Zgodbe sodelovanja: Topšit kontejner

Dewesoft vsako leto predstavlja svoje merilne inštrumente na več kot 100 sejmih po vsem svetu. Kljub digitalizaciji je to še vedno eden najučinkovitejših načinov za navezovanje novih stikov. Moti se, kdor si misli, da se izjemni produkti prodajajo sami od sebe. Približno polovica vseh zaposlenih v Dewesoftu je del prodajne mreže, zato so sejmi nujni. Še več – ključno je na sejmu biti opažen!

Marketinška ekipa Dewesofta zato vedno znova išče ideje, kako izstopati v množici sejemskega dogajanja. V začetku tega leta je tako na oddelku marketinga padla ideja, da za največji sejem, ki se ga Dewesoft v Evropi udeleži (Automotive Testing Expo Stuttgart), del stojnice opremijo z dvema ladijskima kontejnerjema. 

A to ne kakršenkolim kontejnerjem, ampak kontejnerjem v Dewesoftovem stilu. Čigava je bila prva ideja, se ne ve, niti ni pomebno, odločitev je padla. Kontejnerja se bosta predelala v Dewesoftov inštrument. Vsak udeleženec projekta je dodal svojo idejo in detajl, za katerega je verjel, da bo imel vau efekt. 
 
Kljub odlični ideji se je vsak sodelujoči prav tako zavedal, da je za njeno uresničitev potrebno ogromno kreativnosti in izvirnosti, mnogo ur dela, predanosti ter pridnih rok, ki so pripravljene pomagati. 

Ne glede na to, ali so obiskovalci sejma iskali rešitve, ki jih ponuja Dewesoft, ali ne, ni bilo človeka, ki se ne bi vsaj za trenutek ustavil in pogledal orjaški inštrument, v katerega si lahko vstopil in ga pogledal od znotraj ali pa posedel na njem in si z vrha ogledal sejem.

Fascinirani niso bili le obiskovalci sejma, ampak vsi prisotni! »Trije inženirji varnosti so nadzirali, kako se postavljajo štanti. Ko so videli, kaj smo pripeljali, so bili šokirani. Nekaj časa so samo gledali, na koncu pa rekli, da bodo uporabili ta primer skupaj z našim sistemom montaže in demontaže kot primer dobre prakse. Vse so poslikali,« je ponosno razlagal Jani Cestnik.

Da so v Dewesoftu spet ustvarili presežek, je jasno. A dodatno težo izjemnosti tega projekta daje zgodba o njegovem nastanku. To je izjemna zgodba o sodelovanju več posameznikov in podjetij, ki so dihali in delali za skupen cilj.

Kar nepojmljivo je, da so imeli od izrisane ideje do sejma le mesec dni časa. Je to sploh izvedljivo? Kako že gre tisto – ko vsi vedo, da se nekaj ne da, se najde nekdo, ki tega ne ve, in to naredi.

Ravno takrat se je izkazala izjemna moč povezovanja in sodelovanja

Dewesoftova ekipa marketinga je zasnovala projekt in narisala prvo konceptno risbo. Ekipa Pirnar & Savšek je pripravila dokumentacijo za statični preračun konstrukcije, ki jo je sejmišče zaradi varnosti seveda moralo odobriti. Katapult Metal je začel odpirati 'konzervo' in sestavljati ograjo. Vzdrževalec Mare in Aleks iz Monitoringa sta pomagala pri napeljavi elektrike. Cestniki (Jani, Jan in Matija) so z laserjem rezali detajle za notranjost in jih sestavljali v ‘plate’, da so z njimi notranjost kontejnerja spremenili v računalniško vezje. Vid Kok je od nekod nekako nabral kar štiri 3D-tiskalnike, da je noč in dan tiskal oranžne dodatke in kontektorje ali, kot bi rekel Jani: Dewesoftove štekerje. Flavija, Luka in ekipa Katapult Media so dokumentirali edinstven potek dogodkov … 

Vse je potekalo po planu, razen kadar ni. Vid je nekaj dni pred rokom preračunal, da tudi če tiste 3D-mašine delajo dan in noč, ne bo pravočasno naredil vsega. Hitro je našel rešitev – vzporedno je nekaj delov naredil iz lesa, pri čemer je pomagal tudi Aleš Pipan iz WoodModern.

Naj ne zamerijo tisti, ki niso posebej omenjeni (nesrečna reč je, da se vedno kdo pozabi), vendar so bili nepogrešljivi členi, vsak od njih.

Ko je delo, delajo vsi. Ni kravat, ni nazivov, je le skupni cilj. Tako ni nič nenavadnega, da iz pisarn skočijo tudi v delavnice – tudi iz oddelka marketinga, Sara celo iz kadrovske. 

Zadnji dan. Dan transporta

Kovačičeva barva na kontejnerju se je ravno dobro posušila, Mare in Aleks sta vlekla kable za štrom, vsi trije Cestniki so zaključevali stenske in stropne obloge, Vid je preizkušal, ali konektorji pašejo v luknje, Simon in Špela sta dostavila še LED-panele. Eno uro pred odhodom Matija in Jan zategneta še zadnji šrauf. Bil je petek, 6.30 zjutraj. Velik del ekipe je po več 12-urnih delovnih dneh to noč delal brez prestanka, brez spanja.

“Pišuka, pa smo mislili, da bo šlo na knap - sej mamo lufta še eno uro!” se je slišalo od nekod. 

Skoraj so že nazdravljali uspehu, ko se 7.30 prikaže tovornjak - ceradar, da kontejnerja odpelje v Stuttgart. Vsi so prebledeli ... Jasno je bilo, da je tovornjak preozek, da bi nanj naložili oba kontejnerja. A večni optimisti so vseeno poskušali ... Kar tri ure je trajalo, da so se sprijaznili – ne bo šlo.

“Kontejnerja morata biti čez 24 ur v 700 km oddaljenem Stuttgartu. Kje hudiča bom v tako kratkem času našel prevoznika, ki sem ga prej iskal en mesec?! Mare, operater Hiaba, ki sem ga spoznal pred tremi urami, me je nekaj časa opazoval s kotičkom očesa, nato pa rekel: Pa ajde, bomo probal neki zrihtat. Pokliče svojega šefa in mi pomoli telefon: Zmen se! Šefe Anton je seveda padu na rit, ampak telefonijada gore dole in navzkriž, bistvo je, da so čez tri ure pred nami stali nov tovornjak s ta pravo prikolico in dva voznika, pripravljena za pot v Stuttgart! The rest is history,” si oddahne od vsega utrujeni, a vidno ponosni Mitja Ličar, vodja projekta.

Potem pa ...“Flavija mi je poslala sliko, navdušena, glej, toooop! Jaz pa takoj vidim, da, hm, konektorji so narobe naštimani ... Gledam naprej – fak, pozicija je čist narobe," zdaj v smehu razlaga Vid Kok. Kaj pa zdaj? "Smo šli en dan prej v Nemčijo pa smo predelali konektorje, malo smo jih kar polimali, pa je šlo.”

“Če bi vsak dan živeli tako, kot smo speljali ta projekt, se ti itak zrola. Ampak ko pa pride ruker (in ti vedno pridejo na vsake tolko), je nekaj najlepšega biti del ekipe, ki ne jamra, ki ne govori, česa se ne da in kaj vse bi se moral zmenit že prej, ampak stisne zobe. Vsak je vzel svoj kos in naredil vse, da je zgrizel do konca. Niti enkrat se nismo poštrajtal, niti ene žal besede ni bilo slišati in poleg tega, da nam je ratalo narediti neki res dobrga, smo ustvarli en kup lepih spominov, za katere verjamem, da se jih bomo vsi z veseljem spomnili,” pravi Mitja. 

Jani Cestnik je že eden od teh, ki prav rad razlaga o tem izjemnem projektu. »Ja, bilo je težko, a ravno zato, ker je bilo težko, je bilo luštno. Če je enostavno, narediš samo eno kljukico, pa hitro pozabiš. Če je pa naporno in adrenalinsko, kot je zdaj bilo, človek vse, kar je bilo hudo, hitro pozabi, kar je bilo lepo, si pa zapomni za zmeraj. Res sem hvaležen, da me ti ta mladi še zmeraj izkoriščajo za take neumnosti, da me ponucajo za take nore projekte.«

Zaključi pa še: »Najpomembneje je dovoliti tem otrokom, da letijo. In znajo leteti.«

Še ikoničen video, ko so se vračali iz Stuttgarta (Cestnika in Vid Kok) >>

To je to. To so zgodbe sodelovanja, ki ustvarjajo presežke! Presežke, ki iz Trbovelj gredo v svet in dajejo ponos našim krajem in predvsem našim ljudem. Ljudem, ki jim je kumeratšaft v krvi. 

Oglejte si še video, kako je nastajal kontejner >>

#akrobati