Včasih se dober material za objavo pojavi zelo hitro in ni plod rutinskega dela kak­­š­nega redakcijskega kolegija, ampak ­privre iz kipečega življenja. Tako se je zgodilo tudi na našem potovanju do ­pravljičnega gradu, ki nam je na vsakem koraku potrjeval neskončnost zadovoljst­va, ki ga prinaša razkošje, zaradi krize ovito v minimalno nastopaštvo.

Reportaža

Priznati moramo, da nas predlog za reportažo iz javne hiše na začetku ni preveč navdušil. Nismo bili prepričani, da bi našemu bralcu kdaj padlo na pamet, da bi plačal za seks – saj je plejboj in ženske mu padajo pred noge! Toda kljub temu smo stavili na žgečkljivo fotoseanso s pravimi 'dekleti' iz resničnega sekskluba. In ne ­nazadnje je to kulturni pojav, ki že stoletja razveseljuje evropske elite.

Spomnimo se na primer odmaknjenega dela versajske palače Parc aux Cerfs, v katerem so kot na penzionu živele priležnice Ludvika XV., nabrane po vsej Franciji. Če je bila katera izmed njih poročena, se je za njenega soproga hitro našlo mesto na fronti ali v kakšni oddaljeni koloniji. Njegovo veličanstvo je dame obiskovalo inkognito ali preoblečeno v poljskega aristokrata. In ko je njegovo zanimanje za dekle splahnelo, so jo hitro poročili in pospremili z bogato doto. Najznamenitejša lepotica, ki je prebivala v Parc aux Cerfs, Irka Marie-Louise O’Murphy, nam še danes jem­lje dih s portretov dvornega slikarja Françoisa Boucherja. In zakaj smo zavili v francosko kralj­evsko zgodovino, boste vprašali. Tako kot ta zgodovina tudi naša reportaža nima ničesar skupnega s plehkostjo in banal­nostjo prostitucije.

Legalno/nelegalno

V večini držav, tudi v naši, so javne hiše nezakonite, kar pa seveda ne pomeni, da jih ni. V nekaterih drugih državah imajo že dolgo uradni status. To se je najprej zgodilo v Turčiji in na Japonskem, kjer uporabljajo isto besedo za socialno dejavnost in prostitucijo – fuzoku. Johann Bloch v Zgodovini prostitucije piše, da so mlade Nemke prostovoljno hodile na delo v javne hiše, da bi odplačale dolgove svojih mož ali staršev. Voila`! Premožni očetje pa že od nekdaj po mnogih deželah potrjujejo svoj ugled tudi z nenavadno iniciacijo: svoje 16-letne sinove spremljajo in uvajajo na take kraje.

V Evropi so se v času dolgotrajne prepovedi javne hiše imenovale eros ali hiša strp­nosti, iz francoskega maison de tolérance, čeprav so v Franciji domovale bolj igrive maison close (zaprta hiša) in maison de passe (hiša strasti). Pod takšnim ali drugačnim imenom je obstoj VIP-kuplerajev že tradicionalen.

Leta 2000 so na Nizozemskem uradno registrirane prostitutke dobile enake držav­ljanske in socialne pravice kot drugi zaposleni. Rezultat legalizacije v prvih letih 21. stoletja je bil triodstotni dvig prihodkov iz seksindustrije, v katero je vključenih 30 tisoč žensk. Nizozemski poskus je pripomogel tudi k zmanjševanju kriminala v tem sektorju, zato je bil v Evropi dobro sprejet. Po tem vzoru so tudi Švica, Italija in Madž­arska pa Avstralija in Nova Zelandija zelo omilile zakonodajo. Od leta 2002 je prostitucija legalna tudi v Nemčiji. V Kölnu so ­denimo legalizirali tako imenovane mobilne hiše strpnosti – prenosne bungalove, opremljene s posteljami in prhami. Danes morajo lastniki javnih hiš pod pritiskom velike konkurence privabljati stranke z neverjetno kakovostjo, brezhibnimi storitvami in čudovitimi dekleti po sorazmerno dostop­nih cenah.

Največja javna hiša v Evropi je Pasha v Kölnu, ki dan in noč ponuja seks z lepoticami z vsega sveta. Direktorji Pashe pravijo, da imajo nekateri moški raje jutranje ali dnevne ure, da se izognejo gneči od 20. do 5. ure. V Nemčiji poleg javnih hiš poznajo tudi tako imenovane klube zdravja (čudovita definicija, mimogrede), v katerih je seks komponenta aktivnega in zdravega načina življenja. Gostje obiskujejo te klube za ves dan in poleg termalnih procedur, fitnesa, plavanja in savne dobijo še pol ure seksa. Kajti, kot vemo, dolgotrajna vzdržnost ni zdrava.

Toda vsi filmi nimajo srečnega konca. Vsem ni uspelo obstati v novih okoliščinah legaliziranih storitvev in sindikatov svečenic ljubezni. Aprila 2008 je znamenito hamburško četrt rdečih luči Reeperbahn doletela strašna izguba: svoja vrata je zaprla najbolj uveljavljena javna hiša v Nemčiji, hotel Luxor s 60-letnim stažem in slavo. Lastnica madam Waltraud Mehrer je komentirala to tragedijo z naslednjimi besedami: »Prišel je čas, ko samo s seksom ne moreš več dobro služiti. Ljudje hodijo le še v klube, kjer se pleše na mizah. Pred 20 leti so moški v glasnih, veselih družbah prihajali v javne hiše in vsak je zgrabil punco, ki mu je bila všeč. V zadnjih letih pa so se stranke spremenile. Zabavajo se v diskotekah in striptiz barih, na festivalih, zasebnih zabavah. V bordele hodijo samo še stalne stranke, pa še te skrivaj. Tujci so redki.«

In na Slovenskem? Danes so bordeli prepovedani, toda vedno ni bilo tako. Naši predniki nikakor niso bili vzdržni, zato so modri mestni očetje, resnici na ljubo pogosto neradi, najstarejšo obrt legalizirati in ­institucionalizirati v obliki javnih hiš. V Mariboru jih je bilo leta 1885 kar sedem, v Ljubljani pa samo dve. Celje je javno hišo dobilo decembra 1896, eno domovanje prodajalk ljubezni je imelo tudi Novo mesto. Število svečenic ljubezni, med katerimi so bile tudi Slovenke, je v Ljubljani nihalo med približno 10 in 15, kar se zdi za takrat­no Ljubljano sorazmerno malo, saj so se v njej gnetli pohotni domorodci, nezadovoljeni tuji trgovci in prekupčevalci ter potrebni oficirji.

Ljubljanska bordela sta bila odprta pred letom 1898 in sta nehala delovati med prvo svetovno vojno. Javne hiše so bile na našem ozemlju prepovedane leta 1919, vendar se v praksi prepoved ni uveljavila. S sprejetjem zakona o preprečevanju spolnih bolezni leta 1934 so bile javne hiše prepovedane in zaprte. V večjih mes­tih so odprli javne hiše med drugo svetovno vojno, po njej so jih spet zaprli in prepovedali. Vse do danes.

Cilj našega obiska

Naš vzvišeni cilj Babylon je kraljestvo alp­s­kega miru. Nihče ne bi pomislil, da se za zidovi starega gradu, kilometer od središča Celovca, skriva pravo gnezdo razvrata. V središču bürgerske Evrope! Da, tukaj, svetovnim središ­č­em bogu za hrbtom, kjer se sprehajajo samo krave z zvonci, rejene v ekološko ­neoporečnem okolju, kar naj bi veljalo tudi za prebivalke gradu. No, saj je Avstrija središče ekološko čistega kmetovanja in ekoturizma. Najbolj znano geslo je Zdrav duh v zdravem telesu.

Od lastnika smo izvedeli, da je bil grad Freyenthurn zgrajen leta 1541. In zares je videti mogočen. V njem je hotel s petimi zvezdicami. Manjka samo restavracija z Michelinovega vodnika, kar pa je malo verjetno, saj Michelinovi strokovnjaki nikoli ne bi priznali, da so obiskali tak kraj. Čeprav so vina in kuhinja tukaj enkratni, kot smo se lahko prepričali sami. »Najpomembnejša sta udobje in ano­nimnost. Če katero naše dekle sreča svojo stranko na ulici, ne sme pokazati, da jo je sploh kdaj videlo,« pravi lastnik.

»Naš cilj je veliko razkošja in stalne inovacije. To potrjujejo tudi rezultati ankete med našimi VIP-strankami z vseh celin.« Zveni kot zakon v hotelirskem poslu! Kako tudi ne bi, saj je naš gostitelj poglobljeno preučil hotelirstvo in kot dober poslovnež izbral najdobičkonos­nejšo smer. V treh pornogradovih – seks baron ima v lasti še dve razkošni javni hiši, na Dunaju in v Salzburgu – prebiva 300 žensk z vsega sveta. Prebivajo je pravi ­izraz, saj ti v takem interjerju srce ne dovoli, da bi rekel delajo. Nobena ne ostane na enem kraju dlje kot šest mesecev. Premestijo jo drugam, s čimer zagotavljajo potrebno kroženje kadrov. Ena noč v gradu stane 130 evrov.

Naj vas ne zmede, to je samo vstopnina. Za najem sobe je treba odšteti okrog 250 evrov in za dekle 200 evrov, oboje na uro. Nobene reklame in trženja. Nove stranke sprejemajo samo s pripo­ročilom. Stranke vodijo svoje prijatelje, ­prijatelji druge prijatelje in tako naprej. ­Zanimivo je, da je lokal obratuje po z ­nemško točnostjo določenem delovnem času: od 16. do 3. ure. Tamkajšnjih deklet si ne morete naročiti na dom, zato smo v dobrem duhu kulturno-seksualnega ­internacionalizma pripravili za vas to ­dražljivo fotoseanso.

Aleks Kid

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev