Kaj imajo Slovenske Konjice s konji in še 5 odličnih razlogov za obisk

Slovenske Konjice so mesto s tisočletno zgodovino, položeno med skrivnostno Konjiško goro in sončne zlate griče vinorodnih Škalc v severozahodni Sloveniji. Pa veste, zakaj so dobile ime Konjice in zakaj je v njihovem imenu in grbu konj?

Kaj imajo Konjice s konji? 

Legenda o konjiškem zmaju pravi, da je Konjiška gora od znotraj votla, na njenem dnu pa je jezero, ki ga je nekoč čuval zmaj. Ko je prišla pomlad, so mu morali Konjičani darovati deklico, sicer bi poplavil mesto. Ko je vrsta padla na grofovo hčer Marjetico, je v mesto prijezdil vitez Jurij, se spopadel zmajem in zmagal. V zahvalo je dobil cerkev svetega Jurija, na trgu pa so v spomin na dogodek za svoj grb izbrali belega konja na zelenem polju, ki se je zaradi pogostih požarov v mestu sčasoma spremeni v grb z belim konjem na rdečem polju. Trg je tako postal Konjice, gora, kjer je živel zmaj, pa Konjiška gora. Leta 1934 so Konjice dobile tudi priimek Slovenske. 

Nekoliko manj pravljična razlaga pa Slovenske Konjice s konji povezuje zato, ker so imele kot obcestna naselbina od nekdaj pomemben prometno-tržni značaj, kjer so se ustavljali trgovci, ki so potovali – kakopak – na konjih. 

V mestu se boste s konji srečali marsikje. Na primer, ko boste pri Domu kulture zagledali skoraj trimetrsko skulpturo akademskega slikarja in kiparja Vasilija Četkoviča - Vaska z naslovom "Ženska na konju". Tudi most čez reko Dravinjo stražijo doprsni kipi konja, simbola tega mesta … Zakaj nam je mesto tako sedlo v srce? 

Staro mesto jedro in kava z Minattijem 

Dobrodošli torej v Slovenskih Konjicah. To je med drugim tudi mesto velikega slovenskega pesnika, prevajalca, publicista in akademika – Ivana Minattija. Od tod se je izselil kot petletni deček, a v Konjice se je vedno rad vračal. Tu so mu nadeli tudi naziv častnega občana. In po njegovih stopinjah lahko hodite še danes.

Le kdo ne pozna njegove čudovite pesmi Nekoga moraš imeti rad. Na Starem trgu 9 najdete njegovo rojstno hišo. Na naslovu Celjska cesta 10 stoji hiša, kjer je odraščal, pred medijsko hišo Novice & Radio Rogla pa najdete njegov kip. Tu najdete tudi Minattijevo knjigobežnico. V Pubu Tattenbach lahko spijete tudi dišečo in s cimetom posladkano Minattijevo kavo, ki vam jo postrežejo s papirnatim zvitkom, na katerem lahko ob srebanju dišeče budnice preberete eno izmed Minattijevih pesmi ali pa zmagovalno pesem natečaja za Minattijevo pesem leta. 

Dvorec Trebnik v mestnem parku 

Dvor pod konjiškim gradom je prehajal od grofov Tattenbachov, žičkih kartuzijanov, verskega sklada in knezov Windischgrätzov ... Danes je v lasti občine Slovenske Konjice, ki vanj počasi vrača zeliščarsko tradicijo. 

Mini ZOO Land, park na divjem zahodu, kjer so doma levi, krokodili in poniji

V Slovenskih Konjicah stoji tudi Mini ZOO Land, ki je pravzaprav vse prej kot mini. Živalski vrt in tematski park se skrivata tam, kjer bi ju najmanj pričakovali. Na vhodu vas z avstralskim naglasom pričakajo kenguruji in le stežka bi slutili, da je to šele začetek. Prek mostička se odpre farma, kjer vas pozdravijo alpaka, koze in pritlikavi zebu. In še preden se dobro zaveste, se pred vami odpre divji zahod v pravem pomenu. Premišljeno zgrajene hišice v slogu pravih kavbojev, ki se pretepajo v salonih in kažejo svojo moč, so videti kot prizor iz filma. 

Tu so doma rakuni, pa snežna sova in velika uharica, mini ameriški prašiček, papigi prosto preletavata po posestvu, otroci pa se lahko pobližje spoznajo tudi z zajčki, kunci in surikatami. 

Najbolj opevana stanovalca parka sta zagotovo mogočna levja brata Artur in Cezar, prava redkost so tudi krokodili, ki jim družbo delajo kači in legvan. Otroci v parku lahko jahajo tudi ponija, spoznajo nosate medvedke, pave, želve in še koga. 

Velik del parka obsegajo tudi igrala, kjer domišljija ne pozna meja. Gusarska ladja, hišica na drevesu, gugalnice, zipline, podmornica in trampolin, sanje vsakega otroka. Čaka pa vas tudi jama strahov, iz katere se slišijo tudi kriki odraslih obiskovalcev. 

Žička kartuzija, le kdo je ne pozna! 

Zagotovo ste že slišali za Žičko kartuzijo, kamor so se v 12. stoletju naselili menihi iz francoske Velike kartuzije. Stoji v odmaknjeni Dolini svetega Janeza, samostan pa je svoj čas veljal za evropski kulturni epicenter.

Tu je nekoč stala knjižnica z več kot 2 tisoč knjigami, prav tu so skoraj štiri stoletja nastajali znameniti srednjeveški rokopisi. Danes so prostori prazni, delno porušeni, v enem delu se nahajajo štiri stalne razstave. Redovno življenje je zamrlo že leta 1782, a kraj ima še danes močno energijo in dušo. Tu se je čas ustavil. Med zidovi Žičke kartuzije se danes sliši ptičje petje, narava pa prerašča kamen. Že menihi so tu živeli v popolni tišini, brez govorjenja, v molitvi in meditaciji. 

Danes – oziroma že 30 let – tu potekajo obnovitvena dela in življenje se počasi vrača, samostan pa se zbuja iz stoletnega sna. Ustavite se lahko v prodajalni zeliščnih pripravkov – z zeliščarstvom so se med drugim ukvarjali tudi menihi, letos pa bodo zaživeli tudi zeliščni vrtovi.

Leta 2015, ob svojem 850. rojstnem dnevu je bila Žička kartuzija razglašena za kulturni spomenik državnega pomena in si s tem pridobila mesto med najpomembnejšimi slovenskimi kulturnimi spomeniki. 

Vinska klet v vinorodnih Škalcah

Izlet po Sloveniji se skoraj težko začini lepše kot v vinski kleti. Na tem koncu vas bo z osupljivimi razgledi na trte na vseh 360 stopinjah očarala Vinska klet Zlati grič v vinorodnih Škalcah. Tu lahko preizkusite odlična vina ter penine in se sprehodite po v hrib vkopani kleti, ki je že kot sama zgradba pravi arhitekturni biser.

Nekaj metrov višje stoji tudi Gostilna Grič, kjer boste našli odlično visoko kulinariko, ob jedi pa se vam bodo odprli pogledi na Slovenske Konjice, bujne trte in golf igrišče. Zdaj torej veste, kateri del Slovenije boste raziskali naslednjič?

PREBERITE ŠE: Nina Majcen: Tista podjetnica, ki v krizi podira rekorde in razvija posel ALI Odlične ideje za izlet Mance Korelc, ki je s kolesom obiskala več kot 1000 slovenskih jezer

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc