Zelena energetika, 1. del (napisal dr. Rafael Mihalič)

Po mnenju dobršnega dela Slovencev je Slovenija v marsičem posebnost, pa naj bodo to naravne znamenitosti, družbena in socialna razmerja, izstopajoči posamezniki ali kaj drugega. Slovenci se imamo za neke vrste nebeški narod, čeprav tako označbo zavračamo in jo arogantno (zakaj že?) pripisujemo nekdaj bratskim ljudstvom malo bolj južno in vzhodno od nas. Zelo redko, če sploh, pa našo skupnost označujemo kot zelo plodno okolje (kaj plodno okolje, hranilno podlago, humus, černozjom, agar ...) za razrast nekaterih memov (mem je v grobem pojmovna struktura, ki po načelih evolucije najde svoje mesto v družbenem komunikacijskem in podatkovnem svetu – glej na primer Miša Alkalaja delo Memetika, znanost v nastajanju (1. in 2. del)). Posledica tega (pravzaprav vzrok) je množična uporaba vsem splošno znanih resnic (memov), kot so sonaravni razvoj, okolju prijazne tehnologije, zelena alternativa, obnovljivi viri, zelena energija, brezogljična družba, zelena elektrika, pametna omrežja, ogljični odtis, izpusti toplogrednih plinov (da ne tečnarim naprej), s katerimi nas bombardirajo iz časopisov, radia, TV-ja, računalniških omrežij. Omenil sem samo nekatere, ki se nanašajo na temo tega prispevka, to je zeleno elektriko.

Celotna stvar niti ne bi bila toliko pomembna, če bi ostala na ravni gostilniških globokoumij in prostočasnega paberkovanja. Če bi se razni vikendekologi in vikendenergetiki vprašali, kaj omenjeni pojmi sploh pomenijo, bi hitro ugotovili, da pravzaprav sploh ne vedo, kaj označuje mem (glej razlago zgoraj), ki ga tako veselo širijo. Kaj šele, da bi se jim sanjalo, kako to fizikalno-tehnično izvesti in kakšne posledice ima to za ljudi. Poleg tega ti ljudje večinoma ne sprejemajo nobene tehnično-fizikalne argumentacije, ki bi omajala njihovo prepričanje.

Če poenostavim, po definiciji gre za religiozno privrženost ideji (monizem), ki se pravzaprav ne razlikuje veliko od religiozne privrženosti eni osebi (monoteizem) (John M. Ostrowski, Environmentalism as Religion). Tu seveda vsaka racionalnost ali debata v smislu tehtanja izguba : dobrobit odpove. Večkrat se zalotim pri razmišljanju nekako v smislu, da bo poslabšanje situacije sámo poskrbelo za streznitev, pa ni vedno tako. Obstajajo družbe in civilizacije, kjer je na neki točki slabšanja razmer religija delovala v smislu pozitivne povratne zanke in pospešeno pognala družbo fizično ali civilizacijsko v propad (Velikonočni otok, Azteki). Torej, ni se zanašati na končno prevlado zdrave pameti, če bomo tisti, ki nam je nekaj do tega, da se omenjeno ne zgodi, sedeli križem rok.

Trenutno družbeno okolje je kot naročeno za širjenje megle, razraščanje različnih 'okoljevarstvenih' organizacij, ki jim ni primarni cilj kakovost človekovega okolja, ampak se gibljejo (na Vzhodu imajo čudovit izraz, ki ga ne znam prevesti – muvajo) okoli centrov politične moči in tam, kjer je denar. In potujejo, sestankujejo, prirejajo družabna srečanja s pogostitvami (na 'lastne' (?!) stroške), sprejemajo zaveze, dokumente, deklaracije, si izplačujejo plače, dnevnice ... in hočejo deset odstotkov od vsega. So proti vsemu, pri čemer se sklicujejo na tako imenovano previdnostno načelo, in vedno zahtevajo dokaze o neškodljivosti, torej da ni negativnega vpliva na karkoli že. Zlasti zadnje je zvita poteza, ki je po definiciji neizvedljiva (zanikanja trditve ni mogoče dokazati – kako na primer dokazati, da barva ženskega perila moje žene po dolgi vzročni povezavi ne vpliva negativno na razmnoževanje koral ob Avstraliji?), če nizate preveč argumentov, pa se še vedno lahko izrazi skrb za naše vnuke v smislu: »Ha, posledice bodo morda vidne šele čez desetletja!«

Vprašajmo se: Na čigav račun vse to?

Pri tem skoraj ne gre, da ne bi omenili enega glavnih vzrokov za porazno ekoenergetsko enoumje pri nas. Težko bi se opredelil glede tega, ali gre za vzrok ali posledico fenomena vseslovenskega 'poznavanja' energetike (pri samooklicanih vikendstrokovnjakih), vendar mediji, tudi tisti, ki se imajo za resne in ugledne (zlasti časniki, TV, radio), močno neuravnoteženo poročajo o okoljski in energetski problematiki. Pogosto isti 'strokovnjaki' za omenjeno področje vedno znova objavljajo nepreverjene, tendenciozne, vedno v eno stran obrnjene večne resnice. Načeloma bi bilo še nekako razumljivo, da predstavijo pogled glede na mnenjsko usmerjenost medija (pač ne gre za neodvisen medij, kar še ni greh), če ne bi šlo za fizikalno in tehnično-ekonomsko – težko najdem ustreznejši izraz – neumnost. Od novinarjev glede na osnovno izobrazbo ni pričakovati posedovanja ustreznega tehničnega znanja, ki ni vedno preprosto, lahko pa pričakujemo, da so kritični do dejstev in te preverijo. In da v mediju ne dajo iste teže izjavi nekega lokalnega gorečneža, ki ima pet minut časa, kakor strokovnjaku, ki se s problematiko ukvarja profesionalno vse življenje in v svetu ne nazadnje nekaj pomeni. Ste se morda vprašali, zakaj so iz razprav o razvpitem TEŠ6 že pred leti strokovnjaki tako rekoč izginili?

Da posledično na področju ekologije in energetike tudi politika zabrenka v sozvočju z večinskim mnenjem, medijsko resnico in namigi iz Bruslja, se ni čuditi. Ampak!!! To stane, zelo veliko stane pa še koristi ni skoraj nobene. Z drugimi besedami, vaš in moj denar mečejo skozi okno, z majhnim delom tega pa se okoristijo le maloštevilni.

Poglejmo, v skladu z osnovno idejo prispevka, zakaj na videz zelo privlačen pojem zelenih energetskih virov ali trajnostne oskrbe z energijo ali kakorkoli že zadevo imenujemo (tako ali tako je vseeno, ker niti prvega niti drugega ne znamo točno definirati) v praksi ni preprosto izvedljiv (pravzaprav niti ne vemo, ali sploh je izvedljiv). Ob tem se v nekatera dejstva, ki so v nadaljevanju samo nanizana in bi zahtevala vsaj še deset takih prispevkov, niti ne spuščamo, vendar na podlagi nabora argumentov (člankov, knjig, intervjujev, znanstvenih razprav) sklepamo, da na današnji stopnji znanosti pač veljajo kot veljavna resnica. Poudarjam: znanosti, ne 'znanosti' ali širjenja v začetku omenjenih memov za dnevnopolitične, ekoreligiozne, pridobitniško oportune in gostilniško-debatne potrebe.

Kot rečeno, poleg drugih tehnično-fizikalnih dejstev pri razmišljanju o strategiji oskrbe človeštva z energijo velja upoštevati dejstva (kljub dobremu namenu je tu verjetno naštet le manjši del):

1. Kakršnokoli izgovarjanje na ogljični odtis nekega energetskega vira je nesmiselno, ker:

• je zgodba o ogrevanju zaradi antropogenih izpustov CO2 ena večjih prevar v zgodovini,
• so človeški izpusti CO2 le kake tri odstotke tistih, ki se iz kopnega sprostijo v ozračje po naravni poti,
• je vpliv CO2 na toplogredni učinek atmosfere že skoraj povsem v nasičenju, podvojitev (!) njegove vsebnosti bi dvignila temperaturo površja kvečjemu za kake pol stopinje Celzija, nadaljnja podvojitev pa skoraj nič več,
• je v morski vodi raztopljenega CO2 50- do 100-krat več, kakor ga je v ozračju,
• podmorski vulkani izbruhajo neznanske količine CO2, ki ostane utekočinjen ujet na dnu oceanov in se raztaplja v vodi, v ozračje pa pride ali ne pride (ne vemo) – naši izpusti so proti temu pljunek v morje,
• ogretje oceanov za majhno vrednost sprosti ogromne količine CO2 v ozračje (učinek odpiranja ogrete steklenice radenske) in je torej količina CO2 v ozračju v veliki meri na milost in nemilost prepuščena dogajanju z oceani,
• bi bilo v smislu terraforminga dvig globalne temperature (da bi denimo preprečili ledeno dobo) s sproščanjem CO2 v ozračje nemogoče doseči, pa čeprav bi v kratkem času skurili vse fosilne vire, kar jih je.

2. Teorije o antropogenih vzrokih ogrevanja ozračja so z znanstveno-fizikalnega stališča popolnoma diskreditirane. Naj navedem le:

• dokazano goljufanje v zvezi z historičnimi podatki o ogrevanju planeta, tako imenovana afera Hockeystick,
• je nobelovec Al Gore v svojih ekspozejih evidentno goljufal glede vzročno-posledične zveze med temperaturo in vsebnostjo CO2 
v ozračju,
• je film Neprijetna resnica (An Inconvenient Truth), ki ga je Al Gore uporabljal za promocijo, po odločitvi visokega sodišča Združenega kraljestva prepovedano predvajati v edukativne namene brez navajanja dejstev, da ne gre za znanstveno delo in resnico, ampak za umetniško delo, ker vsebuje (dobesedno prevedeno): 19 napačnih ali izmišljenih dejstev, 17 zavajajočih trditev, 10 pretiranih trditev, 25 enostransko prikazanih trditev, 28 trditev špekulativne narave, 234 prizorov naravnih in vsakodnevnih pojavov, ki jih napačno prikazuje kot nenaravne in posledico globalnega ogrevanja, 71 slik in dogodkov, ki so neznanstveno in neutemeljeno kombinirane (grafično prirejene) s podatki z namenom napačne predstavitve bodoče klime, 59 slik in komentarjev k njim zunaj konteksta, ki napačno razlagajo realnost, 74 primerov navijaštva, 35 bistvenih napak samo v zvezi s podnebjem, NOBENIH znanstvenih empiričnih podatkov, ki bi kakorkoli potrjevali tezo, da človeški izpusti CO2 kakorkoli vplivajo na globalno temperaturo in klimo,
• afera o elektronskem dopisovanju med nekaterimi okoljevarstveniki je razkrila celotno bedo in moralno zavrženost njihovega razmišljanja,
• globalne temperature v nasprotju z vsemi projekcijami okoljevarstvenikov zadnjih 18 let stagnirajo kljub drastičnemu povečanju antropogenih izpustov CO2,
• obseg polarnega ledu dosega rekordne vrednosti,
• pristaši teorije ogrevanja si izmišljajo obskurne teorije, zakaj je trenutno ohlajanje pravzaprav dokaz ogrevanja planeta (?!),
• segrevanje planeta ne nazadnje sploh ne bi bilo slabo za življenje na Zemlji, (kje imamo več rastlinskih vrst/km2 – v tundri ali v džungli?).

3. Teorije o škodljivosti antropogenih izpustov CO2 so popoln nesmisel, ker je med drugim:

• znatno povečanje koncentracije CO2 v ozračju za rastlinje blagodar in da pri znižanju njegove koncentracije pod 200 ppm (parts per milion) višje rastline sploh nehajo rasti, zvišanje koncentracije pri pridelavi hrane za prihodnje generacije pa je nujno (v rastlinjakih to počnejo že zdaj), ker rastlinje bistveno bolj obrodi, potrebuje manj vode in je bolj odporno proti boleznim, skratka pri obstoječih koncentracijah rastline bolj ali manj dihajo na škrge in hirajo,
• človeku in živalim v teh koncentracijah niti slučajno ne škodijo,
• ne vplivajo na zakisanje oceanov (oziroma ni nobenega dokaza, da bi).

4. Nujnost takojšnjega prehoda na zeleno energijo je zaradi zmanjkovanja nafte nesmisel, ker:

• je do pred leti veljala trditev, da: je nafte že 40 let še za 40 let, zdaj je je zaradi novih metod pridobivanja še za 100 ali morda za 200 let,
• o zalogah plina v skrilavcih in bituminoznih peskih le ugibajo glede števila stoletij zalog (pet, osem ali morda več kot deset stoletij današnje porabe).

5. Z modernimi tehnologijami v primerjavi z nafto svojo odvisnost od nekaterih držav samo povečujemo, ker ima v svojih rokah Kitajska skoraj 100-odstotkov trgovine s tako imenovanimi redkimi zemljami, ki so za nove tehnologije nujno potrebne.

