Spoznajte Tomaža: njegovi psi so vredni več kot deset tisoč evrov, njegovo delo pa je neprecenljivo

Tomaž Dražumerič je licenciran vaditelj psov, ki vzgaja pse vodnike in pse pomočnike. O njegovem delu smo v medijih lahko že veliko prebrali. Tudi ko sva se dobila, me je kar takoj vprašal, ali me zanima to in ono, ker ga novinarji običajno to sprašujejo. A mene je zanimal drug, bolj osebni vidik njegovega dela. 

Zanimalo me je, kakšen je človek, ki se odloči pomagati slepim in slabovidnim ter invalidnim osebam, in kako ga vidijo tisti, ki so psa vodnika oz. pomočnika dobili od njega.

Pridružila sta se nama Maša Pupaher in njen pes vodnik Sky.

Pogovor smo začeli na začetku Mašine poti do pridobitve psa vodnika. Prijazno je začela razlagati korake, kakšen je bil njen postopek do takrat, ko je na vrsto prišel prvi klic s Tomažem. Pri tem koraku se je ustavila in ga vprašala, če bi od tu naprej sam povedal, kaj sta se takrat dogovorila. Tomaž je v smehu vprašal "Kje smo pa ostali?", potem pa razložil, da se s tistim, ki ga pokliče, najprej osebno spozna. Takoj mi je postalo jasno, da je Tomaž zelo sproščena in pozitivna oseba, ki je rada v družbi v ljudi.

"Zelo rad že prej spoznam slepe ali slabovidne ljudi"

Le tako lahko ugotovi, kakšen pes bi bil zanje primeren. "Za aktivne ljudi aktiven, energičen pes pa za take, ki se gibajo vsak dan - v službo, šolo, študirat; oziroma za ljudi, ki so starejši in rabijo manj gibanja, se pravi nimajo toliko vsakodnevnih opravkov, bolj umirjenega psa, ki je bolj ležeren."

Ko sta se Maša in Tomaž spoznala, ji je kaj hitro predstavil psa. "Ja, ti si Skya takrat že imel," se nasmehne Maša.

Oseba, ki bo dobila psa vodnika oz. pomočnika, dobi seznam vaditeljev, s katerimi se lahko poveže. A vseeno včasih ne more izbrati kogarkoli.

"Pogoj, da me kandidat lahko kontaktira, je, da imam na voljo prostega psa."

"Psička, ki dopolni eno leto, dam najprej veterinarsko pregledati, in če to prestane, začne šolanje," pojasni Tomaž in nadaljuje: "To pomeni, da z mano preživi naslednjih 6 mesecev in v tem času ga šolam v vlogi slepe osebe. Ob koncu šolanja narediva izpit, ko z zavezanimi očmi pokažem, kaj pes zna."

Po opravljenem izpitu, začnem z uvajanjem z uporabnikom. Na uvajanju, ki traja  mesec do dva, se učimo tistih poti, ki jih slepi uporablja.

"V teh šestih mesecih smo se vsi trije večkrat srečali, da sem tudi jaz spoznala psa. Šli smo na kavo ali se dobili pri meni doma," pojasnjuje Maša. "Na ta način je prenos psa od mene na uporabnika lažji, kot če bi pol leta samo jaz imel psa doma in se onadva ne bi nič videla," mi situacijo obelodani Tomaž.

Pravi, da bi bil proces bolj dolgotrajen, preden bi se onadva navadila en na drugega, in bi ga pes nehal pogrešat.

"Če pa pes spozna svojega novega lastnika že med šolanjem, mu ni tako zelo hudo za mano, saj se ob novem lastniku že počuti varno."

Dokler Tomaž ne oceni, da sta dva, torej pes in človek, kompatibilna in se ujameta, do takrat psa ne izpusti iz rok. "Zato ne gre tako, da bi jaz psa izšolal in pripeljal slepi osebi 'izvoli, tukaj ga imaš'."

Tomaž: "Vedno je prej približno 20 srečanj preden jaz izginem, pa še potem ne izginem za vedno."

Uporabnik je po tem še vedno upravičen do dodatne strokovne pomoči - če se preseli, če dobi novo službo na drugem kraju, če rabi kakršnokoli novo pot - takrat se spet dobijo in se skupaj naučijo nove poti.

To, da ima vaditelj primernega psa, ni edini faktor, ki poveže slepo osebo z vaditeljem, zato sem Mašo vprašala, zakaj še je izbrala ravno Tomaža.

Maša: "Hmmm, koliko lahko povem po resnici?"
Tomaž: "Vse moraš povedati!"
Maša: "Dobila sem seznam petih oseb, o vsaki sem poiskala več informacij na internetu in vprašala druge, kakšne izkušnje imajo s kom. Tako sem poklicala Tomaža in ves čas mi je bilo super delati z njim. Zelo pomembno mi je, da imava dober odnos, da ga lahko ob kaki težavi brez problema pokličem."
Tomaž: "To lahko potrdim, med slepimi in slabovidnimi gredo informacije zelo hitro naokrog. Če je imel nekdo dobro izkušnjo z nekom, se bo dobra beseda zelo hitro razširila. V bistvu se je večina obrnila name zato, ker so govorili z nekom, ki je psa dobil od mene. Seveda tukaj ne gre samo za to, kako izšolan je pes, ampak tudi za uvajanje kasneje."

Biti človek, ki mu je lahko delati z ljudmi, ni nekaj kar bi se lahko naučili. Mogoče do neke mere, a vseeno je pomemben predvsem karakter osebe.

Tomaž: "Ko skupaj preživiš veliko časa, ni dovolj, da si vrhunski strokovnjak za šolanje psov, ampak moraš znati delati z ljudmi."

Maša meni, da je zelo pomembna odprtost človeka in da se Tomaž kot vaditelj ne naveže preveč na psa, ter pojasni: "Pes potem živi ves čas pri meni, kar pa ne pomeni, da mu zanj ni mar. Pomembni sta spoštljivost in odprtost, ampak vseeno do neke meje, saj mi mora jasno povedati, kaj delam v redu in kaj ne, ter hkrati stvar popraviti. Da se zaveda, da moram določene stvari večkrat ponoviti, ker se moram poti naučiti in mi je pomembno, da ponavlja tudi iste informacije."

"Priznam, vsakega psa še kdaj obiščem."

Tomaž se z Mašo popolnoma strinja, saj za vsakega psa ve, še preden pride ta k njemu, da bo odšel. Zato mu je lažje, a prizna, da vsakega še kdaj obišče: "Ko psa dobi uporabnik, to ne pomeni, da ga ne bom nikoli več videl. Po Sloveniji imam 15 psov, ki jih grem lahko kadarkoli pogledat, z vsemi uporabniki sem v dobrih odnosih. Tudi če smo se spoprijateljili, še vedno ostajam v vlogi vaditelja in vsak mora spoštovati moja navodila, ker so pomembna."

Ker je pogovor tekel tako hitro in lahkotno, sem enostavno morala Mašo vprašati, če ji gre vseeno Tomaž kdaj na živce. Čeprav sta prijatelja, ga je takoj izdala: "Vidi se, da je s tabo veliko hodil po gostilnah! (smeh) Pri vsaki gostilni se pri stolu ustavi," Tomaž pa se v smehu brani, da si je očitno slabo zapisal, kam pogosto hodi kandidat.

Vaditelj psov ni Tomaževo edino delo

Je tudi poklicni gasilec v Celju. Tako zanj ni nič novega, da ga kdo vpraša, če rad pomaga ljudem. Tudi jaz žal nisem mogla mimo tega vprašanja. Ko se je v zadregi začel izmikati odgovoru, ga je rešila Maša, ki je njegovo delo primerjala z delom psihologov.

Maša: "Mi ne rešujemo problemov namesto drugih, ampak jih opolnomočimo. Torej jih samo spremljamo in jim damo nekaj, s čimer sami postanejo bolj samostojni in sami rešujejo svoje probleme."

Ko smo med pogovorom spili kavo, smo vsi štirje odšli na pot, po kateri bo Maša hodila na fakulteto. Gre za novo pot, ki se je morata naučiti tako Maša kot Sky. S Tomažem sta sicer po tej poti že šla, a je na nekaj odsekih še nekaj ovir, ki jih morata preučiti.

Če bi mi kdo rekel, naj grem po tej poti z zavezanimi očmi, bi se zgrozila, Maša pa se s Skyem samozavestno odpravi proti cilju in vidi se, da stoodstotno zaupa Tomažu.

Čeprav mora biti Tomaž pozoren na vse ovire, ki jih vidoči sicer ne zaznamo kot ovire, in hkrati sproti dajati navodila Maši, se lahko vmes še pogovarja z mano o tem, kar me še zanima.