Beate Köstlin se je rodila 25. oktobra 1919 v nemški Vzhodni Prusiji (danes Poljska). Pri devetih je prvič poletela pod nebo in si rekla, da bo pilotka. Postavila si je cilj, ki ga v tistem času skoraj ni bilo mogoče doseči.

V deželi še enega zloveščega KKK, »Kinder, Küche, Kirche«, ki zaradi poraza v prvi svetovni vojni ni smela imeti vojnega letalstva, je pri šestnajstih kot edina ženska v letniku sedla v klopi letalske šole Rangsdorf pri Berlinu. Z železno prusko voljo je leta 1937 pridobila licenco za pilotiranje motornih letal in leto kasneje, ko se je svet že pripravljal na novo vojno, zmagala na državnem tekmovanju v zanesljivosti letenja.

Potovanje na konec noči

Kot pripravnica se je zaposlila v tovarni Brücker Flugzeugwerk, kjer je leta 1938 Japonska naročila devetdeset vojaških letal. V prostem času je bila kaskaderka v tedaj mogočni filmski industriji. Ko so Nemci leta 1939 udarili blitzkrieg, je ostala v zaledju. Toda poročila se je na bojišču – z letalskim učiteljem Hansom Jürgenom Uhsejem.

Nato se je zaposlila v servisni hali letalskega pionirja Alfreda Friedricha blizu Berlina, od koder je nazaj na fronto odvažala Messerschmittove lovce bf-109 in bf-110, focke-wulfe fw-190 in bombnike junkers ju-87, ki so v spremljavi srhljivega žvižganja v strmoglavem letu sejali smrt in paniko po Evropi. Podpisala je pogodbo z Luftwaffe, v vojaški suknji napredovala do čina kapetanke in leta 1944 ovdovela. Hans Jürgen se je ponesrečil pri odhodu na nočno misijo.

Beate je obdržala njegov priimek in tik pred koncem vojne, 19. aprila 1945, odšla na učni polet z mitskim dvosedom messerschmittom me-262, tedanjim čudežem tehnike, ki sta ga poganjala reakcijska motorja, preizkusili pa so ga lahko le redki srečneži. Čez tri dni so se vojaki ruske Rdeče armade prebili do gozda v bližini njenega letališča in morala je zbežati.

Našla je manjše transportno letalo in se sredi strelov še 1898. dvignila s steze. S seboj je vzela dveletnega sina Klausa in njegovo varuško. Uspelo ji je prileteti do zahodnonemškega Braderupa, kjer je padla v britansko ujetništvo. Njene starše so ubili rdečearmejci, sama je dobila status begunke, dvanajstletno prepoved letenja in ostala brez premoženja. Slaba napoved za preživetje pilotke v obdobju pomanjkanja.

Več luči, več seksa

Med opazovanjem nosečih someščank, ki so se jim ob vrnitvi nemških mož s fronte podirali vsi družinski načrti, se je spomnila na kontracepcijsko metodo, ki ji jo je bila zaupala liberalna mama. Ta je bila kot ena prvih nemških doktoric medicine seznanjena s predvojnimi ugotovitvami doktorjev Knausa in Ogina o koledarskih zakonitostih menstrualnega ciklusa.

Leta 1946 je Beate Uhse tako izdala brošuro z metodo Knaus-Ogino in jo kar s kolesa prodajala na ulici. »Ni bila preveč zanesljiva, a tedaj je bila boljše kot nič,« je povedala kasneje. Čez pet let je v Frensburgu blizu Hamburga na svoje ime registrirala družbo in sprva izdajala literaturo o spolnosti in zakonu.

Usule so ostre reakcije v javnosti, na novoustanovljeno družbo Beate Uhse AG je bilo naslovljenih več kot tri tisoč neuspešnih tožb. Zaradi prodaje kondomov samskim osebam in s tem domnevnega podpihovanja nemoralnosti so jo obtoževali tudi razburjeni nemški škofje in politiki. Toda Beate je vztrajala.

Brošura je kmalu zrasla v katalog z naslovom »Ali je v vašem zakonu res vse v najboljšem redu?«. Navkljub strogemu zakonu, ki je omejeval širjenje pornografije, je Beate povečala število prodajnih izdelkov in leta 1962 v Frensburgu odprla prvi sex-shop na svetu. Rigorozni zakon je leta 1975 padel skupaj s tabuji, Uhsejeva pa je postala prva pedagoginja seksa v državi. »Poslovna ženska v službi seksualnosti in ljubezni,« kakor se je opisala, je imela že v začetku sedemdesetih v vsakem večjem nemškem mestu sex-shop.

Seksagonov blitzkrieg

Prva stavba v Frensburgu, kjer je Beate Uhse, ki jo danes pozna kar 98 odstotkov Nemcev, začela graditi imperij, je zrasla v šeststrano poslopje, imenovano seksagon. Od tod je z direktorskega stola uprizorila bliskovit podjetniški napad na Evropo. Odprla je franšizne prodajalne v državah Beneluksa, po padcu berlinskega zidu zavzela revno Vzhodno Nemčijo, kjer je med sedemnajstimi milijoni prebivalcev pridobila kar dva milijona kupcev. Nato še Skandinavijo, Švico, Portugalsko, Španijo, Francijo in Madžarsko.

Leta 1999 je njen erotični koncern vstopil na nemški borzni trg in pripomočki za poteševanje gonov so družbo iz območja premožnih ponesli v nebesa über-bogatašev. Vrednost vodilnega evropskega podjetja seksi proizvodov (50 lastnih prodajaln, 56 franšiznih in 44 podružnic) se je skokovito povečala in danes dosega 400 milijonov funtov. V Berlinu so celo odprli muzej Beate Uhse.

Zakupu vročih linij, spletnih naslovov in plačljivih televizijskih programov je sledila napoved o postopni selitvi v svetovni splet, ki naj bi bil ključen za osvojitev angleško govorečega trga – Velike Britanije in predvsem Amerike. »ZDA so očitno najbogatejše, toda preveč konzervativne. To bomo spremenili,« je rekla Beate in si obljubila, da bo cilj dosegla, še preden bo stara 85 let.

Letos je res začela osvajati Veliko Britanijo in Združene države, vendar je njeno delo 18. julija prekinila smrt. Zgodbo o uspehu bo skušal nadaljevati njen drugi sin Ulrich Rotermund, ki je zadnjih trideset let sodeloval v upravnem odboru družbe. Vprašanje pa je, ali ima toliko poleta kot Beate.

TEKST: Jernej Špende

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču