Ženske Boštjana Hladnika

Allfred Hitchcock je imel do svojih svetlolasih igralk nemalokrat preveč pokroviteljski, celo ciničen in tiranski odnos, Boštjan pa je znal pridobiti njihovo zaupanje. Marina Urbanc pravi, da ga kljub razliki v letih nikoli ni »doživljala kot očeta; odprtost, sproščenost, predvsem pa pravi občutek zame je bila iskra, ki je zanetila v meni tisto, kar me je naredilo za njegovo igralko.

Očitno sem bila dober material za njegove ženske like in kot naravna, neoblikovana najstnica iz delavsko-kmečkega okolja pravi izziv, kot glina, iz katere je oblikoval Marjetico, Vero, Cito ... Z njimi je najbolj osupnil mene, saj kakšnih igralskih ambicij nikoli nisem imela.«

Ampak pred Marino, v nekih drugih časih, ko je bil še čisto mlad, je imel, kot se za odraščajočega smrkavca spodobi, tudi on svoje dive. Od učiteljice italijanščine do postavne, nasploh lepe in predvsem prsate slaščičarke. Ne ob njenih slastnih torticah, ob pogledu nanjo so se njemu in njegovim mlečnozobim vrstnikom cedile sline. Pa tudi v kino je zahajal v tedanji medvojni Ljubljani in se tam, iz oči v oči na filmskem platnu zagledal v prelepo Mariko; če bi sila privlačnosti ne delovala s tolikšno močjo, bi ga nekega lepega dne pokopale zavezniške bombe, ker bi se prekmalu vračal domov.

Samo po sebi se zdi torej umevno, da je tudi sam prijel za kamero in snemal filme. In nam v njih predstavil ženske. Dive ali ne, marsikomu so se za vedno vtisnile v spomin. Toda ko je leta 1961 posnel svoj Ples v dežju in Slovencem predstavil Dušo Počkaj, po njegovem edino pravo zvezdo slovenskega filma, je bil deležen zmerljivk. Tudi na ulici, pa še čemu bolj konkretnemu se je moral kdaj pa kdaj ogniti. Menda je gledalce in kritike motilo tesnobno, celo morbidno vzdušje.

Kaj je bilo potemtakem narobe s Sončnim krikom, ki je z igrivo zgodbo o mladosti, poletju in morju en sam sončni žarek? Da je preveč iz-umetničen, popartističen. Drugod spet so jih motili križi, nato kavbojke. Tisti stavek, ki ga 15-letna Marina v njegovem filmu Ko pride lev zabrusi staršem, ko silijo vanjo, kaj je počela zunaj tako pozno, jim je najbrž zaprl sapo. »Fukala sem!« Zdaj ga čivkajo že vrabci na strehi.

V Maškaradi so si zatiskali oči pred goloto. Bržkone so jih motile tudi njegove ženske, saj niso bile ne trpeče matere in žene ne zgarane kmetice. Zagotovo bi imel tudi v tem trenutku veliko snovi za nove zgodbe, če se ne bi že zdavnaj, preden je za vedno zapustil ta in gibljivih sličic svet, naveličal gverilskega načina slovenskega delanja filmov.

Je že tako, da v času, ko se zemljevidi golote razgrinjajo na vsakem koraku, erotičnosti in seksu spet nadevajo maske. In ženskam tlačijo trpeč izraz na lica, v roke pa kuhalnico ali pralni prašek.

Ja, spet je čas za protiutež v podobi (tudi) Hladnikovih žensk. Sam je na vprašanje, kaj imajo (skoraj) vse njego-ve igralke in Brigitte Bardot ter Marilyn Monroe, ki ju je svoje čase oboževal, skupnega, razen tega, da so svetlolase, odgovoril: »To, da izžarevajo erotičnost, šarm, vznemirljivost, zasanjanost ...«

TEKST: Teja Bivic

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču