V iskanju izgubljenega pesnika: skriti zakladi nekdanjega doma Federica Garcíe Lorce

Samo nekaj ulic od glavne Camino de Ronda, na kateri je v živahnem španskem mestu Granada bil moj hotel, sem z jutranjim soncem vstopila v mistično kraljestvo dreves in ptičjega petja Parka Federica Garcíe Lorce. Z rahlim, a vzhičenim korakom sem po eni od mnogo potk stopala v njegovo notranjost, šele dobro je za danes odprl svoja velika vrata in videti je bilo, kot bi bila edina človeška duša v njem. Sem sploh prišla prav, me je že začel navdajati dvom, ki ni izginil, dokler nisem daleč pred sabo, nekje na koncu poti, zagledala belega zidu. 

Huerta de San Vicente

Za časa življenja pesnika in dramatika Federica Garcíe Lorce (1898-1936) je bila Huerta de San Vicente poletna hiša njegove precej premožne družine. Lorca je oboževal "ta neprecenljivi kraj z drevesi, čisto vodo in neprimerljivo lepoto, z balkona pa razgled na Granado, ki se razprostira v daljavi ..."  kot je sam opisal tipično andaluzijsko hišo z začetka 20. stoletja, iz katere sta se v vročih poletnih dneh slišala glasba in smeh, v njej pa so se iskrile tudi debate o literaturi, politiki in vsakdanjem življenju v času zlate dobe Španije pred prihodom Francove diktature. Strast družine do življenja in njihova ljubezen do vsega lepega, kar osmisli človeški obstoj, sta mladega Lorco zelo zaznamovali. 

Lorcov ugledni, velikodušni in kulturno ozaveščeni oče Federico García Rodriguez je pozneje finančno podpiral umetniško ustvarjanje svojega najstarejšega sina, plačal pa je tudi naklado njegovih prvih dveh knjig. Mati Vincenta, ljubiteljska pianistka, je svojega rahločutnega sina že v njegovem zgodnjem otroštvu navdušila za glasbo ter za igranje klavirja, ki še vedno stoji v družinski sobi.

"Spet sem v Huerti de San Vicente, ves dan jem odlično sadje in prepevam na gugalnici z bratom in sestrama. Počnem toliko neumnosti, da se včasih sramujem svojih let," je Lorca leta 1927 zapisal v pismu prijatelju Sebastiànu Gaschu.

Potovanje v srce pesnikovega sveta

Od časa, ko je podeželsko hišo polnil smeh razgledane in živahne španske "la familie", se je Granada precej razširila. Njihova poletna rezidenca je že praktično del mesta, najdemo jo v občinskem parku, poimenovanem po pesniku. Od sredine 90. let prejšnjega stoletja je v njej muzej, v katerega sem bila v tistem zelo sončnem aprilskem jutru namenjena.

Pred vrati očarljive in s prekrasnim vrtom obdane hiše najprej nič ni dalo slutiti, da bi lahko vanjo vstopila, vsa vrata so bila zaprta in okrog nje sem postopala čisto sama. Morda je muzej prav danes zaprt, mi je začelo rojiti po glavi, ko je nekdo zelo po tiho odprl stranska vrata. Takoj za vhodom sem zagledala Lorcov obraz - na stenskih fotografijah za blagajno, seveda, tu in tam pa tudi na knjigah in majicah s pesnikovimi verzi, ki so jih prodajali v muzejski trgovinici.

"Naslednji vodeni ogled po hiši bo čez pol ure, samostojni vstopi obiskovalcev v muzej niso dovoljeni," nadvse prijazno razloži moški za pultom, ob tem si v zvezek zabeleži, iz katere države prihajam, in mi zaželi dobrodošlico. Zunaj se je zdaj nabralo že kar nekaj ljudi, a gneče ni in spokoj kraja na moje veselje ostane neokrnjen.

Kraj, kjer se prepletata lepota in tragedija

Casa Huerta je bila svoj čas tudi priljubljeno zbirališče Lorcovih umetniških prijateljev, pesnik pa je po številnih razburljivih potovanjih in divjih avanturah v njej vedno našel svoj ustvarjalni mir. "Ne, tu ni napisal romana Hiša Bernarde Alba," eni od obiskovalk že kmalu po našem vstopu v hišo na vprašanje odgovori vodnica, čeprav se ta avtorjeva znamenita drama odvija na španskem podeželju, zato je bilo vprašanje kar na mestu. Vsak korak skozi notranjost in prostore svetlega in zelo lepega španskega doma je potopitev v Lorcovo življenje in njegovo delo. V prostoru je nekaj veličastnega in pomirjujočega.

Hiša je hladna, a topla hkrati, povsod so barvite keramične ploščice in izbrani kosi pohištva, ki so ga nekoč uporabljala člani družine. Na stenah so številne risbe in zapisi ter pesnikov portret, na katerem je čutiti utrujenost, žalost, morda celo slutnjo pred temnimi časi, ki bodo sledili. Lorca ima na sebi kot sonce rumen kimono, a so njegove roke sklenjene, pogled odsoten, melanholičen. Vedrega mladeniča leta 1931, ko ga je upodobil slikar in prijatelj Gregorio Toledo, ni več, za njegovim hrbtom je potopljena Atlantida.

V kuhinji in spalnici z Lorco

Medtem ko se počasi premikamo iz enega prostora v drugega, se za daljši čas ustavimo v jedilnici in nato v kuhinji. "Lorca je veliko pisal, kot Španec pa je rad tudi dobro jedel. Ponoči, ko so vsi spali, se je pogosto po prstih prikradel v kuhinjo, si pripravil kak prigrizek ter od tu opazoval zvezde in nočno nebo," je z žarom v očeh povedala naša vodnica, kot bi se dobro zavedala, kako zelo obiskovalci hrepenimo po bolj osebnih zgodbah iz življenja literarnega idola. V zraku je bilo zaznati upanje, da bi na dan prišla še kakšna zanimivost ali družinska anekdota, ki je ostala zapisana v debelih stenah te prelepe, v času zamrznjene hiše ...

Lorcova spalnica je v zgornjem nadstropju. Preprosto je opremljena z masivno leseno pisalno mizo, za katero je pisateljski genij največkrat sedel v nočnih urah, in starinsko posteljo, še vedno polno njegovih sanj. Od tu je svojo dušo hranil z razgledi na Alhambro, ki jo je neznansko oboževal ter v jutranjem soncu razmišljal o snegu na gorovju Sierra Nevada v daljavi. Nekaj njegovih pomembnih del je nastajalo prav v tej sobi, med drugim najbolj znana knjiga poezije Ciganski romansero (Romancero Gitano, op. a.), pesniška zbirka Objokovanje I. S. Mejiasa (Llanto por Ignacio Sanchez Mejias, op. a.), v kateri je opeval tragično smrt prijatelja, znanega toreadorja in drama Krvava svatba (Bodas de Sangre, op.a.).

V kotu spalnice je gramofon. "Kot Andaluzijec je Lorca oboževal flamenko, ta je bil pomemben del njegovega kulturnega ozadja in je neznansko vplival na njegovo umetnost. Poleg tradicionalne andaluzijske glasbe je cenil še klasično glasbo, predvsem skladatelje, kot so Bach, Debussy in Ravel, ter džezovske glasbenike, kot sta Louis Armstrong in Duke Ellington," tokrat nekoliko šepetaje pove španska vodnica, kot da ne bi želela velikega ustvarjalca motiti pri njegovem delu.

Ubit po naročilu režima 

Vpogled v intimo pesnikovega življenja me je navdal z lepoto in žalostjo obenem, kajti hiša, ki je tako njemu kot njegovi družini nekoč ponujala zavetje pred poletno vročino, za svojimi zidovi neizogibno nosi tudi pojem smrti in je povezana z Lorcovo tragično usodo. V njej je preživel zadnje dni svojega življenja, nedvomno polne strahu in groze, saj je dobro vedel, da bodo po izbruhu državljanske vojne v Španiji okrepljeni Francovi podporniki prišli tudi ponj.

"Lorca se je zavedal, da je njegova usoda v rokah ljudi, ki prezirajo takšne, kot je bil on. Ko so prišli na njegova vrata, ga ni bilo v Huerti, hotel je pobegniti v Mehiko, a mu ni uspelo. Nazadnje se je skril pri prijateljih v Granadi," v glasu vodnice začutimo nekaj groze. Kljub temu so ga izsledili in aretirali, pozneje pa nekje na obrobju Granade ustrelili, domnevno zaradi njegovih političnih prepričanj, obstaja pa velika verjetnost, da zaradi njegove spolne usmerjenosti, pove.

V zelo katoliški in konservativni domovini Lorca ni nikoli javno razkril svoje homoseksualnosti, a so o tem krožile zelo glasne govorice. Veliko se je govorilo o njegovi goreči zaljubljenosti v slavnega rojaka, slikarja Salvadorja Dalíja, s katerim sta bila tesna prijatelja. Lorca je zanj celo napisal Odo Salvadorju Dalíju, medtem ko smo v Huerti obiskovalci lahko videli Dalíjevo originalno risbo, ki jo je podaril pesniku. Kljub občudovanju, ki ga je gojil do svojega prijatelja, je Dalí vse življenje zanikal kakršno koli povračilo ljubezni in strasti.

18. avgusta 1936 so Lorco ustrelili nacionalisti v bližini mesta Víznar. Natančne okoliščine njegove smrti še vedno niso popolnoma razjasnjene, prav tako nikoli niso našli njegovega trupla. Vendar je splošno znano, da je bil usmrčen in pokopan s tremi drugimi moškimi ob oljki, drevesu, ki ga je neizmerno ljubil. To, da leži prav med oljkinimi koreninami, njegovim oboževalcem doma in po svetu nudi vsaj nekaj utehe."V Španiji so mrtvi bolj živi kot v kateri koli drugi državi na svetu,"  je nekoč zapisal Lorca. Casa Huerte stoji kot spomenik njegovi umetnosti in ljubezni do Granade, vsak, ki vstopi v njene prostore, pa se dotakne občutka večnosti, ki presega meje časa in človeškega sovraštva. 

"Ljubim te zeleno, ljubim. Veje in zeleni veter. Ladja na širokem morju, na planini iskri žrebec. Na balkonu ona sanja, v pas se ji lovijo sence, koža in lasje zeleni, oči hladno posrebrene. Ljubim te, zeleno, ljubim. Pod ciganskim svetlim mescem ves čas gledajo stvari jo, nje oči so zanje slepe," je Lorca v svoji znameniti Mesečni romanci (prevod Aleša Bergerja) upodobil pol resnični in pol fantazijski svet, kjer ga še vedno lahko srečamo.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču