Gradbenik, ki obročka štorklje: letos obiskal 13 gnezd in nadel 23 obročkov

Dušan Dimnik je že dolga leta zunanji sodelavec Slovenskega centra za obročkanje ptičev pri Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Zase skromno pravi, da ni strokovnjak, pač pa da 'samo' ljubiteljsko obročka ptice. Kako se gradbenik znajde v ornitološkem svetu? "To je pa dolga zgodba," začne pripovedovanje sogovornik in nadaljuje: "Ptice me zanimajo že dolgo. Veliko časa preživim v hribih in nekega dne pred leti sem na Krvavcu opazoval dva moška, ki sta bila v grmovju z zvočnikom, iz katerega je žvrgolelo ptičje petje. Tako sta privabljala ptice in jih lovila v mreže, za namene obročkanja. Malo smo se pogovarjali in videla sta, da poznam zelo veliko ptic, sploh tistih, ki živijo nad 1000 metri nadmorske višine. Toliko, da so želeli z menoj sodelovati," se začetkov izpred dvajsetih let spominja Dimnik.

Naredil je izpit, pridobil potrebno dovoljenje in od tedaj obročka različne vrste ptic, največ tiste v hribih, na območju Krvavca. "Gre za izjemno zanimivo prostovoljsko delo. Imam srečo, da lahko to počnem. Seveda pa te morajo ptice zanimati," pravi sogovornik. V Sloveniji je med 50 in 60 obročkovalcev in vsak lovi na svojem rajonu in vsak se usmerja k pticam, ki ga najbolj zanimajo. Našega sogovornika najbolj fascinirajo tiste najbolj redke, med katerimi izpostavi konopeljščico, planinskega vrabca, planinsko pevko in planinsko kavko.

Vsakemu, ki obročka ptice, je največje zadoščenje, ko pride do t. i. moje najdbe.

To pomeni, da ptico, ki jo je on obročkal, najdejo in prepoznajo na drugem koncu sveta. Najbolj fascinantno odkritje, ki našemu sogovorniku največ pomeni, je bilo, ko so meniščka, ki ga je obročkal na Krvavcu, čez dva meseca opazili na Azurni obali. "Si predstavljate, to je 9-gramski ptiček. Poleg 'mojega' ima Prirodoslovni muzej podatke o samo še enem meniščku iz Ljubljane, ki je odšel v Švico. Obročki dajo zelo dober vpogled v gibanje ptic," pravi Dušan Dimnik. 

 

Ptice se lovi na vse vrste načinov, a po besedah našega sogovornika je prav tako izjemno zanimivo obročkanje ptic v gnezdu. Od samega začetka ima Dušan Dimnik enega najboljših vpogledov na bele štorklje na Gorenjskem. Prvo gnezdo je bilo na Gorenjskem zabeleženo leta 1999, in sicer v Lahovčah. Potem so vsako leto ali na dve leti opazili kakšnega več.

Sogovornik pravi, da se je okolje tako spremenilo, da so danes štorklje že po vsej Sloveniji.

Vsako leto obišče prav vsa gorenjska gnezda, preveri stanje in če se le da, mladičem nadene obročke. Pomembno je, da ujame pravi čas, to je konec junija, preden štorklje odletijo. Letos je bilo 13 gnezd, v njih pa 31 mladičev, od tega mu je uspelo obročke nadeti na 23 mladičev. "Štorklje obročkamo v gnezdu, preden odletijo, pozneje se ne da. Letos so mi na primer v Komendi ušle in obročkanje ni uspelo," deli sogovornik eno izmed izkušenj letošnje 'turneje' obročkanja.

To v praksi poteka tako, da ga gasilci s posebno košaro dvignejo nad gnezdo, kjer mladičem nadene obročke, jih zabeleži in podatke pošlje Prirodoslovnemu muzeju, ki vodi evidenco vseh obročkanih štorkelj. Obroček, ki ptice ne boli in moti, je kot osebna izkaznica ali 'potni list' ptice. Nosi svojo številko ter podatek o spolu, starosti, datumu in kraju obročkanja.

 

Prek obročkov spremljajo zanimive poti štorkelj, ki – če je vse prav – odletijo vse do juga Afrike, to je 8000 kilometrov daleč. Prav zmožnost premagovanja teh dolgih razdalj, in to leto za letom, je tisto, kar našega sogovornika pri štorkljah najbolj fascinira. In tudi to, da se čez tri leta, ko spolno dozorijo, vrnejo na približno enako področje, nekatera pa celo v identično gnezdo! Znana je hrvaška ljubezenska zgodba Klepetana in Malene. Ona je bila poškodovana, on pa se je iz Afrike prav vsako leto vrnil k njej. Dušan Dimnik zanimive podrobnosti iz sveta gorenjskih štorkelj stresa kot iz rokava. Na primer tisto, da je štorkljo, ki jo je obročkal v Cerkljah na Gorenjskem, fotografirala gospa na smetišču v Madridu. Ali pa, ko so prijatelji v Žabnici želeli prijatelju ob rojstvu otroka postaviti štorkljo na hišo, pa si je prijatelj zaželel gnezdilni drog. Postavili so ga 50 metrov pred hišo in že naslednjo pomlad sta ga zavzeli štorklji.

Na Bledu pa so štorklje pred eno izmed hiš gnezdo postavile kar na smreki. Izbira lokacije ni bila najboljša in lani sta dva mladička padla ven. Dimnik ju je odpeljal v zavetišče za divje živali v  Muto, kjer so ju rešili in pozneje sta tudi onadva lahko odletela na jug. "Ravno zdaj se dogovarjamo, da bo treba gnezdo na smreki prestaviti na drog," pove sogovornik o gnezdu, ki ga je eno izmed letošnjih neurij huje poškodovalo. 

Zanimiva je tudi zgodba, ko je bila konec lanskega julija v Komendi zelo huda nevihta in trije mladiči iz tamkajšnjega gnezda so odleteli v gnezdo v Predoslje, k tamkajšnjim trem mladičem. Po dveh dneh, ko se je vreme umirilo, so se vrnili domov. Da so to lahko ugotovili, so zaslužne kamere. Vedno več jih je, ki snemajo dogajanje v gnezdih, na Gorenjskem na primer kar na treh lokacijah lahko spremljamo dogajanje v živo. "Ljudi štorklje vedno bolj zanimajo," pove Dušan Dimnik, ki v svet obročkanja trenutno uvaja dva mlada fanta. Ko je sam začel s tem delom, sta bili na Gorenjskem dve gnezdi, danes jih je kakšno leto tudi po 18 in zato potrebuje pomoč.  

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču