zopet obudil železne čase Sovjetske zveze s srpom in kladivom pod rdečo zvezdo, grbom novonastale Pridnestrovske moldavske republike (PMR). Sledila je prava državljanska vojna, v kateri je med neuspelim poskusom zavzetja mest Tighina (na levem bregu Dnestra) in Tiraspol leta 1992 umrlo več kot petsto Moldavcev.

Zloglasna tiraspolska 14. armija, neželeni ostanek hladne vojne, pomeni za Evropsko unijo moteč madež na podobi neodvisne Moldavije. Po podpisu sporazuma med Moldavijo in Rusijo naj bi se ruski vojaki umaknili že leta 1994, ko je Moldavija vstopila v SND, ker ruska vojska na ozemlju neodvisne Moldavije s svojo navzočnostjo krši državno ustavo, toda Rusi se tudi do zadnjega obljubljenega datuma, 31. decembra 2003, kljub močnemu pritisku EU, ki hoče tja napotiti svoje mirovne sile, niso pretirano trudili drezati v Smirnova, da bi vojake napotili v domovino.

Skoraj 50 tisoč ton orožja na desnem bregu Dnestra je pač edino zagotovilo za nemoten obstoj njegove paradržavice (neki carinik se je v pogovoru pošalil, da so »kot SAO Krajina v Jugi«), katere prebivalci so povečini upokojena »vojna lica«, ki se jim kolca po zlatih časih Sovjetske zveze.

Fantomska meja med obema bregovoma reke Dnester pa je tudi idealen kraj za tihotapljenje cigaret, alkohola, orožja, droge in belega blaga iz PMR v Moldavijo. Taka »duty free« zona, kjer je mogoče najti čisto vse, kar je ilegalno (baje Smirnov z orožjem in razstrelivom zalaga tudi Al Kaido), je za Moldavijo skrajno donosna, saj leži v soseščini.

Sicer pa je od nikogar priznana PMR pravi flashback v železne čase ZSSR. Nikjer v Evropi ni več mogoče najti tako avtentične socialistične ikonografije – ohrabrujoče parole na tablah ob praznih cestah (»Zajedno smo jači« in podobno), Leninovi kipi v vsaki večji vasi, še delujoči kolhozi in na tone industrijskega džanka, ostankov cementarn, elektrarn in drugih plavžastih fabrik, ki so cvetele v centraliziranem sistemu Sovjetske zveze, danes pa tvorijo zarjavelo kuliso novim bencinskim črpalkam in klimatiziranim veleblagovnicam blagovne znamke Sheriff. Ja, tukaj je Teksas, ampak neke druge vrste – nikjer ni zahodnjaških billboardov, nikjer ni reklam za kokakolo, ni sledu o McDonaldsu ali Burger Kingu, še celo mobilnik nima signala …

V Tiraspolu prevladuje estetika vzhoda: levo je Ulitsa Lenina, desno Komunističeskaja. Nasproti parlamenta so pokopališče žrtvam vojne z Moldavijo, velik zelen tank in (seveda) Leninov kip, ki stoji tudi pred sleherno pomembnejšo stavbo v mestu. Pa vojska, teatralno šopirjenje militarizma z blindiranimi utrdbami, bunkerji in neskončnimi konvoji. Ne manjka niti obvezna policija strogega pogleda izpod na čelo pomaknjene kape, ki v vsakem križišču ustavlja žigulije in volge zaradi izmišljenih prekrškov in pobira poslednje kopejke obubožanim upokojencem, ki že mesece niso videli pokojninskega odrezka. Tudi če bi v Las Vegasu zgradili postmoderni Soviet Village, jim ne bi uspelo duplicirati pristne dekadence, s katero je prežeta Voroninova »rajska oaza«. Pridnestrovje je poleg kišinjovskih bejb nedvomno eden glavnih razlogov za obisk Moldavije.

»Poroči se z mano, da bom končno lahko odšla od tod,« je zavzdihnila 19-letna Lena, ki z mamo v Kamenki na severu PMR v najetem kiosku na glavni ulici prodaja pretihotapljene zahodnjaške sladkarije. »Nočem Moldavca. To so umazani, smrdeči cigani. Rada bi moža slovanske krvi, da bo oče mojih otrok.« Prijazno sem se moral opravičiti in povedati po pravici, da sem že zaročen. Protiromunska nagnjenja so na tej strani reke Dnester, ki je že od nekdaj naravna meja med Romani in Slovani, najmočnejša.

Mladim je vseeno, kaj bo prinesla prihodnost, starejši pa še vedno trepetajo v mlaki lastne paranoje. Dva direktorja, prvi v cementnih zavodih, drugi pa v agrokombinatu, s katerima smo bili dogovorjeni za intervju, sta se od strahu pred sankcijami raje potuhnila. »Ušesa Partije slišijo predaleč,« se je obakrat glasil odgovor.

Živela svobodna … Gagauzija!

Na jugu Moldavije živi s posebnim statusom zaščitena manjšina turških kristjanov (!), ki so si prisvojili dobršen del juga dežele in svoje ozemlje poimenovali Gagauz Yeri, Svobodna dežela Gagauzov. Prebivalci so potomci Turkov, ki se v 18. stoletju niso hoteli bojevati v vojnah z Rusijo in so se (seveda pod pogojem, da sprejmejo krščanstvo) naselili na razkosanih ozemljih tedanje Moldavije. Od leta 1994 Moldavci za svoje Gagauze skrbijo v rokavicah, ker se bojijo, da bodo morda nekoč emigrirali v bratsko Turčijo, ki kaže zanje ekonomski interes.

Nasproti parlamenta v Komratu, prestolnici Gagauzije, kjer svetlo modri državni zastavi z volkom v grbu družbo dela še en kamnit Leninov kip, stoji gostilna, kjer pripravljajo odličen šašlik. Galja Marina, 21-letna natakarica bujnega oprsja, ki se je v družbi dveh kolegic kar naprej sukala okoli mize, je povedala, da so njeni starši po rodu iz Kazahstana in da ne razume niti besedice moldavsko. »Rusko in gagauško znam, tako kot večina ljudi tukaj,« je dejala brez kančka slabe vesti, zanemarjajoč drobceno dejstvo, da je Gagauzija v bistvu enklava znotraj bratske Moldavije in da bi se vendarle spodobilo poznati vsaj besedo, dve jezika države, ki Gagauze gosti že skoraj tristo let.

»Vse punce tukaj so v principu prostitutke,« je rekel Nicolae med srebanjem rujne kapljice. »Ta grde gredo s teboj za pivo ali vodko, srednje lepe za večerjo, vino in kako darilce, hude bejbe pa hočejo kar keš, petdeset, sto dolarjev – ampak vsako lahko dobiš, razumeš?« Tri skrivnostno smehljajoče se natakarice so mi napisale svoje naslove na hrbtno stran računa, če bom slučajno kmalu spet prišel v Gagauzijo, pa ne bom imel kam iti, potem pa so se posvetile delu. Listek sem izgubil nekje sredi moldavskih poljan, ko je Nicolae samaro pri 80 kilometrih na uro nenadoma usmeril na ozko traktorsko gaz skozi njive.

To je bila edina pot nazaj v Kišinjov, betonsko hedonistično oazo v deželi, v kateri več kot polovica prebivalstva živi pod mejo revščine.

Gruzija, dežela s podobno teritorialno in ekonomsko usodo, je svojo žametno revolucijo že doživela. Moldavija med vsakodnevnimi protesti in korupcijo še vedno ždi v svoji temni votlini kot plašen zajec, ki si ne upa na plano, ker se boji velikega sosedovega psa.

Za svoje preživetje ta obubožana država nujno potrebuje doktrino ekonomskega liberalizma in politiko, ki bo vsebovala pravilne nacionalistične odločitve in bo osvobojena komunistične stigmatizacije. Brez tega bo ostala le pozabljeni kos ozemlja, ki so si ga in si ga bodo večno podajali močnejši, ne oziraje se na to, da v svojih nedrjih skriva absolutno najboljše bejbovje vzhodne Evrope.

Dežela med dvema ognjema

Moldavija, nekoč agrarni paradiž Sovjetske zveze, poln vinogradov, jabolk in koruze, je imela kot vojaška avtonomna socialistična republika tako široke in ravne ceste, da je na njih lahko kadarkoli brez težav pristal nastreljeni ruski mig. Dežela proletarcev, kjer naj bi se na njivah, prepojenih z znojem delavcev in kmetov, cedila med in mleko, je danes najrevnejša evropska država v brezupnem iskanju svoje identitete, ujeta v propagandno vojno med Romunijo, ki ji obljublja zlato evropsko prihodnost, in (pre)močno mater Rusijo, katere snubljenju se vse preveč prepušča celo sam komunistični predsednik Vladimir Voronin. Kdo v tej vojni zmaguje, si lahko mislite.

5 moldavskih biserov

1. Pridnestrovska socialistična oaza PMR s kolhozi, Lenini in pompoznim militarističnim šopirjenjem.

2. Podzemno mesto vina in užitkov v Cricovi.

3. Nočno življenje v Kišinjovu.

4. Megalomanske ciganske vile v Soroki na severu dežele.

5. Žumijeri – svinjina z mamaligo (žganci iz koruzne moke), ocvirki in kislo smetano ter s slanim ovčjim sirom. Moldavska specialiteta.

Štefan z velikim

Moldavski narodni junak, Štefan Veliki (Stefan cel Mare), ki je v letih 1457–1504 združil teritorije Velike Moldavije, je v srcih naroda neizmerno priljubljen in je edini heroj, ki ga ta skromna državica sploh ima. Bradati blondinec je bil neustrašen bojevnik in je, kot opisuje Ion Neculce, po vsaki bitki izstrelil puščico in na kraju, kamor je priletela, sezidal cerkev. In teh bitk je bilo več kot 40. Moldavci radi pripomnijo, da mu mama ob prihodu domov ni odprla vrat, če ni prinesel novic o zmagi. Govori se tudi, da je bil velik ženskar in da mu seksa nikoli ni bilo dovolj, pa tudi, da je bila velikost njegovega otepača … izjemna. Njegov kip, ki zdaj stoji v parku z istim imenom, so Moldavci dolga leta skrivali v Transilvaniji, da ga sovražne komunistične oblasti ne bi razstrelile.

Kako do tja?

Državni letalski prevoznik Air Moldova leti s sodobnim 30-sedežnim embraerjem brasilia 120 na Dunaj, od koder vas v Kišinjov med delavniki popelje tudi Austrian Airlines, nedvomno najugodnejša povezava z brniškega letališča. Cena se trenutno giblje med 400 in 450 evri, v poletnih mesecih pa se dvigne tudi krepko čez 600 evrov. V Kišinjov je mogoče prileteti še iz Prage, Budimpešte, Rima, Pariza, Bukarešte, Istanbula, Amsterdama in Moskve, seveda z brhko državno floto Air Moldove v zjahanih jakovljevih in tupoljevih iz zlatih časov Aeroflota. V celoti prenovljena letališka stavba na mednarodnem kišinjovskem letališču lahko služi za zgled majhnim, zanikrnim letališčem v drugih vzhodnih evropskih državicah.

Če prihajate z avtomobilom, je iz Transilvanije najbolje zaviti na mejni prehod Albit a, ki je po besedah domačinov tudi najmanj stresen in veliko hitrejši kot drugi trije mejni prehodi z Romunijo. Za vstop v državo Slovenci potrebujemo vizum, ki ga boste pridobili zelo zelo težko, če v Moldaviji ne poznate nikogar, ki bi vam napisal obvezno garantno pismo in uredil stvari na ministrstvu, kjer ga morajo tudi overiti (konzulat zahteva original, ne faks kopije!). Z vstopom Slovenije v EU se bo to nedvomno uredilo, saj članice za obisk Moldavije potrebujejo le potni list.

TEKST & FOTO: Aleš Bravničar

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču