Zmago Jelinčič pl.: Izdajalci so bili nekaj najbolj zavrženega v vseh obdobjih človeške zgodovine

Zmago Jelinčič (takrat še brez plemenitaške titule) se je na slovenskem političnem prizorišču pojavil z vojno za samostojnost Slovenije. Ljudje so ga spoznali kot gorečega sovražnika čefurjev, ki je z armbrustom streljal na sovražni tank; ki so ga (naši) še med vojno strpali v ječo; ki se je takrat oblačil v uniformo z baretko na glavi (podobno kot Castro, ki ga je nekaj let pozneje obiskal); ki so ga mediji primerjali s popularnima srbskim in hrvaškim jurišnikom Šešljem ter Parago; ki se je udeležil volitev leta 1992, na njih pobral ogromnih 111.223 glasov volivcev (oziroma 9,88 odstotka vseh glasujočih), se prebil v parlament in tam ostal do današnjih dni.

Lahko ga sovražite (in če ga, boste najbrž pripadnik večinskega dela slovenskega volilnega telesa), toda nekaterih sposobnosti mu ne morete oporekati. Navsezadnje že polnih deset let prejema krasno plačo slovenskega poslanca. Niti ne morete zanikati, da v nasprotju z veliko večino brezbarvnih duš v parlamentu ni imel zanimivega življenja.

Rodil se je leta 1948 v Mariboru, v družini prvoborcev, se z družino kmalu preselil v Ljubljano, kjer je obiskoval šole, med njimi tudi srednjo baletno. Študiral je farmacijo, a se po prihodu iz JLA zaposlil v Ameriškem kulturnem centru v Ljubljani. Ko so iz predala upravnice centra izginile devize, ki jih je odnesel nekdo, ki je tja vlomil skozi straniščno okno, je izgubil službo, čeprav mu vloma niso dokazali niti ga zanj niso ovadili. Leta 1974 je sodeloval pri kraji treh starinskih pištol v Narodnem muzeju v Ljubljani in zaradi napeljevanja h kraji odsedel tri leta in pol na Dobu. Svoje jetništvo je pozneje pripisoval Udbi, ki naj bi ga imela v zobeh že vse od leta 1970, ko se je v vojski komaj izognil zaporu, zagovarjajoč neodvisnost Slovenije.

Marca 1991 je v Ljubljani ustanovil Slovensko nacionalno stranko, v katero so se lahko vključili tisti, ki nikoli niso bili komunisti in niso Neslovenci - zelo desničarsko stranko torej, ki pa je po prihodu v parlament presenetila svoje privržence s podporo LDS. Nekateri so to pripisovali udbovskim dosjejem, v katerih se je Jelinčič pojavljal s šifro Padalec in ki naj bi dokazovali, da je bil njen pomembni član.

Takrat je kazalo, da se bo Zmago poslovil od parlamentiranja in ostal brez volivcev. A se je nekako izvlekel iz vseh zagat, izvedel še nekaj navideznih političnih »saltomortal«, preživel tudi hrupen konec ljubezenske zgodbe s politično kolegico Polonco Dobrajc in še danes veselo sveti in jezika med izbranci slovenskega ljudstva.

Zmago Jelinčič plemeniti je prijeten in hvaležen sogovornik, brez dlake na jeziku. Pogovarjali smo se v pisarni njegove poslanske skupine, kjer na stenah med zgodovinskimi zemljevidi slovenskih pokrajin visi tudi prestreljena človeška silhueta – tarča za urjenje strelcev specialnih enot neke skandinavske države. »A ni rahlo podobna Drnovšku?« naju je s fotografom povprašal, ko sva odhajala.

Po nekaterih zgodnjih javnomnenjskih raziskavah precej zaostajate za Drnovškom in Arharjem, kar pomeni, da boste morali biti precej glasni v predvolilni kampanji. Kaj lahko pričakujemo?

Pričakujete lahko precej burna vprašanja in precej zbegane odgovore obeh kandidatov, predvsem pa bodo vprašanja zelo direktna, zelo konkretna … Jaz jih ne mislim šparat. Konec koncev sta si Drnovšek in Arhar v marsičem zelo podobna kot kandidata. Oba sta potegnjena nazaj, nobeden ni kakšen ljudski tribun, ne en ne drugi ne znata odgovoriti na kratko in jedrnato in na hitro vrniti žogico. Oba sta pozicijska borca, nista borca, ki bi prodirala. Ta njuna enakost jima tudi daje rezultat, ki ga imata. Sicer pa je Drnovšek prek svojih ljudi v eter že spustil »znanstveno tezo«, da soočenja niso dobra, ker se jih pač boji. Upam le, da uredniki TV programov ne bodo podlegli temu diktatu. Dejstvo pa je, da tudi če ne bom prvi, bom zagotovo jaz odločal, kdo od njiju bo postal predsednik. Odvisno od tega, kako ju bom peglal.

Si od tega obetate kakšno korist?

Doslej si na žalost nisem mogel obetati in imeti še nikakršne koristi, čeprav sem Drnovška dvakrat postavil za mandatarja. Brez mene in moje stranke Drnovška ne bi bilo, tudi danes ga ne bi bilo v političnem prostoru. Preprosto, bil bi nula, tako kot je bil nekoč. Izginil bi, tako kot se je pojavil. Pojavil se je kot »antibulc« in kot nekaj podobnega bi tudi izginil. Vendar pa se je ravno zaradi podpore naši stranki obdržal v političnem prostoru, navkljub temu, da so ga hoteli nekajkrat zamenjati.

Vam je to naklonjenost oziroma pomoč kdaj vrnil?

Ne, niti hvala ni rekel, niti enkrat, je pač tak človek. Ne zna reči hvala, kar tudi kaže na njegovo karakterno črto, na njegove genetske strukture, recimo.

Omenili ste burna vprašanja. Najbrž jih še skrivate?

Zaenkrat jih še ne bi povedal, ker mora tako vprašanje zadeti direktno, mora zmesti nasprotnika, tako da se ne znajde, in mislim, da se ne bodo znašli.

Slovenci smo, kar se predvolilnih obračunavanj tiče, še kar obzirni drug do drugega, se pa tudi na tem področju približujemo Zahodu. Ste si pred volitvami, ki nas čakajo, postavili mejo, do katere greste pri napadih na nasprotnika?

Ne vem, zakaj bi si postavljal nekakšne meje ali omejitve. Naj se gospodje kar navadijo, da so v politiki vsa vprašanja mogoča. Meni so obešali celo vrsto stvari. Krščanski in socialdemokrati so mi obešali, da sem ropal cerkve, da sem … kaj jaz vem, kaj še vse so mi obešali, vendar mora človek to pač preživeti. In naj se tudi gospod Drnovšek navadi na kakšno neugodno vprašanje in naj odgovori na kakšno takšno vprašanje oziroma tudi drugi kandidati, čeprav o drugih kandidatih ne vem, ali je sploh vredno govoriti.

Mislil sem na njegovo bolezen, o kateri javnost ne ve prav veliko. Se vam zdi, da je to tema predvolilnega boja?

Ta bolezen se mi zdi nasploh tema teh volitev. Sporno se mi zdi to, da se nekdo odloči za kandidaturo na volitvah zato, da bi igral na čustva ljudi kot nekak »ubogi človek«. To je navadna svinjarija s stališča državljanov in nacije. To, da nekdo preferira svoj lastni odnos in pozicijo nad tem, kaj mora narediti za državo, za narod, to je čisto navadna svinjarija. V Ameriki bi takega človeka, ki igra na noto svoje bolezni, da bi dobil pozicijo, že zdavnaj zbrcali. Govorim o Ameriki zaradi tega, ker gospod Drnovšek tako rad govori o Ameriki in bi tako rad prišel v Nato pakt.

O vas vemo pravzaprav vse, česar o drugih kandidatih ne bi mogli trditi. Ali obstaja še kaj, česar vendarle ne vemo in bi lahko prišlo na dan v teh volitvah?

Zagotovo. Mogoče kakšni naslovi kakšnih žensk, ki sem jih sam že pozabil, recimo kaj takega …

Je res, da ste imeli oziroma da imate doma na stranišču obešeno nacistično zastavo s svastiko?

Ne (smeh), ne …

Se pravi, da je ta informacija, ki sem jo staknil nekje, zgolj del legende o Zmagu Jelinčiču?

Kar naj bo. Legenda mora biti legenda. Dejstvo je, da imam oziroma da sem imel krasno zbirko nemških odlikovanj in značk, vendar je to že v Narodnem muzeju.

Nacionalizirano?

Ne, ne, to tja sodi in tam naj bo. Rad zbiram te zadeve, iščem jih, dajem na kup, skušam tudi zgodovinsko obdelati kakšne zadeve, vendar pa ne poveličujem tega. Absolutno stojim za tem, da vsa čast nasprotniku, vsa čast Hitlerju in vsej njegovi vojaški mašineriji in tehniki tistega časa, vendar so se pa moji borili kot partizani. Moja družina je dala štiri življenja v drugi svetovni vojni. Mama je bila v Ravennsbrücku, babica je bila v Ravennsbrücku, stric je bil v Dachauu in tako naprej. Tako lahko jaz mirno cenim nemškega soldata, ne morem pa ceniti domačega izdajalca. Domači izdajalci so pa »poden od podna«, golazen, ki je povsod po svetu golazen.

Domobranci?

Tako, domobranci in belogardisti, skratka vsi kolaboracionisti. Tudi Američani štejejo to kot golazen. Za Američane so izdajalci svojega naroda nekaj najbolj zavrženega, izdajalci so bili nekaj najbolj zavrženega v vseh obdobjih človeške zgodovine. Špartanci so izdajalca vrgli za obzidje, da so ga psi požrli. Tudi pokopa ni smel imeti. Danes pa jih pri nas hočemo pokopavati v iste grobove – tiste, ki so se borili za svobodo, in tiste, ki so se kot hlapci udinjali tujcem in pobijali domače ljudi.

Ameriške predsedniške kandidate ponavadi vprašajo, ali so kdaj kadili marihuano.

Nikoli nisem kadil, sem nekadilec. Včasih prižgem kakšno cigaro, tako zaradi zafrkancije ali štosa, česar pa do obiska Kube tudi nisem počel. Takrat je pa to šlo eno z drugim – rum, štimunga, cigara … Pa srečanje s Castrom, takrat cigara še bolj pride v poštev …

In vas ni nikoli zamikalo, da bi poskusili tudi marihuano?

Po profesiji sem farmacevt in absolutno nasprotnik mamil. Moram pa povedati, da marihuane ne jemljem kot mamilo. Marihuana je glede na znanstvene izsledke bistveno manj nevarna kot alkohol, tudi bistveno manj nevarna kot nikotin sam. Jaz bi marihuano legaliziral brez kakršnekoli škode. Kriminalizacija marihuane je nastala zaradi posla, zaradi ameriškega biznisa določenih struktur, ki niso dovolile, da bi ljudje kadili marihuano, ker bi s tem izgubili preveč denarja pri alkoholu, v glavnem pa pri tobaku. Sem pa absolutno proti tistim, ki prodajajo heroin. Še posebno bi kaznoval tiste, ki prodajajo heroin majhnim otrokom pred šolami. Tem bi pa odsekal roke.

Kot predsedniški kandidat boste morali odgovarjati tudi na vprašanja o nekaterih spornih temah pri nas. Recimo na vprašanje o umetnem oplojevanju samskih žensk.

Sem proti umetnemu oplojevanju samskih žensk. Če je ženska bolna, se pravi, da ne more zanositi, pa živi v urejenih razmerah, potem to ni problem. To je zdravljenje neplodnosti, ki je bilo že prej mogoče in je tudi zdaj mogoče. Pri oploditvi samskih žensk pa gre v glavnem za segment zafrustriranih lezbač, ki hočejo imeti igračko, ki bo, potem ko bodo starejše, ko se bodo nehale igrati z njo, skrbela za njih. To je zelo zelo sebično, zelo svinjsko do otroka.

Mislim, da si lahko vsaka ženska, ki je kolikor toliko normalna, dobi normalnega partnerja in to zadevo uredi tako, kot je treba. Vzemimo primer: kaj bo naredila taka ženska, ki zdaj deklarirano sovraži moški rod, potem pa dobi moškega potomca? Kaj bo naredila? Svoje frustracije bo nadaljevala na lastnem otroku. In kaj bo iz otroka naredila? Maščevanje celotnemu človeškemu rodu bo šlo na otroka in dobili bomo totalno zavoženo, psihično obremenjeno osebnost, ki bo zagotovo deviantna.

Smrtna kazen?

V nekaterih primerih ja. Pedofilija je nedopustna in to, kar se dogaja … Vem, da pri nas pedofilijo marsikdo tudi zagovarja in jo skriva, v neki meri, v določenem segmentu po mojem prepričanju tudi zaradi rimskokatoliške cerkve, da se ne bi zameril nekaterim krogom, vendar pa mislim, da je ta zadeva nedopustna. V drugih primerih pa smo s smrtno kaznijo kar tam, kjer moramo biti.

Nošnja orožja?

Nošnja orožja je po novem zakonu bistveno bolje urejena. Zavedati se je treba, da pomeni imeti pravico do orožja enako pravico kot ne imeti orožja. Gre za to, da mora biti regulativa dovolj pametna, in mislim, da današnja regulativa v Sloveniji je takšna. Narediti je treba izpit, pregleda se psihično zdravje, telesno zdravje, potem se pa pač dodeli orožje. V veliko primerih lahko nekdo dobi dovoljenje za posest orožja, ki je nekaj drugega kot nošnja orožja. Ampak mislim, da je zaradi varnosti v nekaterih segmentih nošnja orožja absolutno opravičljiva in takim ljudem naj se orožje pač dodeli.

Zanimivo je, da se z orožjem zgodi izjemno malo kriminala in tako rekoč nič kriminala z legaliziranim orožjem. Ves kriminal, ki se zgodi z orožjem, se zgodi s črnim orožjem in segment legalizacije orožja pomeni, da se zadeva prenese iz črne polovice v svetlo polovico, da se vidi, se dokumentira in se s tem zadeva pač pojasni. O tem imam zelo razdelane pojme, saj sem že od leta 1979 dosmrtni član ameriške nacionalne orožarske zveze in tudi član njenega vodilnega boarda, »golden eagles«, ki odloča o teh stvareh. V Ameriki imamo več kot dva milijona in pol članov.

Vi imate orožje?

Imam lepo zbirko orožja, v glavnem starega. Težko je reči, kaj sodi v to zbirko. Vanjo zagotovo sodi slovenska brzostrelka MGV, ki jo je izdelalo Gorenje in ki pomeni enega od fantastičnih izdelkov slovenske pameti, slovenskega industrijskega dizajna in nasploh slovenske inventivnosti. Idejni osnutek zanjo je sicer od drugod, je bila pa pri nas krasno dodelana. Zanimivo je, da je bilo na trgu zbiralcev v Švici pred kakšnim letom prodanih nekaj komadov po ceni 4000 švicarskih frankov za kos.

Mislil sem bolj na orožje za osebno uporabo.

Ne, ne nosim orožja. Sem ga nosil takrat, ko je bilo to potrebno – ilegalno orožje, ker mi prejšnji režim ni dal orožnega lista za nošnjo. Zanimivo je to, da mi tudi ta režim ne da dovoljenja za nošnjo orožja, čeprav mi je MORIS podstavil bombo pod avtomobil, z malokalibrsko puško so mi enkrat streljali v okno dnevnega prostora hiše, s puško so mi streljali v balkonska vrata, na vrt so mi vrgli ročno bombo in tako naprej, ampak problem je ta, da tudi policija nič ne stori. Potem so tu še razne grožnje, poslali so mi pismo s tistim praškom in take zadeve, vendar policija kakor da ne bi hotela nič storiti. Verjetno še vedno upajo: »Mogoče ga bo pa kdo vendarle zadel.«

Pa ste zaprosili za dovoljenje za nošnjo orožja?

Že nekajkrat sem zaprosil, vendar mi ga tudi ta režim noče dati.

S kakšno utemeljitvijo?

Enostavno zavržejo. Diskrecijsko pravico so imeli in so me preprosto obvestili, da ga ne morem dobiti. Zanimivo pa je, da so orožje dobili duhovniki, ki zdaj hodijo okrog s pištolami, in po tem smo edinstveni na svetu. Mogoče kakšen tudi ne, no, ampak vsi, ki so zaprosili, so ga dobili. Orožje imajo vsi nekdanji oficirji JLA, legalno in s papirji, Jelinčič ga pa ne dobi.

Poznate koga od kolegov politikov, ki nosi orožje?

Ja, kar nekaj jih ima orožje.

Je res, da se boste septembra ponovno poročili?

Hm, mislim, da se septembra ne bom poročil. Vem pa, da se bom poročil – morda malo kasneje.

Nekje sem prebral, da se boste poročili zato, da bi si pred volitvami izboljšali »lik samca« in s tem dobili prednost pred Drnovškom?

S svojim likom samca sem kar zadovoljen, in če se bom poročil, se bom poročil zaradi samega sebe in partnerke, ne pa zaradi tega, da bi izboljševal kakršenkoli lik.

Je ime vaše partnerke že znano, se že pojavlja v javnosti?

Ne še. Jo še skrivam.

Zakaj pa?

Kaj vem. Bo že prišlo na dan ob določenem času. Zakaj bi pa že zdaj govoril o tem? Naj ljudje malo ugibajo.

Kako vam pa to uspe skrivati v tem krutem svetu?

Vse se da. Kdor zna, zna. (smeh)

Je pa res, da je trideset let mlajša od vas?

Res je.

Hipotetično vprašanje. Če bi se ta trideset let mlajša oseba želela slikati za Playboy, bi ji to skušali preprečiti ali bi ji stali ob strani?

