Nataša Zupanc | 1. 12. 2020, 09:23

7 znakov, da imate opravka s prikritim (ali ranljivim) narcisom

profimedia

Narcizem sam po sebi ne pomeni nujno nekaj slabega. Zavedati se moramo, da ta obstaja na spektru in da zatorej poznamo tudi zdrav narcizem, ki se kaže kot samospoštovanje in ljubezen do sebe.

Od normalnega narcizma do patološkega narcizma (ali narcisizma), katerega skrajna točka je prav narcistična osebnostna motnja, pa je seveda precejšen razkorak.

Podatki kažejo, da je ta motnja tudi v Sloveniji v porastu, podatki o njeni pogostosti pa se gibljejo praviloma od enega do (po nekaterih novejših študijah) celo deset odstotkov. Vir: psihoterapija-ordinacija.si

A če se je bilo o narcisizmu (torej patološkem narcizmu) že veliko napisanega, pa ob tipičnem, grandioznem in zato očitnem predstavniku narcisov pogosto pozabljamo na njegov podtip, ki se našim radarjem za pripadnike temne triade rado izmakne.

Govora je o prikritem narcisu, ki mu mnogi pravijo tudi ranljivi narcis.

Te vrste narcis je namreč drugačen.

Njegova zagledanost vase je introspektivna in zato očem bolj skrita. Za razliko od očitnega narcisa je introvertiran tip zaznamovan z višjo stopnjo nevrotičnosti in globokim razcepom med idealizirano priliko sebe, ki ga navdaja z vznesenimi občutki ponosa, in breznom bolečih občutkov sramu na drugi strani.

Če klasičen narcis (skupaj s psihopati in makiavelisti) spada v t.i, temno triado, pa ranljivi narcis tvori skupaj s sekundarnim tipom psihopata in mejno (torej borderline) osebnostjo t.i. ranljivo temno triado. Slednjim je med drugim skupno to, da jih je težje prepoznati kot primerke klasične triade, čeravno jih s slednjimi vseeno veliko druži.

V nadaljevanju naštevamo le nekaj najbolj značilnih znakov, ki razkrivajo ranljivega narcisa:

1. Introvertirani nevrotiki

Ranljivi narcisi so tako kot odkriti narcisi globoko v sebi prepričani, da so nekaj posebnega in več od drugih. Ker je bila (praviloma v otroštvu) njihova notranja samopodoba ranjena, se je razcepila na izrazito pozitiven in negativen pol, zaradi česar so za razliko od bolj grandioznih primerkov neprimerno bolj občutljivi na kakršno koli (tudi konstruktivno in upravičeno) kritiko.

Tako odkriti kot ranljivi narcisi so skratka prepričani, da so boljši od drugih ljudi, zaradi česar je pri obeh moč opazovati samovšečne izbruhe, ki pa se pri ranljivih narcisih rado izmenjujejo z izrazi sramu, pritožbami o domnevnih velikih ponižanjih in neprestani igri vloge žrtve.

Ranljivi narcisi vidno zaživijo in prosperirajo, kadar so soočen samo s hvalo in priznanjem, prav vsaka (tudi povsem nedolžna) pripomba ali kritika pa jih lahko v hipu pahneta v brezup in sprožita silovit narcisistični gnev. Slednjega, v kolikor so resno izzvani, so še sposobni tudi odkriti narcisi, ki sicer nimajo mar za običajne pripombe in nestrinjanja glede njihove 'veličine', zato pa so sovražnih reakcij ob vsaki (tudi najmanjši domnevni) insinuaciji na nepopolnost deležni vsi, ki bi si to ’drznili’ nakazati ranljivim narcisom.

Tudi zato ranljivim narcisom pripisujejo višje ravni nevrotičnosti (in z njo anksioznosti, nagnjenosti k paničnim napadom in depresivnosti) kot klasičnim narcisom.

Ker ranljivi narcisi visoko kotirajo tako na lestvici nevrotičnosti kot zagledanosti vase, obstaja velika verjetnost, da bodo veliko svoje energije vlagali v svoj videz in družbeni status. Zelo pomembni jim bodo zato mladosten videz, karierni uspeh, njihovi prihranki, status partnerstva in torej vse, kar bi lahko navzven pričalo o njihovem 'superiornem položaju' napram drugim.

2. Neprestano hlastanje za hvalo in pozornost

Medtem ko se nepoučenim sprva lahko zdi, da gre za ljudi, ki so preveč sramežljivi in anksiozni, da bi se rinili v ospredje, pa kmalu postane jasno, da so v resnici na neprestani preži za priložnost samopromocije.

Za ranjene narcise je značilno, da se bodo radi potegovali za opravljanje tistih nalog, ki bi jih lahko postavile v središče pozornosti, hkrati pa bodo žolčno zavračali tiste, ki bi lahko ostale spregledane.

In v kolikor bi tudi tako želena hvala nato vseeno izostala, se bodo ranljivi narcisi potrudili, da bodo vsem (in običajno večkrat) povedali, kako zelo so se trudili in kako veliko so delali, da bi dosegli, kar so si zadali. Ko bodo od sodelavcev in drugih ljudi v njihovem življenju nato vendarle dobili (izsiljeno) potrditev o ’pridnosti’ in ’izjemnosti njihovih dosežkov’, se bo na njihovem obrazu za hip prikazalo presenečenje ali celo nezadovoljstvo.

Medtem ko boste odkrite narcise pogosto videli odkrito ukazovati drugim ljudem, bodo ranljivi narcisi ljudi skušali usmerjati na pasivno-agresiven način. Morda se bodo na videz strinjali s stanjem stvari, a kasneje vseeno ne bodo sledili navodilom. Neredko bodo zamujali, pozabili na obljube ali se delali, da prepira izpred nekaj trenutkov sploh ni bilo. In če lahko povsem upravičeno trdimo, da so vsi narcisi mojstri manipulacije, gre poudariti, da ranljivi narcisi k temu dodajo še ščepec samopomilovanja, s katerim nato skušajo vplivati na druge.

3. Neprevzemanje odgovornosti in zvračanje krivde

Ker je notranja podoba ranjenih narcisov razcepljena, njihov čustveni svet neprestano niha med samopašnim ponosom in preplavljajočim sramom.

Prav slednje ranljivim narcisom brani, da bi tudi najbolj blago kritiko in konstruktivno pripombo razumeli tako, kot sta bili v resnici mišljeni, t.j. dobronamerno.

Ko so ranljivi narcisi soočeni z zgolj pozitivnimi povratnimi sporočili, jim namreč uspeva odcepjen negativni pol osebnosti držati izven dosega svojega zavestnega uma. In takrat v svoji vznesenosti strašno uživajo.

V trenutku, ko so soočeni s kritiko, pa se ranjeni 'jaz' prebudi, s piedestala odrine ponos, osebnost pa preplavi z negativnimi občutki ponižanja in bolečine.

Da bi se pred temi občutki obvarovali, skušajo ost krivde (ki jo vedno vzamejo osebno in zato smrtno resno) preusmeriti od sebe. Tudi zato praktično nikoli ne sprejemajo odgovornosti za svoja dejanja, saj bi to pomenilo 'priznanje sebi', da vendarle niso 'popolni'. Raje, kot da bi za svoje napake krivili sebe, zato iščejo krivce v drugih ljudeh in okoliščinah.

Ranjeni narcisi se zato praktično nikoli ne opravičijo, niti svojih besed in dejanj ne obžalujejo. Izjema so le situacije, ko so stisnjeni v kot in se tega zavedajo. Takrat so se sposobni opravičiti, vendar njihovo opravičilo ni iskreno.

4. Radi jemljejo in preračunljivo dajejo

Ker se čutijo upravičeni do posebnih tretmajev, ugodnosti, stvari in priložnosti, je pričakovati, da jim v življenju ne bo težko jemati. In tako tudi je. Narcisi imajo tako lahko tudi veliko pod palcem, a jih to ne bo oviralo pri temu, da bi ne živeli na račun sorojencev ali iz prihrankov starih staršev.

Ker narcisi vse vidijo v luči neprestanega dokazovanja lastne (preuveličane) vrednosti, tudi njihovo finančno stanje lahko postane vir primerjanja. Narcise tako ne bo nič bolj razveselilo od tega, da morda zaslužijo več od tistih, s katerimi se primerjajo. Ker so sami neprestano zavistni za stvari, priložnosti in priznanja, ki so jih deležni drugi ljudje, verjamejo, da tudi drugi ljudje taisto zavidajo njim. Razmišljanje o slednjem jih lahko navda z vidnim zadovoljstvom.

Za razliko od odkritih narcisov, ki jim za mnenje drugih ni zares mar, se ranljivi narcisi občasno znajo angažirati za pomoč drugim, vendar le, ko v tem vidijo zase koristi na dolgi rok ali pa zato, ker bi jih to lahko prikazalo v dobri luči.

Nekatere izmed njih je tako mogoče najti celo med filantropi, duhovništvom in socialnimi delavci. Na videz se bo morda zdelo, da jim je resnično mar za druge, v resnici pa jih za pomoč drugim motivira zgolj potreba po priznanju, premoči nad drugimi in egoističen napuh. Včasih svojo ’pomoč’ celo vsilijo, ne da bi prosili za dovoljenje. Tudi sicer so polni pravičništva, superiornosti in moraliziranja, radi tudi poudarjajo, kako ’izkoriščene’ se počutijo, ko so se tako zelo 'razdajali' za druge.

5. Občutke superiornosti skrivajo za masko žrtve

Najbolj jim je na kožo pisana strategija igranja vloge žrtve ali mučenika.

Če za običajne narcise velja, da so jih v patologijo narcisizma zapeljale sirene pretirane hvale in nezmernega občudovanja, ki so jih bili deležni s strani svojih permisivnih staršev, pa gre izvor ranljivega narcisizma iskati prav v manku tega in torej v zgodnji otroški travmi.

Razcep v notranji samopodobi ranljivih narcisov je namreč nastal tako, da so jih skrbniki neprestano kritizirali, dajali v nič ali pa z njimi manipulirali tako, da so se obdobja občudovanja neprestano izmenjevala z obdobji grajanj.

Prav travmatično otroštvo je ena prvih stvari, o katerih vam bodo ranljivi narcisi na dolgo in široko pripovedovali že ob vašem prvem snidenju. Predstavljanje drugim kot žrtev, ki celo življenje trpi zaradi zapostavljanja in nerazumevanja (njihove resnične veličine) s strani drugih ljudi, pa bo tudi v prihodnje ostala njihova stalnica.

A pozor: čeravno zgodbe o njihovih izvornih travmah iz oroštva najverjetneje držijo, naj vas to ne zavede.

Tudi številni drugi ljudje so v otroštvu preživeli izjemno hude travme, pa zaradi tega danes ne zastrupljajo življenja vseh okoli sebe.

6. So slabi poslušalci

Medtem ko so normalni introverti načeloma dobri poslušalci, to ne velja za introvertirane narcise. Sednjim se drugi ljudje namreč enostavno zdijo bodisi dolgočasni ali pa neumni. Prikriti narcisi so tako povsem sposobni pokazati, da jim za vse skupaj 'ni mar' tako, da med 'pogovorom' nalašč gledajo proč, vzdihujejo, nevljudno zehajo ali drugače vidno pokažejo svojo zdolgočasenost.

Ker je ranjenim narcisom najbolj od vsega pomembno, da ohranjajo svojo idealizirano podobo nedotaknjeno, boste zatorej zaman čakali na izraze iskrene empatije in vživljanja v čustva ter potrebe drugih ljudi.

Ker imajo ranljivi narcisi najbolj tanko kožo od vseh narcisov, so seveda še prepričani, da je tudi njihova 'senzitivnost' unikatna, v kar bodo znali prepričati svojo okolico vse do trenutka, ko jih bodo ti prvič ujeli v efektu, ko se brez zadržka posmehujejo nekomu tretjemu.

7. Izurjeni manipulatorji

Ranljivi narcisi skratka še zdaleč niso tako nedolžni, kot se to na prvi pogled zdi.

Ker jih je zaradi njihove pasivnosti težje prepoznati, jih imajo nekateri za celo bolj nevarne od grandioznega tipa.

Ker se zdijo sramežljivi, ponižni ali prestrašeni, bodo ljudje, ki so nato soočeni z njihovim kroničnim nezaupanjem, tarnanjem o tem, kako jih nihče ne razume in ceni, to pripisovali zgolj njihovi slabi samopodobi, ob tem pa povsem spregledali njihovo pritajeno zaverovanost vase in prepričanje, da jim je svet nekaj dolžan.

Čustvena zloraba, ki so jo sposobni narcisi, je pri ranljivih narcisih manj vidna in bolj subtilna, a zato nič manj uničujoča in demoralizirajoča za njihove bližnje. Ranljivi narcis namreč povsem zanemarja ali celo ignorira potrebe drugih ljudi. Še več. Njihove prošnje za pozornost bo ranljivi narcis kaj hitro obrnil tako, da bodo nazadnje spet oni tisti, ki bodo tolažili njega.

Tega, da je njihova bolečina ’večja’ in ’hujša’, jim ne bodo pozabili dati na znanje.

Pa vendar ranljivega narcisa ni mogoče nikoli zares potolažiti, kar bo tudi največje empate sčasoma pričelo navdajati s frustracijo, jezo in zamero.

Dejstvo je, da lahko z notranjo praznino, ki ranljivega narcisa sili v neprestano igro mučenika, opravi zgolj narcis sam - kar pa mu seveda lahko uspe le, v kolikor se bo za notranjo spremembo sploh odločil in nato to tudi izpeljal (še najbolje s pomočjo zares dobrega psihoterapevta).

Ste v opisu prepoznali sebe ali bližnjega?

Si upate izpolniti psihološki kviz, ki vam bo pokazal, ali vas v življenju vodijo tovrstne tendence. Kviz o razlikah med normalnim introvertom in prikritim narcisom boste našli TUKAJ.