6. Neuspehi okoljevarstvenih iniciativ v sodelovanju z mediji potonejo v pozabo in 'nikome ništa', plačujejo jih pa ne krivi ne dolžni davkoplačevalci. Spomnimo se:

• poloma ideje biogoriv iz oljne repice: nepredstavljivo je, da so prvotni načrti za EU predvidevali tako obsežne količina pridelave biodizla, da bi bilo treba za to porabiti vse razpoložljive njivske površine v Evropi, energijski izplen (da ne govorimo o škodi take monokulture, ki jo treba znatno gnojiti in škropiti, za okolje) pa je zelo vprašljiv, da ne omenjamo raznih političnih floskul tipa samooskrbe s hrano, koliko milijard je šlo v dim,
• poloma ideje zajemanja in zakopavanja CO2, za katero so bile že porabljene milijarde evrov (cena TEŠ6 je tudi zato tolikšna, kot je, ker mora biti tehnološko nadgradljiva za zajemanje CO2 – če smo zlobni lahko namignemo, da je cena tega tehničnega čudeža, ki nikoli ne bo koristil ničemur, primerljiva z domnevno preplačanostjo objekta), pa take zahteve za nove objekte še kar vztrajajo, čeprav je tehnično-fizikalno povsem jasno, da je ideja zajemanja CO2 v širokem obsegu praktično neizvedljiva,
• poloma ideje bioetanola, zaradi katere se je cena koruze v enem letu z 80 dolarjev za mernik dvignila na približno 200 dolarjev za mernik, ker so ZDA koruzno zrnje uporabljale za pridelavo omenjenega goriva, vse lepo in prav, vendar za etanol, s katerim napolnimo tank enega poštenega terenca, se porabi toliko koruze, da bi z njo preživel leto dni gladujoči iz Darfurja (halooo!!!),
• poloma ideje bioplinarn – če pustimo ob strani sesuvanje slovenskega bioplinarniškega imperija, o čemer so pred nedavnim poročali tukajšnji mediji, in odpora prebi-valcev okolice bioplinarn zaradi smradu, je okoljski kriminal in moralno zavrženo dejanje mletje zelene koruze in nezrele pšenice, to je hrane (le kaj so drugega počeli v preteklih letih ogromni tovornjaki s kesoni na prekmurskih poljih, ki so nakladali požeto nezrelo pšenico in silažno koruzo ter jo vozili v smeri proti jugu, da ne imenujem konkretne bioplinarne?), ki jo potem dajo gnit v bioplinarno, iz česar potem dobimo nekaj metana in elektrike, vsi skupaj pa plačujemo subvencije za kmetijsko pridelavo, na to se naloži še subvencija za gradnjo bioplinarne in subvencija za bioplin oziroma elektriko iz tega žita, za katero smo že dobili subvencije, zdaj pa ne glede na deklarirano ceno izračunajmo, koliko nas ta elektrika stane davkoplačevalce, da verbalnega zavzemanje ministra za kmetijstvo za povečanje sposobnosti samooskrbe s hrano, ki izzveni kot zelo slaba šala, niti ne omenjam.

7. Sklicevanje na zelena delovna mesta je v veliki večini primerov vsaj neumestno, ker ta stanejo družbo summa summarum toliko, da bi z istim denarjem lahko ustvarili veliko več klasičnih delovnih mest.

Vse našteto je dejansko le vrh ledene gore, ki temelji na denarju in čim učinkovitejšem praznjenju davkoplačevalskih denarnic. Še marsikaj bi se našlo, a nekaj velja v okviru razpoložljivega prostora povedati tudi o tehničnih vidikih problema zamenjave proizvodnje električne energije iz elektrarn na fosilna goriva in jedrskih elektrarn z zelenimi.

Brez dvoma je treba tehnologijo energetskih virov na sploh razvijati in vsi komaj čakamo, da bomo na južno steno in streho hiše privili poceni sončne panele ali nalepili sončno folijo namesto fasade ali strešnikov. Seveda ni neutemeljeno pričakovati, da bo morala biti taka energija cenovno konkurenčna 
drugim virom brez subvencij, ki jih na žalost prispevamo navadni državljani. Vendar so pri prehodu na tovrstno energetsko oskrbo neke naravne, fizikalno pogojene omejitve in strateško težko sprejemljiva tveganja. Izjave v slogu Greenpeacove 'imamo načrt, kako Nuklearno elektrarno Krško zamenjati z obnovljivimi viri' niso nič drugega kot zavajanje javnosti in tehnično-ekonomski 
nesmisel.

Da si bo mogoče predstavljati samo nekatere vidike, si predstavimo delovanje elektro-energetskega sistema (EES) z močno 
poenostavljenim, a še vedno zadovoljivo podobnim mehanskim sistemom. Predstavljajmo si, da so energetski viri, predstavljeni z relativno težkimi kovinskimi diski, ki jih vrti primarni energent (vodna turbina, parna ali plinska turbina, motor, sončna energija, veter), ti diski vrtijo gredi, ki pa so med seboj togo povezane prek sistema zobnikov. Vse gredi in vsi viri se torej vrtijo z enako hitrostjo. Te gredi nato vodijo do porabnikov, kjer vrtijo lopatke sesalcev za prah ali ventilatorjev, vrtijo brusilne kamne, ob katerih brusimo ali poliramo karkoli že, vrtijo razne mline, stiskalnice, žage ali se recimo drgnejo ob kako zavoro, da se sprošča toplota za električne pečke ali kuhalnike. Z drugimi besedami, viri poganjajo (vrtijo) sistem, porabniki ga pa zavirajo. In v čem je hakeljc? V tem, da so zaviralci popolnoma nepredvidljivi in zavirajo vrtenje gredi, kakor se jim zdi, viri pa morajo ves čas zagotavljati konstantno vrtilno hitrost (frekvenco napetosti in toka je treba ohranjati v zelo ozkih mejah reda miliherzov). Drugače povedano, viri se morajo sproti in zelo hitro odzivati na sleherno spremembo obremenitve, sicer hitrost vrtenja sistema lahko hitro pade zunaj dovoljenih meja (če na primer z velikim trdim polenom dodatno močno zavremo kako žago, ki jo vrti gred, se vrtenje sistema upočasni, ko umaknem poleno pa pospeši). Padec zunaj meja vrtilne hitrosti pomeni avtomatični izklop nekaterih virov in pogosto razpad sistema. Klasični viri imajo večjo ali manjšo sposobnost prilagajanja in reagiranja na take spremembe. To nalogo nekoliko olajša dejstvo, da so si statistično obnašanja porabnikov po časovnih intervalih (delovnih dnevih, vikendih, sobotah) dokaj podobna, zato lahko angažiranje virov načrtujemo za dan vnaprej. To je namreč potrebno, saj je zaganjanje in ustavljanje termoelektrarn dolgotrajen, več ur trajajoč proces, z nuklearnimi elektrarnami pa tega praktično sploh ne moremo početi. Ker je nemogoče, da bi se viri na spremembe obremenitve odzvali v trenutku, pomeni edini blažilnik med zahtevano in proizvedeno močjo kinetična energija omenjenih kovinskih diskov virov. Z drugimi besedami: kljub spremembi obremenitve imajo vrteči se diski tako mehansko vztrajnost, da se hitrosti vrtenja ne more spremeniti hitro in viri imajo dovolj časa (reda sekund), da se ustrezno odzovejo na spremembo hitrosti vrtenja.

Predstavljajmo si zdaj, da sistemu virov dodamo tako imenovane sonaravne vire (na primer sončne ali vetrne elektrarne). Ti viri sicer pomagajo gnati sistem gredi, vendar so nepredvidljivi (pride oblak in sončni elektrarni pade moč v nekaj sekundah na nekaj odstotkov prejšnje, zapiha močan veter in vetrnice se iz varnostnih razlogov izklopijo, skoraj vsi tipi pri 25 m/s). Poleg tega so OVE (obnovljivi viri energije) na EES vezani večinoma prek elektronskih pretvornikov, kar pomeni, da nimajo rotirajočih mas – govorimo o omenjenih bolj ali manj težkih kovinskih diskih. V teh razmerah se morajo klasične elektrarne prilagajati, ne samo bremenom, ampak dodatno še nepredvidljivim OVE. Za povrh pa je ob visokem deležu energije iz OVE klasičnih virov v obratovanju vse manj. Torej mora ob rasti deleža OVE vedno manj regulabilnih virov obvladovati vedno več naključnih sprememb obremenitve in proizvodnje. Ker ima pač hudič tudi tukaj mlade, so poleg vsega povedanega spremembe hitrosti vrtenja zaradi sprememb obremenitve sistema veliko hitrejše in večje, ker je, kot rečeno, delež klasičnih virov s težkimi vztrajniki glede na obremenitev majhen (spomnimo: OVE vztrajnikov nimajo ali pa so zelo majhni).

S pomočjo teh premis je mogoče (vsaj upam tako) tudi nestrokovnjaku v osnovnih potezah razumljivo obrazložiti:

• zakaj zaradi OVE ne bo klasičnih elektrarn nič manj,
• zakaj so vetrne elektrarne v ZDA povečale izpuste CO2 in povečale porabo škropiv,
• kaj za okolje pomenijo OVE, če pustimo nakladanje ob strani,
• zakaj o prostem trgu električne energije v Evropi sploh ne moremo govoriti in cene na njem nimajo zveze z realnostjo,
• zakaj nekateri okoljevarstveni ukrepi na področju energetike nimajo racionalne podlage razen ropanja davkoplačevalcev,
• zakaj so ekonomski izračuni o rentabilnosti energetskih objektov 'kr neki' in po eni strani zapiramo vire s ceno elektrike 60 ali 70 evrov/MWh in gradimo druge, kjer nas MWh stane 150 evrov in tudi veliko več,
• zakaj ljudje razen zanesenjakov ne marajo slišati za električne avtomobile,
• zakaj si Nemčija s svojo zavoženo energetsko politiko, v katere past poskuša potegniti zlasti manj vplivne članice, prizadeva za energetsko unijo,
• zakaj je trditev, da je neka OVE proizvedla dovolj električne energije za toliko in toliko gospodinjstev, milo povedano, zavajanje, ki z realnostjo nima veliko skupnega,
• zakaj 100 MW OVE pomeni z energetskega vidika nekaj povsem drugega kakor 100 MW klasičnih elektrarn in zakaj to sploh ni primerljivo,
• koliko odstotkov BDP bi nas stal prehod na OVE samo po merilu EROEI,
• zakaj je v Nemčiji na položnici za elektriko cena energije samo še četrtina zneska, pri nas pa približno tretjina,
• zakaj je ob predpostavki, da nameravamo postati normalna država z nekim dolgoročnim trendom rasti, govoriti o zmanjšanju porabe električne energije (kakor piše v nekaterih vladnih dokumentih!) nesmisel.

Ampak o tem v nadaljevanju zgodbe, prihodnjič v drugem delu. Kajti na začetku pisanja tega prispevka nisem slutil, kam me bo razmišljanje pripeljalo, in sem želel v okviru razpoložljivega prostora predstaviti le nekaj značilnih primerov. Med nastajanjem pa se mi je zazdelo, da brez vsaj zelo grobega okvira dogajanja okrog energetike skoraj ni smiselno razpravljati o tem. Zaradi tega sem vse skupaj, potem ko mi je urednik dal na voljo dodaten prostor, razdelil na dva dela in tako v prvem delu predstavil izhodišča za razmišljanje.

P. S.: Ob nekaterih trditvah navajam vire, zaradi omejenega prostora večinoma po enega, vendar jih obstaja na desetine. Pri naštevanju o okvirih razmišljanja pa jih sploh ne navajam, jih pa na željo za vsako od točk lahko zainteresirani dobi.

Red. prof. dr. Rafael Mihalič, univ. dipl. inž. el., je diplomiral, magistriral in doktoriral na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Po diplomi se je zaposlil kot asistent na Katedri za elektroenergetske sisteme in naprave. V letih med 1988 in 1991 je bil zaposlen pri SIEMENS AG Erlangen, Nemčija, na inštitutu za razdeljevanje električne energije in načrtovanje omrežij. Po vrnitvi v domovino je nadaljeval delo na Fakulteti za elektrotehniko; najprej kot asistent, od leta 2005 pa kot predavatelj. V okviru svojega raziskovalnega dela je bil na nekajmesečnih strokovnih izpopolnjevanjih oziroma gostovanjih pri Siemens AG, Erlangen v Nemčiji, na ETH Zürich v Švici, na University of Durham v Veliki Britaniji in na Tehničnem izobraževalnem inštitutu Fakultete za inženirstvo v Grčiji. Je član CIGRE, član IEEE in predsednik ŠK B4 SLOKO CIGRE. Njegovo področje delovanja vključuje predvsem analizo in načrtovanje elektroenergetskih omrežij in sistemov, naprave FACTS ter koordinacijo zaščite v industrijskih omrežjih.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

TEKST prof. dr. Rafael Mihalič, dipl. inž. el.
FOTO Shutterstock, www.petitionproject.org
FOTOMONTAŽA Gojko Zrimšek

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču