Ne morem prevzeti njene bolečine, lahko le sočustvujem

Na kakšen način se otresti krivde, ker nisi preživela dovolj časa z njo in ji povedala, da jo imaš neizmerno rada? In česa naj se okleneš po njeni smrti, če ne verjameš v neko višjo silo ali v posmrtno življenje? Takšna vprašanja so se mi porajala, ko mi je prijateljica sporočila, da je njena mama izgubila bitko z rakom.

K veri se ni mogla zateči, ker ne verjame v boga. Odkar jo poznam se je venomer zanašala le nase. Občudovala sem jo, ker je natanko vedela, kaj si želi in česa ne. Poznala je svoje prednosti in pomanjkljivosti. In znala je živeti z njimi.

Bila je samozavestna in izjemno bistra. Ob njej sem vedno imela občutek, da obvlada umetnost življenja. Tudi kadar je tavala v temi, saj se je uspela z njo spoprijateljiti, ne da bi vanjo potegnila druge. A tokrat se zdi, da je drugače. Pod težo bolečine se je zlomila.

Smrt njene matere je zarezala vanjo in povzročila veliko rano. Kdo sem sedaj, se je spraševala v sporočilu, ki mi ga je poslala. Hči ženske, ki je pravkar umrla?

Se naj oprem na to, da mi bo lažje, je zapisala. Naenkrat se ji je zazdelo, da je človekova identiteta podobna horoskopu, s pomočjo katerega vzpostaviš nadzor nad sabo in svojimi življenjskimi okoliščinami. Začutila je, da so vloge, ki jih je doslej izpolnjevala in živela – nekogaršnja hči, sestra, vnukinja, prijateljica, partnerica – lažne.

Da so podobne prijetnemu občutku, ki te kot topla hiša varuje pred mrazom. Nenadoma se je pred njo odprla razpoka, znotraj katere vladata tema in bolečina. Začela se je spraševati, če je to sedaj njena realnost in če jo je lažna identiteta doslej varovala pred hladno, bolečine polno resničnostjo.

Je naš ego le smerokaz, ki nam pomaga preživeti in nam preprečuje, da bi zblazneli?

Nisem vedela, kako naj ji odgovorim. Z lažnimi obljubljami, da bo bolje, nikakor ne. Preveč jo imam rada, da bi njeno žalost oskrunila s praznimi besedami ali z nasveti, saj niti sama ne znam izpustiti tisto, česar ni več, se povezati s svojo bolečino in se učinkovito soočiti z najbolj bolečimi doživetji.

Ne morem prevzeti njene bolečine, lahko le sočustvujem z njo in naredim vse, kar je v moji moči, da ji pomagam. Da je ne pomilujem, temveč se ji približam na dostojanstven način.

Njena izguba je tudi zame boleča, saj sem njeno mamo poznala. Večkrat sem bila pri njih na obisku v Splitu, kjer sva s prijateljico hodili po rivi in sanjarili o bleščeči prihodnosti. Kadarkoli slišim Severinino pesem Prijateljice, imam občutek, da govori o najinem prijateljstvu. Vendar sedaj to pesem čutim drugače, še posebej verze »Gdje su naši snovi ostali?«, kajti moja prijateljica je že med materino boleznijo nehala sanjati.

Z njeno mamo sva se dobro razumeli, saj sva imeli dokaj podobno predstavo o sebi. Ni verjela, da si zasluži srečo in prepričana je bila, da mora osrečiti druge. Skrb za druge in ne zase, je bilo vodilo njenega življenja.

Najbrž je zaradi tega tudi zbolela. Ko je bila zaradi bolezni šibka, je še vedno predano gospodinjila. Nekoč je le nekaj ur po prihodu iz bolnišnice pekla slaščice pozno v noč, da bi ustregla svojemu možu.

Vest o njeni smrti me je udarila, ko sem bila zelo ranljiva. Ko so moji demoni preglasili angele. Ko je tema prekrila svetlobo. Ko nisem več ljubila sebe in življenja. Ko me je znova postalo strah verjeti, da si zaslužim srečo.

Njena smrt me je bridko opomnila, da ne morem več izgubljati časa. Da ne smem prenehati sanjati. In da moram ljubiti svoje življenje. Sicer bo nekoč moja hči pisala svoji prijateljici, da je njena mama umrla. In da jo najbolj boli to, da ni nikdar zares živela.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc