Zajtrk v Trstu

Prvič sva se srečala v njegovi pisarni. Za deset minut. Čez nekaj dni sva se dobila ob pol šestih zjutraj in krenila proti Kopru, kjer naj bi nama ribiči na pomolu prodali ribo. Žal je ostalo samo pri scenariju: gostincem, ki naj bi nama pripravili ribji zajtrk, se ideja ni zdela preveč zanimiva. Na srečo je imel Jurij pripravljen še en načrt: v Trst na kavo in zajtrk ... Zakaj pa ne ...

Daniti se je začelo, ko sva se peljala mimo Nanosa. Jutro je bilo čudovito, prav tako pogled na Tržaški zaliv, odkoder so Jurijevi predniki.

Pogovor sva začela z običajnim ogrevanjem: študiral je ekonomijo, čeprav sta ga najprej zanimala režija in arhitektura. V osnovni šoli je treniral smučarske skoke, med študijem je bil novinar. Pisal je o športu, zanimivo, tudi o ritmični gimnastiki. Preden je postal direktor Financ, je bil finančni direktor na Gospodarskem vestniku. »Da si odpreš novo priložnost, moraš biti bistveno bolj iznajdljiv, imeti moraš več znanja in informacij, kar pomeni, da moraš biti bolj spreten, zvit in imeti moraš tudi srečo, vsekakor pa moraš znati tvegati.«

Premišljevala sem, da nič v njegovem življenju ni prepuščeno naključju. V mislih so se mi podila nagajiva vprašanja, toda bilo je še jutro. Pred nama je bil ves dan in želela sem si, da bi njegova zadržanost počasi splahnela.

Razlagal mi je o svojem delu, pogovarjala sva se o bogatih ljudeh, o igralništvu, barkah in morju, o novinarstvu, globalizaciji, terorizmu, filmu, umetnosti, le o prvi ljubezni ni želel govoriti. Počasi sva prebijala led.

Zdelo se mi je, da zanj naključja ne obstajajo, rad ima vse pod nadzorom. Vsako moje vprašanje je za nekaj dolgih sekund obviselo v tišini. In ko sem ga že mislila ponoviti, je postregel z racionalnim, dobro premišljenim odgovorom. Nič impulzivnega, nič strastnega, nič norega, nič nepremišljenega. »Sem perfekcionist. Nagnjen sem k temu, da želim stvari narediti tako, da sem prepričan vanje. Računam na to, da se ene stvari izčrpajo, da ima vsaka stvar pač neko dobo. Vsaka naloga, zadolžitev se enkrat izteče in potem si moraš najti nekaj novega.«

»Kakšne ženske so ti všeč?« Dolg premor.

»Ah, veš, to je tako težko vprašanje.« In stereotipno, vem, ampak nekje je treba začeti.

»Ja, zelo spoštujem take ženske, ki uživajo v tem, da so ženske. Takšne mi predstavljajo izziv.«

Prvo misel vedno ustavi, jo tehta, oblikuje. »Sprosti se!« si mislim in čakam. Ne bodi tako pretirano previden, odpri se, zaupaj mi ... Nekoliko spremenim vprašanje.

»Za kakšno bi se takoj obrnil?«

»Ah, obrnil bi se za marsikatero, ampak to ni to, meni so všeč take ženske, za katere v prvih minutah veš, da bi o njih lahko naredil zgodbo.«

Imela sem občutek, da želi name narediti vtis zrelega, odgovornega človeka, ki se ima v oblasti. Stvari zanj niso povprečne, za dober odgovor si je pač vredno vzeti daljši razmislek.

Počasi sva lezla pod odejo čustev. Bilo je topleje, toda prave vročine še nisem začutila.

»Se zaljubljaš v mlajše ali starejše ženske?«

»Nikoli v preveč mlajše, tudi moja žena je nekaj let starejša od mene.«

»Res, zakaj?«

»O tem sem dostikrat razmišljal, verjetno zato, ker so mi všeč celovite osebnosti ... Nekako sem precej navajen, da se tudi od mene veliko pričakuje.«

Romantik, kakršen je, verjame, da je ljubezen nekaj čistega. Prav zato ni želel govoriti o intimnostih, slikovitih podrobnosti iz spalnice niti nisem pričakovala. Poigravala sem se mislijo, da ima morda v predalu pisalne mize ženske spodnjice ali skriva pornografski film – darilo z zabave, vendar se mi je zdelo bolj malo verjetno.

Prispela sva v Trst. Sonce je prijetno grelo, pila sva kavo z mlekom, jedla sendviče in listala po časopisu. Nadaljevala sva z lahkotnimi temami in se vedno bolj oddaljevala od žensk.

To je začutil tudi sam: »Zdi se mi, da imaš z mano precej težko delo, ker pač ne boš naredila tega, kar urednik hoče od tebe ...«

Ko je šla ura proti poldnevu, je bil čas za odhod. Kava je bila odlična, pot nazaj pa ravno prav dolga za drugi polčas najinega pogovora.

»Kateri del ženskega telesa je zate najbolj seksi ...«

»Prav gotovo obraz.«

»Obraz!?«

»Zato ker ima neverjetno izrazno moč, nobena velika igralka ne bi bila velika, če ne bi imela zelo zanimivega obraza.« Zelo filmsko.

»In kakšna je tvoja najbolj nora seksualna izkušnja?«

Nerodno mu je bilo, nasmehnil se je in utihnil. Naenkrat mi je pred nos priletela muha. Ne vem, od kod, toda v tisti mučni tišini sva je bila oba precej vesela. Ko je končno odletela nazaj na avtocesto, je s seboj odnesla še zadnje upanje, da bo končno »spregovoril«.

Ni in ni šlo. Kar nekako razočarano je dejal: »Evo, spet nimam odgovora.«

Nisem ga več mučila. »Opažam, da sem zelo zahteven, in včasih delujem, kakor da nisem nikoli zadovoljen. Mogoče grem komu na živce, ker ne popustim, ne rečem 'okej, zdaj gremo pa na drugo stvar', ampak stalno iščem, kaj bi se še dalo narediti.«

Preživela sva simpatičen dan, toda prijazen gentleman, večni romantik, zahteven šef in ljubitelj Casablance moje radovednosti ni potešil. Mogoče bo nekoč politik.

TEKST: Vesna

FOTO: Borut Krajnc

Novo na Metroplay: "Zgodovine se moramo zavedati, da ne ponavljamo istih napak. Moramo pa jo zagotovo preseči" | Matej Grah