Kako veš, koga izbrati v svoj ožji krog ljudi, kako veš, kako postaviš prioritete: služba, šola ali zdravje?
Če smo se prve dni ukvarjali predvsem z osnovami in sprejemanjem dejstva, da se moramo pripraviti, nas je realnost v naslednjih dneh zaobjela z vseh strani. Zalogo hrane smo povečali za več kot enkrat (se mi zdi, da otroka cele dneve samo jesta), napisali smo si urnik, razmišljali, kaj vse lahko počnemo od doma in kako bomo finančno premagali situacijo.
DAN 3: Rutina
Če hočemo štirje ljudje živeti za štirimi stenami in kolikor toliko normalno nadaljevati z obveznostmi, potrebujemo dobro organizacijo časa. Situacija je takšna: Nina je prvošolka z vsakodnevnimi nalogami za delo od doma, Uroš in jaz lahko del službe opravljava prek računalnikov, del službe je žal neizvedljiv. Ian je star dve leti in njegov dan se vrti okoli tega, kaj vse je njegovo in kaj vse hoče od nas.
Morali bomo sodelovati, morali se bomo organizirati, saj drugače pride do nepotrebnih prepirov in nesoglasij.
Odločili smo se obdržati čimbolj podoben urnik siceršnjemu.
Zjutraj vstanemo, se uredimo in pojemo zajtrk. Potem gremo na sprehod, pojemo malico, sledi čas za šolske in službene obveznosti (Ian spanje), kosilo, počitek in prosti čas, potem večerja, branje in spanje. Urnik ni vezan na ure, je pa vezan na zaporedje.
Pri tej moji super rutini se je zelo hitro zataknilo, saj imamo doma dva računalnika in tri osebe, ki ga po novem potrebujejo. Nina mora namreč precejšen del nalog za šolo opraviti prek spleta, da jih učiteljica lahko preveri. Vsi trije hkrati torej ne moremo delati. Tudi sicer potrebuje Nina pri nalogi kar precej najine pomoči, saj še ne bere sama navodil.
Moje delo smo tako prestavili na popoldanski čas (res je, mama izpusti počitek in prosti čas, ampak to niti ni nič novega). Vse ostalo v naši rutini se lepo izzide. Rutina dobro vpliva na vse nas, saj tako otrokoma kot nama predstavlja občutek varnosti. Vsi skupaj ostajamo aktivni in produktivni. To je naš cilj tudi za naprej, saj ne vemo, kako dolgo bo vse skupaj trajalo.
Dan 4: Delati in preživeti ali ne delati in preživeti?
Z vsakim dnem se situacija v državi spremeni in z njo se spremenijo moje misli. Ne vem več, komu verjeti in komu ne. En dan sem trdno odločena, naslednji dan me skrbi.
Imam prijatelje, ki morajo hoditi v službo in jih skrbi za zdravje. Njihovo zdravje in zdravje njihovih bližnjih, ki so nekateri odvisni prav od njih. Na drugi strani imam prijatelje, ki so od danes na jutri ostali brez dela in ne vejo, kaj bo. Kako bodo odplačali kredit, kako bodo preživeli z nizkimi plačami, če te sploh bodo.
Notranji boj med tem, kaj je bolj pomembno, je obremenjujoč. Seveda je zdravje najpomembnejše, a pomanjkanje denarja prav tako vpliva nanj.
Tu so še lastniki podjetij, ki so dolga leta garali, zaposlili nekaj ljudi, dobro delali, danes pa ne vejo, kako bodo plače te mesece izplačevali, kako bo njihovo podjetje kdajkoli nadaljevalo. In seveda mi, samostojni podjetniki, ki se že tako borimo iz meseca v mesec. Kakšni dolgovi se bodo nabrali nam? O tem veliko razmišljam. Mislim si, da sem enkrat že začela od začetka, bom pa še enkrat. Ampak ni bilo lahko. Niti prvič, pa je imel prvič redno službo vsaj moj partner.
Kot učiteljica angleščine, plesna učiteljica in inštruktorica pilatesa bi lahko veliko vsebin ponudila online. Pa ne morem. Vsakič, ko dobim idejo, pomislim, da ni pošteno. Kdo danes lahko plača za te vsebine? Kdo si bi jih lahko privoščil? Pa se potem spomnim, da moram tudi jaz nekako preživeti in poskrbeti zase. Stalno se vrtim v tem začaranem krogu, objavljam vsebine brezplačno in upam, da se bo vse nekako rešilo na koncu.
Srčno upam, da bo vlada izpolnila obljube in poskrbela za vse nas, ne samo zase. Ravno danes sem dobila dve novi položnici.
Dan 5: Prepovedano združevanje na javnih površinah: Znamo zares biti sami?
Po nekaj dneh šolanja na domu (pa sem sicer učiteljica z dolgoletnimi izkušnjami), trmarjenju dveletnika in prilagajanju na stalno družbo svojega partnerja (ne morem verjeti, da je to nekaj, na kar nismo navajeni), sem kot izrazit ekstrovert že močno občutila prve znake slabega prenašanja izolacije.
Vseeno mi zdrava pamet v kombinaciji s priporočili strokovnjakov pravi, da se bomo prilagodili. Ko to odločitev sprejmem, ko se umirim in globoko zadiham, ugotovim, da se že res dolgo nisem zares ustavila in zaživela v trenutku. Brez načrtov, brez srečanj, brez kopice drugih ljudi. Sama. Kdaj sem bila nazadnje sama?
Še bolj me zadene žalostna ugotovitev: mi štirje smo zelo redko sami. Sploh znamo biti sami? In kmalu zatem, ko gledam skozi balkon: nismo edini.
Družine danes očitno ne znajo biti same. Ne zdržijo brez druženja z drugimi, niti ko gre za življenje!
Ko vlada zvečer odredi odlok, se mi zdi, glede na opažanja, edina logična posledica. Panika, ki zajame ljudi, mi je nerazumljiva. Odlok je sprejet z veliko mero zdrave pameti, veliko je prostora za svobodo. Samo prebrati je treba in se prilagoditi.
Čas v samokaranteni bomo izkoristili za gledanje v oči, za pogovore, za družabne igre, za crkljanje, za tišino v družbi najbližjih. Tišino, ja. Sploh ni treba, da se vedno nekaj dogaja. Na svojem blogu sem zelo hitro začela razmišljati o 20 aktivnostih, ki jih lahko počneš z otroki v enem tednu. Zakaj? Kaj pa, če ne počnemo nič? Še znamo?
Po petih dneh v izolaciji od prijateljev, družine in službe je moja glava polna vsemogočih misli. Bolj ko se jih trudim urediti, večji kaos nastaja. Moji organiziranost in odločnost zaenkrat pomagata pri splošnem počutju družine, a mene v prsih vse bolj stiska. Počasi si lahko priznam, da me je strah. Ne več samo virusa, ampak tudi stanja, ki ga ta prinaša s sabo.
Skupaj nam je zelo lepo, radi se imamo, čas preživljamo skupaj in ostajamo aktivni in produktivni, ampak skrbi se počasi nalagajo. Ne vemo, kako dolgo bo vse skupaj trajalo, ne vemo, kaj pričakovati potem. Ta nevednost je zastrašujoča, ker smo se naučili, da ne smemo nikomur več zaupati. Bomo odvisni sami od sebe in imeli zelo malo možnosti? Bomo stopili skupaj? Kako se bo svet spremenil?
Zaenkrat nad vsemi temi mislimi še bdi velika mavrica upanja. Da nas bo izučilo, da bomo stopili skupaj, da bo svet po vsem skupaj samo lepši. Da se bodo spet zbudile stare vrednote, da se bomo vsi skupaj zamislili in ponastavili prioritete. Mogoče sem naivna in bi morala bolj razmišljati kot odrasel, ne kot otrok. Ampak drugega mi, vsaj v tem trenutku, ne preostane. Upam, da nas tako razmišlja čimveč.