Playboy objavlja različne fotografije. Objavlja fotografije normalno oblečenih, objavlja fotografije parov, objavlja pa tudi fotografije golih lepotic. Mislim, da ne bi bila za to, da bi se slikala kot gola lepotica, čeprav je lepotica.

Mislite, da ona ne bi bila ali vi ne bi bili za to?

Mislim, da ona ne bi bila, pa tudi jaz ne.

Katero Slovenko bi pa sicer želeli videti golo?

Teh je pa kar nekaj. V mislih imam celo vrsto slovenskih žensk, pa ne vseh lepih, ne vseh najlepših. K temu bi pristopil z bolj umetniškim stališčem, s konstruktivističnim ali dadaističnim glediščem, po katerem je lahko tudi grdo lepo. Iz tega bi izhajal pri svoji zbirki žensk, ki bi jih objavil v Playboyu, če bi bil jaz urednik – pa če bi pristale, seveda. Če postrežem z nekaj imeni, in to brez kategorizacije v sistemu lepa-nelepa, izven tega sistema, recimo, Vera Kozmik, Vika Potočnik, potem so tu tri dekleta, ki so bila izbrana za neke misice, pa njihovih imen, žal, ne vem, pa Barbara Brezigar, nasprotnica. (smeh)

Kaj se vam zdi pomembneje na ženski. Zadnjica ali oprsje?

Oboje je enako pomembno. Sam imam rad naravne oblike in obline. Ne maram silikonskih prsi, nisem pa proti temu, da si gre kakšna popraviti zadnjico. Kakšne bi si jo pač morale. Nikakor pa nisem za dodajanje kakšnih posebnih vložkov na raznih koncih in krajih, kjer bi popravljali tisto, kar je že zdavnaj šlo naprej. To je podobno temu, da bi pomakal uvelo jabolko v vodo toliko časa, da bi se napihnila.

Ste že imeli v rokah silikonske dojke?

Ja, sem jih že imel.

In občutek pri tem?

Ja, ni tapravi, ni tapravi. (smeh) Tja, k tistim, ki bi jih želel videti gole, dodajte še Mišo Molk. (smeh)

Vrnimo se k političnim vprašanjem. Recimo, da ste postali predsednik države. Kaj lahko državljani pričakujemo od vas?

Prvič, gre za popravljanje pozicije Slovenije v svetu, to je zelo pomembna stvar. Namreč, kaj je treba povedati svetu? Svetu je treba povedati, da Slovenci nismo stari deset let, kakor hočejo eni, pa tudi ne petdeset let, kot hočejo drugi, in tudi ne samo sto petdeset let, kot hočejo tretji, ampak da smo Slovenci avtohton narod, ki ima prednike Venete na teh področjih, da je venetski jezik razumljiv v slovenskem jeziku, da se da njegove napise prebrati in razumeti v slovenskem jeziku in da je bila v bistvu evropska kultura razvita iz venetskih korenin. Da ne bi razpredal na dolgo in široko – to je izhodišče. Vsem okolišnjim bi povedal, da je državnost Slovencev približno osemsto let starejša od državnosti Avstrije. Slovenska državnost izvira iz leta 549, tam nekje, v zvezi s Karantanijo, avstrijska izvira pa približno iz leta 1350, iz listine privilegijev maius.

In samo zaradi naših gnilih politikov, prestrašenih politikov, ki morajo lesti v rit vsem mogočim po svetu, tako da ne vem, koliko jih še sploh ostane, to tudi širše ni znano. Žalostno je to, da se Američani pohvalijo z dejstvom, da oni vedo, da je Thomas Jefferson vzel štiri člene iz naše slovenske karantanske ustave, naši ministri in poslanci pa tega ne vedo. To je ena zadeva. Druga je pa ta, da bi naredil vse, da bi se socialni status prebivalcev Slovenije povečal in izboljšal. Ker to, kar se zdaj dogaja našim ljudem, je grozljivo. Z dneva v dan se nivo življenja spušča, standard pada, prihaja do vedno večje revščine in vedno manj skrbi je za te ljudi. Skrbimo pa za vse mogoče, najbolj pa za tiste, ki skrbi dejansko niso potrebni. In še ena zadeva. Naredil bi vse, da bi se pri nas začel čistiti kriminal, ampak to predvsem kriminal belih ovratnikov, gospodov, ki so začeli bogateti po Markovičevi zakonodaji in so danes milijarderji, še pred časom pa niso imeli prebitega cvenka v žepu.

Govorimo o prepoznavnosti Slovenije v svetu. Lahko računamo, da bi se pod vašo vladavino znebili »ruske« zastave, ki zdaj predstavlja našo državo?

Absolutno. Me veseli, da ste rekli ruska zastava, ker to je ruska zastava in smo jo Slovenci v pomladi narodov 1848 tudi vzeli kot rusko zastavo, čeprav nekateri to danes še vedno negirajo. Takrat smo jo pač vzeli za svojo zaradi strahu pred germanizacijo, in sicer smo na ta način rekli: »Nas in Rusov je dvesto milijonov.« Isto so rekli Čehi, ki so vzeli identično rusko zastavo, kasneje so dodali tisti trikotnik, prav tako Slovaki, manj podobno varianto Hrvati, Srbi, Črnogorci, Bolgari.

Slovenci imamo svojo zastavo. Imamo dve možnosti za zastavo, pravzaprav. Ali izberemo tisto karantansko, čisto prvo, črna-bela-črna, ki pa mislim, da je Slovenci ne bodo sprejeli, ker pravijo, da je črna mrliška barva. Pa ni res. V črni barvi so skrite vse barve, tako kot so v beli. Druga možnost je pa rumena-modra-rumena. Pri zastavah je tako: vse stare zastave, vse zastave starih narodov, imajo samo dve barvi. To pa zato, ker barva zastave izvira iz barve grba. Kot osnova se vzame barva ščita, na kateri leži glavna podoba, kot druga, spodnja polovica, je pa barva glavne podobe na ščitu.

Ampak tu se znajdemo v majhnih težavah. Črno-bele kombinacije Slovenci ne bodo sprejeli, pravite, rumeno-modra je pa že barva Ukrajine.

Ne, ni rumeno-modra, ampak je modro-rumena, toda zaradi tega, da bi se odmaknili od ukrajinske, je možna, heraldično možna izvedba ta, da imamo zgornji segment v eni četrtini v zlato-rumeni barvi, v sredini dve četrtini oziroma polovico v modri barvi in spodaj zopet eno četrtino v zlato-rumeni barvi. Nekaj podobnega ima Španija. Španija ima takšno delitev. In take zastave nima nobena država na svetu, take zastave ni. Zamenjati bi morali pa tudi grb.

Ta, ki ga imamo danes, sploh ni grb. To je neka značka, lahko bi predstavljal kakšen kolesarski klub, ki gre po hribih in dolinah, ali pa znak kakšne hidrocentrale. Bi tudi šlo, spodaj teče voda, potem elektrika šiba, pa iskrice letijo po luftu, ne? Pa še nekaj je pri tem znaku. Identičen znak je imela Slovenska zaveza leta ‘42 in je bil objavljen v prvi številki glasila Slovenske zaveze 1. maja 1942.

Kaj predlagate namesto dosedanjega grba?

Sam sem že heraldično izdelal nekakšen grb, ki bi pa bil v bistvu kompozicija grbov dežel. Zadnjič sem nekje prebral mnenje, da bi morali vzeti za slovenski grb tega kranjskega orla. Neumnost. Kranjski orel je zgolj grb ene od slovenskih pokrajin. Mi pa moramo upoštevati vse slovenske pokrajine – Koroško, Štajersko, Kranjsko, Slovensko krajino, Goriško, Gradiško in Istro.

V tem primeru bi bil ta grb deljen, tako da bi vseboval grbe vojvodine Kranjske, Štajerske in Koroške, levo spodaj Goriške in Gradiške in desno Istre, povezoval bi pa jih grb Slovenske krajine, to je ta grb s karantanskim klobukom, ki bi bil pa lahko tudi državnopravni simbol.

Pa mislite, da boste med Slovenci, ki so precej konzervativna nacija, uspeli prodreti s temi željami po spremembah?

Ne vem, zdi se mi, da težko, in to zaradi tega, ker je pri nas na tem področju izobraženost ljudi izredno nizka. In slovenska politika se na vse kriplje trudi, da bi Slovence obdržala na čim nižjem izobrazbenem nivoju, da bi čim manj vedeli, predvsem o svoji lastni zgodovini. Zakaj? Zato, ker jih potem laže vlečeš za jajca. To se vidi, recimo, po tem, da smo ukinili trošarine za žgane pijače, nabili pa trošarine za šolanje športnih pilotov. Mlade ljudi, ki se želijo šolati, bomo udarili, ampak za pijačo pa ne, da bomo imeli pijance in bedake, ki jih je lahko voditi.

Kdorkoli bo že nasledil Milana Kučana, bo nasledil najpopularnejšega živečega Slovenca vseh časov. Se vam zdi, da je bil dober predsednik?

Pravzaprav ne bom povedal nič slabega o še vedno predsedniku Kučanu, vendar pa bi jaz nekatere zadeve dosti bolj trdno postavil. Mislim, da se mora Slovenija vendarle bolj odločno postaviti na neke pozicije in ne kar tako nihati sem ter tja. Sem za določene pietetne zadeve, nisem pa za nekakšno spravo. Izdaja se lahko oprosti, nikoli se je pa ne sme pozabiti. In zato delati spravo med tistimi, ki so se borili za svobodo svoje domovine in naroda, in tistimi, ki so take ubijali in izdajali, to ni mogoče, taka sprava ni mogoča in je ne odobravam.

Ampak morali bi biti predsednik vseh Slovencev.

Ja, toda izdajalci niso pripadniki naroda. Če nekdo izda lastni narod, potem se je sam izločil iz njega. Ne more biti tako. In zaradi nekaj političnih glasov oziroma nekaj volilnih glasov Zmago Jelinčič nikoli ne bo spremenil svojega mnenja ali odnosa. To, da ne spremenim svojega mnenja tudi v teh stvareh, mi daje veliko ceno. Pri nas manjšo, ampak v Evropi in tudi v svetu me precej poznajo – tudi visoki politični predstavniki drugih držav in lahko rečem, da imam tam bistveno višjo ceno kot večina naših politikov.

Kučan, se mi zdi, je bil utelešenje stereotipov, ki jih imamo Slovenci sami o sebi: marljiv, skromen, nekonflikten, nevpadljiv … kar vse vi niste.

Ne, nikakor in niti ne bom – ne tih, ne skromen, ne ponižen ne bom nikoli. Če se zopet vrnem malo nazaj k partizanom: jurišnih enot je bilo malo, zalednih enot je bilo pa ogromno.

Pa mislite, da so Slovenci pripravljeni sprejeti takšno dozo živahnosti, ki jo ponujate v primerjavi z Milanom Kučanom?

Slovenci se bodo mogoče morali naučiti sprejeti živahnost. Namreč, ko bomo prišli v Evropo, in to, da bomo prišli, je gotovo, čeprav sam nisem za to, da gremo tja kar tako, na pamet, z zelo slabimi izhodišči. Ampak ko bomo prišli, se bomo kar na lepem zavedli, da nihče ne mara ponižnega cucka, ker ga nikamor ne vzamejo zraven. Konec koncev smo tudi v gimnaziji, ne glede na učne rezultate, na vsako pizdarijo ali žurko šli skupaj tisti, ki smo ga najbolj srali. Tisti, ki je bil ponižen, ki je kimal učiteljici, ki je bil priden, je ostal doma, tistega nismo hoteli imeti zraven. Zakaj bi ga vzeli zraven? Zakaj bi družba nekih predsednikov držav vlekla zraven nekoga, ki bi samo v kotu sedel in držal kislo kumaro, pa vsakomur kimal in se mu smehljal? Hvala lepa, takega ne potrebujemo.

Ogromno hodim po svetu po teh mednarodnih institucijah in … Mene Schröder zelo dobro pozna, in to zaradi tega, ker sva se že dvakrat počila v zvezi z Natom – in z Joschko Fischerjem tudi. To je to. Ali pa z Američani, ki so me dosti vabili, šel sem na George Marshall Schooll v Garmisch-Partenkirchen in v Washington, seveda na indoktrinacijo, samo jaz sem se tam z njimi fajtal. So mi rekli potem, da sem bil glavna zvezda. Mislil sem pa, da mi bodo rekli: »Pejt čim prej dam!«

Pa ne. Ljudje, normalni ljudje, imajo radi tistega, s katerim se da pogovarjati, skregati, kajti tisti, s katerim se ti lahko skregaš, te je pripravljen tudi argumentirano poslušati ali razlagati. In če mi nekdo z argumenti dokaže neko stvar, potem mu bom to priznal in rekel, da je imel prav.

Kot predsednik države, ali bi sprejeli dalajlamo na uradni ali na osebni obisk?

Ne, ne bi ga sprejel. Mislim, da ne gre sprejemati verskih voditeljev na uradne obiske. Ve se, kdo je uradni predstavnik države, in to je treba spoštovati. Nihče nima pravice odločati o drugi državi, ali je nekdo, ki je pač izvoljen kot predstavnik te države, legitimen predstavnik ali ne. To je pravica njihovega naroda, in če se oni odločijo, da imajo za svojega predsednika ne vem koga, bi sprejel tistega …

Ampak Tibet je okupiran in dalajlama je tudi politični predstavnik Tibetancev.

Ah, ni ravno tako, da bi bil Tibet okupiran. Namreč, treba je poznati malo bolj zgodovino Tibeta in ne le od leta 1954. Treba je pogledati, kaj se dogaja v Tibetu in kakšen je nivo Tibeta, tudi razvojni nivo. Ni vse tako, kot pravijo ta gibanja za Tibet, ki jih sestavljajo v glavnem ljudje, ki so šli gor zato, da so dobili zelo poceni hašiš.

Se vam ne zdi, da spominja zgodovina Tibeta v principu malo na zgodovino Slovenije?

Au, kje pa. Noč in dan. Ne noč in dan, polarna noč in dan. Tibetanci imajo svoje pravice, saj so republika oziroma pokrajina znotraj Kitajske, tako kot še milijarda in petsto milijonov drugih Kitajcev ali kolikor jih je že.

No, pa postavimo vprašanje drugače. Bi sprejeli na obisk predsednika Tajvana?

Ne, tudi ne. Ne bi pa imel nič proti, če bi se naši gospodarstveniki povezali s Tajvanom in trgovali z njim. Bil bi pragmatičen, ker bi delal za dobrobit lastne države. Tako, kot sem že delal. Jaz sem odprl vrata v Zvezno republiko Jugoslavijo, pred mnogimi leti, ko je bilo še nevarno in si nihče ni upal, ampak zadnjič, ko so šli gospodarstveniki v Beograd, me pa Drnovšek ni povabil zraven. Ampak jaz sem se potem usedel v svoj avion in se lepo odpeljal z letalom cessna 210 v Beograd, pristal na letališču, šel v hotel Hyat na sprejem …

Kako so vas pa sprejeli Srbi, glede na to, da ste pred nekaj leti zelo grdo govorili o njih?

Krasno so me sprejeli in rekli, da cenijo take ljudi, ki imajo jajca. Razumeli so, da sem se boril za svojo domovino, in razumeli so tudi, da sem imel ravno zaradi tega, ker sem poznal borbo za lastno domovino, tudi toliko korajže, da sem napisal tisto pismo srbskemu narodu, ki ga je potem CNN objavljal in zaradi katerega so potem naši ritolizniški politiki skakali v zrak, kako da si drznem proti Ameriki, da je treba še bolj bombardirati Jugoslavijo in ne vem kaj vse so še trobili. Zdaj pa nekam lezejo Srbom.

Ravno tako sem odpiral vrata v Irak. Ne smete pozabiti, da je v Iraku Nemčija lani naredila za dve milijardi in osemsto milijonov poslov, pa je Schröder jamral, da so jih naredili premalo, ker so jih eno leto prej za štiri milijarde. Jaz sem se šel tja dogovarjat in prišel nazaj z dokumenti, da bi lahko speljali za približno sto dvajset milijonov dolarjev posla, vendar pri nas ni bilo posluha za to. Zunanji minister je znorel, kako da si nekdo drzne sklepati kakšne kšefte proti Američanom. S tem da gospod zunanji minister in tudi drugi gospodje tam na vladi ne vedo, da so največji kupci iraške nafte ravno Američani – Texaco Oil.

Zelo ste nastrojeni proti Američanom, ki so vendarle preprečili masaker na Kosovu.

Kar se tiče masakra na Kosovu, je treba povedati, da je bil to konstrukt ameriške obveščevalne politike, kar je dokazala oddaja nemške televizije ZDF, enourna oddaja, ki je vse tiste fame o tem, kakšni grozni masakri da so bili tam, ovrgla. Za pokol v Račku se je dokazalo, da ga ni bilo. To so znana dejstva, o katerih se pa pri nas ni pisalo. Potem ne vem, če je Novi Sad na Kosovu, kot je CNN poročal: »Danes bombardiramo drugo največje mesto na Kosovu, Novi Sad.« Tudi vse tisto, kar je govoril Tachi, da je stadion v Prištini spremenjen v taborišče, v katerem je zaprtih 120.000 Šiptarjev, je bila čisto navadna laž.

Šiptarjev ne marate preveč?

Ne, da jih ne maram. Rad imam vse ljudi, ki mi ne škodujejo. Ko mi škodujejo, jih ne maram več, jasno. Ampak zakaj govorim »Šiptarji«? Šiptarji so ljudje albanske narodnosti na prostorih bivše Jugoslavije. Ne moremo reči, da so Albanci, kajti Albanci imajo svojo državo in svoje državljanstvo. To je čisto semantičen pojem, ki so ga pa naši politiki spremenili pod vplivom Amerike, ki nič ne razume. Spremenili so ga zato, da bi v rit zlezli Američanom in zdaj so Šiptarji prepovedani. Tako kot je prepovedano govoriti Cigani. Neumnost. Ker pač naši gospodje politiki ne vedo, da sta znotraj ciganov dve skupini – Romi in Sinti. In zakaj govoriti Romi? S tem polovico Ciganov odrinemo v neobstoj. In samo zaradi tega, ker so neki kvazihumanisti s slabo osnovno splošno izobrazbo to začeli govoriti, naj bi bilo pa to zdaj prepovedano.

Kaj pravijo Cigani na to?

Cigani se strinjajo z menoj. Po Dolenjskem Cigani ponekod, ne povsod, nočejo, da jim govorite Romi, ravno zaradi tega, ker se zavedajo, da mogoče pa niso Romi, ampak Sinti, in nočejo, da bi bili izključeni iz občestva.

Posvetiva se malo še vašim konjičkom, ki jih je presenetljivo dolga vrsta. Ste zbiralec orožja, amaterski pilot …

Predsednik letalske zveze Slovenije.

Numizmatik … Kateri od teh hobijev vam je najbližji, za katerega gre največ časa?

Uf, jebentiš. Numizmatika mi je trenutno najbližja, ker lahko zraven sedim. (smeh) Drugače sem pa izredno rad v letalu, blazno rad. No, da dokončam tisto zgodbo o poletu v Beograd. Pristal sem torej na letališču, odšel v hotel in poklical na našo ambasado, kamor so me pripeljali na sprejem in sem potem ostal tam eno uro, toliko da so me lahko vsi videli. Rupel, sem mislil, bo kar umrl od groze (smeh), Drnovšek je šel stran, kakor »nisem ga videl«, no, in potem sem se odpeljal domov, na Brnik.

S parapsihologijo se še ukvarjate?

S parapsihologijo se pa zdaj ukvarjam samo še zase. S to zadevo se ukvarjam približno trideset let, še malo več, precej sem sodeloval tudi v angleškem združenju Society for Psychical Research. Tam smo delali tudi neke raziskave in ena od teh je bila na področju telekineze skupaj z Nobelovim nagrajencem iz fizike Brianom Josephsonom, no, in ko smo prišli do nekih rezultatov, so Angleži rekli: »Eh, ne bomo več raziskovali.« In smo ta projekt opustili.

Mnogi znanstveniki tej vedi oporekajo znanstvenost.

Nič hudega, tudi za elektriko pred sto leti niso vedeli, kaj je. Tudi za kvarke se dolgo časa ni vedelo, da so, pa vendar obstajajo. Druga raziskava je bila pa na področju stimulacije češarike, kjer naj bi bil center parapsiholoških fenomenov, in sicer stimulacija za metoksi in doli. Ampak tudi tukaj so Angleži, ko smo prišli do nekih rezultatov, rekli, da ne bomo več raziskovali. Najbrž so to potem prevzeli vojaški laboratoriji in so delali naprej. Kakšne take stvari uporabim včasih tudi v politične namene.

Kako pa?

Ne bi govoril o tem, kako to uporabljam, ampak da se narediti marsikaj.

Vudu lutke in zabadanje igel vanje?

Ne ravno na ta način, vendar se, načelno in malo grobo rečeno, da tudi to. (smeh)

So vaši nasprotniki kdaj poskušali kaj podobnega na vas?

Mislim, da tega ne znajo, so pa že poskušali. Nekateri politiki so se že obrnili na določene ljudi, ki to znajo.

Znana je vaša strast do orožja. V nekem davnem intervjuju leta 1992 ste izjavili, da je orožje na nek način zelo erotično. Kaj ste mislili s tem?

Res je. Orožje združuje kar nekaj takih atributov. Recimo, združuje moč, združuje preciznost, združuje kompaktnost izdelka in združuje fantastično dodelane linije, res estetsko dodelane linije. Po izgledu orožja veš, ali je orožje dobro ali ni dobro.

In nevarno?

In nevarno. Skratka, to so atributi, ki dajejo neko erotičnost.

Je orožje erotično samo v moških rokah ali tudi v ženskih?

Mislim, da v ženskih še bolj.

Ampak ali ne bi atributi erotičnosti, ki ste jih pripisali orožju, bolj pasali moškosti kot ženskosti, »plodnemu žrebcu«?

Ja, samo premalo so plodni žrebci, če nimaš voljnih kobil.

Ker nekateri podobne atribute pripisujejo kitari, ki pa naj bi bila v ženskih rokah simbol kastracije.

Ne, nikakor ne. Tako kot sem rekel: ni divjih žrebcev brez voljnih kobil. Sistem razmišljanja ženske s pištolo je enak sistemu razmišljanja moškega s pištolo. Pa še ena zadeva je povezana z orožjem. Tukaj gre za en tak podzavestni refleks obrambe lastne družine, najožje skupnosti. In če imaš ti tako žensko, ponavadi imajo orožje rade lepe ženske, skoraj v 99 odstotkih so to lepe ženske, imaš torej partnerko, ki ima rada orožje, ti ostane eden manj, poenostavljeno rečeno, za kogar moraš skrbeti. Ali si dobiš piščančka, ki je ves nebogljen in ki ga moraš ves čas nositi pod pazduho, ali pa partnerja, s katerim greš v življenju naprej, s katerim skupaj ustvarjata in s katerim skupaj sprejemata odločitve.

Ste edini slovenski poslanec s plemiško titulo na posetnici. Kako to?

Naziv plemeniti izvira iz listine iz leta 1756. Leta 1715 je moja rodbina najprej dobila naziv nižjega plemstva, potem je pa moj prednik ubranil neki samostan, ne vem pred kom, to bom moral še raziskati, in je Marija Terezija 9. septembra 1756 določila oziroma povišala rodbino v višje plemstvo, s tem da ima pravico nositi plemiški naziv tako moška kot ženska linija in da se deduje za vse večne čase. No, ta zadeva je v originalu v budimpeštanskem arhivu. Tega originala pač nisem mogel dobiti, imam pa fotokopije, fotografije, ki so mi jih poslal iz Budimpešte.

V prejšnjem režimu je bilo to seveda prepovedano. »Kaki plemiški nazivi?« Zanimivo je, da nas je ravno zaradi naše majhnosti še zdaj sram, da bi imeli svoje plemiče. Hrvati so to uredili, pri nas pa to zakonsko še ni urejeno.

Pride ta naziv prav pri obračunavanjih v parlamentu?

Ja, seveda. Jih žre, joj, kako jih žre, kako jim gre v nos. (smeh)

Zdaj so parlamentarne počitnice. S čim se ukvarjate?

Trenutno se najbolj ukvarjam s problemi, ki jim imam okrog gradnje hiše. Vsak dan sem na bajti, kregam se z delavci, prerekam se, šimfam, prosim, ne vem, kaj vse, ampak mislim, da bo letos fertik.

Kako pa kaj zadeva Čeferin, ste odkrili kaj novega?

Dejstvo je, da nismo odkrili nobenega zapisa, da so mu prisluškovali. Vendar pa, če bi odkrili zapis, da mu je kdo tajno prisluškoval, potem bi to pomenilo, da je naša tajna služba še slabša, kot je. Jasno je, da če komu prisluškuješ, ne boš tega pisal v knjigo in dajal okrog. Glede na informacije, ki sem jih dobil, in glede na to, kdo mi jih je dal, je nedvomno res, da so mu prisluškovali, da se prisluškuje tudi drugim, in dejstvo je, da nesojeni računalničarji in ljudje, ki se ukvarjajo s temi aparaturami za prisluškovanje, ki jih je bilo menda uvoženih šest v Slovenijo in jih uporabljajo tudi določeni politični in policijski segmenti, kot mi je bilo povedano, pravijo, da se da preveriti, ali ti prisluškujejo po mobilnem telefonu.

Preprosto odtipkaš zvezdica, lojtra, nič, šest, lojtra in se pojavi IMEI šifra na zaslonu. In ta šifra mora biti številčno enaka IMEI šifri, kakršno ima telefon. Vsak telefon ima to šifro. Če je zraven na koncu še kakšna dodatna številka, pomeni, da si nekam priključen. Pri meni je to evidentno, na koncu imam številko deset. Zadnjič smo to preverjali še pri nekaterih drugih in, zanimivo, nekateri policaji te dodatne številke niso imeli, en poslanec je imel enako šifro kot jaz, dva druga poslanca, prav tako iz komisije za nadzor nad delom varnostne službe, sta imela pa drugo šifro na koncu, nič štiri.

Ko ste se na začetku devetdesetih prebili v parlament, je zavladal preplah. Novinarji so vlekli vzporednice med vami in Šešljem ter Parago. Po desetih letih se je vse skupaj zelo umirilo, tako kot vi. Ali gre pri tem za naravni proces, ki mu pravimo staranje, ali bolj za blagodejni vpliv parlamenta, ki nivelizira skrajnosti?

Takole bi rekel. V tistem trenutku je človek moral biti udaren. To je bil trenutek, ki je zahteval udarne ljudi. Jaz sem bil tudi edini politik, ki je vzel orožje v roke in se odšel borit. Jaz sem streljal in name so streljali. K sreči sem bil malo bolj izvežban, imel malo več sreče in sem ustrelil dva tankista in ne onadva mene. In k sreči sta oba preživela, tisti tank, ki sem ga napadel, pa se je predal. Navkljub temu, da so mene poslali napasti tisti tank z željo, da bodo oni mene ustrelili. Policaji so me hoteli počiti že v Podutiku. Policaji so takrat v glavnem čakali, da se bo JLA vrnila. Zaprli so me prvi dan bojev za Slovenijo, po tistem, ko sem imel za seboj osem oboroženih akcij. Tudi v Delavski dom sem vdrl prvi, in ne policaji. Policaji so prišli potem z ekipo CNN, od zadaj, lepo posneti, takrat sem bil jaz že noter. S kolegom sva lovila ene iz Šiške z Ruske ceste, ušli so nama čez železniško progo in sva potem prišla pred Delavski dom, kjer sta ležala dva policaja za avtomobilom, vsa presrana in sta rekla, da je nekdo streljal iz Delavskega doma in jima prestrelil sprednjo šipo na avtomobilu. Potem sva šibala čez cesto in tam naletela na specialno enoto policije, vso prešvicano in presrano. Niso vedeli, kaj bi. In potem sva šla noter in gor. Policaji so imeli pa komando, da me ustrelijo. In človek, ki naj bi me zadel z ostrostrelsko puško, me je imel že na nišanu, pa se je uprl. Ta človek je pripravljen pričati na sodišču. Ko je bila proslava petdesete obletnice zmage nad fašizmom tamle v Maximarketu (čez cesto pri parlamentu, op. p.), je prišel do mene Boris Žnidarič, malo smo bili nažgani, in mi rekel: »Pa Zmago, zakaj pa ti nisi član organizacije Sever?« »Veš kaj,« sem mu rekel, »takrat ste me hoteli ustreliti, zdaj bom pa jaz vas prosil, če sem lahko vaš član?« Je rekel: »Ma, nismo te hoteli ustreliti, samo onesposobiti.« A ja? Šus v hrbtenico, da bi bil na vozičku, onesposobljen.

Ampak, ali se strinjate, da ste si v teh desetih letih parlamentarnega življenja malo obrusili robove?

Rekel bi, da sem ne obrusil robove, ampak pozicijo prilagodil sedanjemu trenutku. Slovenija vojaško ni več ogrožena in v takem trenutku lahko človek drugače deluje. Mislim pa, da če bi bila Slovenija zopet vojaško ogrožena, sem prepričan, da bi se šel še streljat. Prepričan sem pa tudi, da bi naša politična elita v tisti avion, ki ga bodo zdaj kupili, nabasala zlato in dragotine ter pobegnila čez mejo, tako kot so v stari Jugoslaviji v Kairo in v London.

Ne, tisto letalo je pa ja za ranjence!

Ja, vem ja. Saj Drnovšek je bolan, ne?

Tadej Golob

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere