Tjaša in njena psička vodnica: ''Zares neverjetno je, da imajo v dopoldanskem času vsi taksisti alergijo na pse''

Januarja je Tjaša M. Kos v življenju obrnila nov list in k sebi sprejela psičko Bellissimo, ljubkovalno Bello, še bolj ljubkovalno pa Beluško. Ko se srečamo je čudovita 3-letna kraljevska kodrica ravno od frizerja, tip top urejena za fotografiranje. S Tjašo smo se pogovarjali o navajanju na to, da pes vodnik prevzame delo tvojih oči.

Tjaša, bolezen vam je vid vzela pred približno dvajsetimi leti. Zakaj šele sedaj odločitev za psa vodnika?

Želja po psu je bila pri meni prisotna že zelo dolgo. Bellissima je res uresničitev desetletnih sanj. Zakaj ne prej? Ker vem, da pes potrebuje svoj čas. Jaz pa ga sprva ob študiju, kasneje ob treh majhnih otrocih in terapevstki praksi nikoli nisem imela dovolj še za psa. Vedno sem razmišljala, da bom psa vodnika imela,  ko bodo otroci malo večji.

Naš najmlajši, Julijan, septembra odhaja v šolo in začutila sem, da je sedaj pravi čas. Bella je vse, kar sem si od nekdaj želela.

Odraščala sem namreč prav s pudlji in ko sem izvedela, da so kraljevski kodri v Skandinaviji priljubljeni kot psi vodniki, sem sklenila, da si bom prizadevala dobiti prav takšnega.

Včasih kdo reče, da je pes našel njega in ne obratno. Kako je bilo pri vas?

Pri meni in Belli gre za zgodbo, ki je plod ogromno dela in prizadevanj mnogih ljudi. Bila je želja, pa nekaj časa ni bilo priložnosti. Potem pa smo se v nekem trenutku povezali z Markom Bručanom, ki je bil pripravljen sprejeti izziv. Pri vsem mi je zelo pomagal in neznansko sem mu hvaležna. On je delal z Bello, jaz in moja družina pa smo vse skupaj spremljali na daleč. In se tresli in držali pesti, da bo ustrezala kriterijem, da bodo kolki v redu, da bo naredila vse teste.  Počutila sem se, kot da bi imela posvojenega otroka in ga od daleč spremljala, kako mu gre.

Kakšno pa je bilo prvo srečanje vaju z Bellissimo?

To je bila ljubezen na prvi pogled. Kako tudi ne, poglejte jo, kako je ljubka, puhasta in mehka. Vsi smo jo zelo težko čakali in se je veselili, cela družina.

Z Rokom (partner op. a.) sva imela z otroki kar dolge pogovore, da sva jim razložila, da je Bella mamin kuža, oni imajo pa muco (smeh).

Da je to pes vodnik in ne scrkljanček, da jo hranim lahko samo jaz, da jo prav tako samo jaz lahko vozim na povodcu, da moramo ohranjati neko hierarhijo, da se ne sme igrati z drugimi kužki, da je drugi ljudje ne smejo božati. Bellissima je delovni pes, zato je potreben ta, na trenutke malo špartanski način. Moji trije sinovi in Bella so sicer 'dream team', kaj vse bi zganjali skupaj …

Pa sta se vidve med seboj takoj ujeli?

Proces uvajanja, da sva se navadili ena na drugo in pričeli funkcionirati, je bil pri nama zelo dolgotrajen. Bilo je potrebnega veliko angažiranja z vseh strani. Celoten proces je bil ob mojem polnem življenjskem slogu časovno, organizacijsko in energetsko zelo zahteven.

Pravzaprav še vedno pravim, da sva z Bello na 'točki investicije'. To pomeni, da vadiva na vsakodnevni ravni in se vsak dan učiva. Danes že zelo dobro funkcionirava skupaj.

To ne pomeni, da je vse brez napake, se pa odlično znajdeva. Moram pa priznati, da imam z njo veliko več potrpljenja, kot recimo z mojim najstniškim sinom (smeh).

Ste ji lahko takoj popolnoma zaupali, da vas bo vodila tako, kot je treba?

Da ji ne bi zaupala – s tem nisem imela nikoli težav. Včasih se mi zdi še malo preveč previdna. Ustavi se že samo ob spremembi tlakovcev ali ko vidi ležečega policaja. Pri nas kar traja, da premagamo celo vrsto ležečih policajev.

Zadnjič me je v taki situaciji spremljal sin Jan, ki je hodil za nama z Bello in tulil: ''Mami, Bella ne deluje.'' (smeh)

Še vedno se uči, jaz pa z njo - sem mu razložila. Pri psih in pri  ljudeh je pač tako, da se celo življenje učimo, rastemo, se izboljšujemo. To je tudi lepota živosti v življenju.

Pa gresta vsepovsod skupaj?

Odkar jo imam, me spremlja vsepovsod. Zdi se mi pomembno, da se vsak dan srečujeva z novimi izzivi. Drži, da mi včasih Bella vse skupaj še malo zakomplicira. Ampak vse to je naložba, da bova čez čas še bolje funkcionirali. Mi je pa že sedaj, poleg veselja, prinesla mnogo večjo svobodo bivanja, kakovost mojega življenja je na bistveno višji ravni kot pred njo.

Če povem en banalen primer: jaz zelo rada hodim, za mojo družino pa je to sprehajanje prava nočna mora (smeh). Odkar imam Bello hodiva in hodiva - in to sami. Ta umirjena psička je vedno za akcijo in to brez pripomb.

Psi vodniki so po zakonu dobrodošli vsepovsod, a včasih slišimo zgodbe o tem, da psa vodnika v kakšno trgovino ali restavracijo niso spustili. Kakšne so vaše izkušnje?

Doslej sva bili vsepovsod lepo sprejeti. Bella ima oblečeno posebno oprsnico, s katero sporoča, da je to pes vodnik.

Tudi nad osveščenostjo ljudi sem presenečena, večina jih ve, da mora te pse pri svojem delu pustiti pri miru. Včasih je težko, ker je tako ljubka, da bi jo marsikdo malo pobožal ali ogovoril. Mi je že rekel sin Jan, če jo bom posodila za en krog (smeh).

Edini izziv so taksiji, ki jih veliko uporabljam. Prav zares neverjetno je, da imajo v dopoldanskem času vsi taksisti oz. večina njih alergijo na pse.

Zvečer pa ta problem kar naenkrat izgine in takoj dobiva prevoz.

Vam je kdaj žal, da Bella k vam ni prišla prej in ali si še predstavljate živeti brez nje?

Zelo prazno je brez nje. Včasih se je zgodilo, da je morala na kakšno šolanje in prav neverjetno je, kakšna praznina se naredi. Kljub temu, da običajno doma samo poležava in je povsem nemoteča. K nam je prišla ravno ob pravem času. Je nov list v mojem življenju, čudovita izkušnja in zelo sem ji hvaležna za to. 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču