Iz decembrskega solsticija, najkrajšega dneva in najbolj hladnih dni, ki so bili čas ponotranjenosti in kontemplacije, so začele nastajati nove vsebine, povsem potrošniške in storilnostne. Sesedamo se pod obveznostmi, cilji, zahtevami in pritiski, ko moramo biti posebno srečni in povezani.
»Res je čas, da se srečava … Se dobiva na kavi?« Začne se že na začetku decembra s klici, sporočili ali povabili ljudi, s katerimi se niste videli nekaj let ali nekaj mesecev. Vsi se hočejo srečati ravno te dni in pred iztekom leta. Zakaj ravno sedaj, v decembru? Kot bi hoteli nekaj postoriti za nazaj. Poskrbeti za tisto, kar se je zamudilo ali zanemarilo.
Nuja po decembrskih srečevanjih se prižge skupaj s slavnostno, praznično dekoracijo v mestih. Kot da bi nas začarale okrašene ulice, luči, lampijončki, soji sveč in bi vzdušje svečanega, čarobnega, čudežnega pritiskalo in vzpodbujalo, da postorimo vse, kar nismo doslej. In še več. Srečati se moramo z vsemi, ki jih poznamo. Udeležiti se moramo čim več svečanih večerij, sprejemov in zabav.
Nakupiti in zaviti je treba duhovita, inventivna darila. Pogostiti moramo poslovne partnerje in jih obdarovati. Pripraviti voščila. Seveda tudi ta izjemna in domiselna. Za povrh moramo biti nasmejani in zadovoljni ter prav posebno srečni. Kot pravi Pascal Bruckner v knjigi Nenehna vzhičenost (Esej o prisilni sreči), živimo verjetno v prvih družbah v zgodovini, ki delajo človeka nesrečnega, če ni srečen.
V decembru se lahko skrušimo pod težo pritiskov in prisile, obvez in zadolžitev. In če nas ne pestijo pritiski, kaj vse moramo postoriti, urediti, srečati, nas morda na skrivaj in v globinah žalostijo praznične podobe na ulicah, v filmih, v medijih in na reklamah.
V nas zrejo nasmejani obrazi družin ob božičnem kosilu, izrazi ljubezni, bližine, razumevanja in podpore. Toplina skupnosti in družinske povezanosti. Okrašene jelke z obiljem daril. Veselje, radost. Smeh. Igre. Pogovori. Petje. Včasih pozabimo, da so to holivudske podobe nečesa fiktivnega, idiličnega, umetnega, iluzornega.
Nekakšni ideali, ki jih dosegajo redki. V tej pozabi in primerjanju s temi pravljičnimi družinskimi slikami se osamljeni počutijo še bolj osamljeni in zapuščeni še bolj zapuščene. Če so sami, brez družine, teh idealov ne morejo uresničiti, četudi bi si zanje prizadevali. Izločeni so in zaznamovani. Decembrski čas je zato za mnoge mesec najhujših intimnih stisk.
Ob decembrskih oglasih in holivudskih božičnih filmih z idiličnimi podobami srečnih družin ob polnih mizah in obilju daril se osamljeni počutijo še bolj osamljeni, zapuščeni še bolj zapuščene in ljudje z roba še bolj na robu. Ne pozabimo nanje.
Poleg osamljenih so v primežu tudi otroci ločencev, vendar iz povsem nasprotnih razlogov. Medtem ko imajo osamljeni premalo ali nič družine, imajo otroci ločencev preveč družin. Predstavljajte si par z obema razvezanima staršema, ki sta si oba ustvarila novi družini. Ta par ima torej dve mami in dva očeta ter skupaj štiri družine. Kako naj se te zvrstijo v prazničnih dnevih? En sam božič je, ena sama božična večerja in eno samo božično kosilo. Tudi eno samo silvestrovo je in novoletno kosilo.
Kdo bo zasedel najbolj želene praznične termine? Katera družina je pomembnejša od druge, boljša, več vredna? Tekmovati začnejo med seboj, akterji pa posežejo po vseh oblikah manipulacij in čustvenih pritiskov, da dosežejo svoje. Precejšnja strpnost je potrebna, da se uspešno razvrstijo.
In četudi jim podvig uspe, otroci v prazničnih dneh drvijo od ene obložene mize do druge, se prenajedajo in si ob odvijanju daril nadenejo srečne obraze, kot bi bilo vsako obdarovanje za njih prvo in edino. V resnici isti obred v nekaj dneh ponovijo štirikrat.
In če imajo nekateri preveč hrane in daril, jih imajo drugi premalo ali nič. Ljudje z roba družbe. Tisti, ki živijo v revščini in se borijo za preživetje. Po zadnjih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je v zadnjih dveh letih z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo približno 268.000 prebivalcev.
To so tisti med nami, ki si ne morejo privoščiti daril in nimajo za potico in kolače, aperitive in predjedi. Na njihove mize ne pride božična purica, gos ali raca. Ne morejo se napojiti z izbranim buteljčnim vinom ter gastronomske užitke poplakniti z vrhunskim šampanjcem. Te dobrote si privoščijo drugi sloji, tisti z debelimi denarnicami.
Da bi slednji brez slabe vesti zapravljali v decembru, je trgovska veriga Hofer pred dnevi objavila namero, da od 11. decembra pred svojimi trgovinami prepove prodajo mesečnika Kralji ulice. Za brezdomce, ki ga pripravljajo in prodajajo, predstavlja skromen, a pomemben vir denarne pomoči. Reakcija javnosti je bila takojšnja in burna. Prepoved so še isti dan umaknili. A grenek okus je ostal.
Mar je revne potrebno skriti, da bodo bogati lahko brezsramno trošili? Saj zato gre, kajne? Za trošenje! Zato tudi oglasne podobe, ki vabijo potrošnika s podobami navideznega blišča in družinske sreče, ki jo lahko z zapravljanjem doseže.
Tržne strategije so usmerjene v oglase, ki dramijo želje, da smo prazničnega obilja deležni tudi sami: zabav, daril, požrtij, slovesnih prazničnih oblek, novih pričesk, dekoracij dnevnih sob in pročelij hiš, dragih ognjemetov in silvestrskih žurov. Skratka, pognati nas želijo v smer nezadržnega razsipništva. Da pa začnemo trošiti, si moramo proizvodov in storitev želeti.
Ne zagrabite za ta trnek.
Ni vam potrebno imeti, da bi bili notranje svobodni, prosti, celoviti in celostni.
Ne ujemite se v oglasne podobe srečnih in harmoničnih družin, zbranih ob jelkah z obiljem lično zavitih daril. Takšnih družin je mnogo manj, kot nam kažejo filmi. Ponujajo nam svet iluzij, prividov, neuresničenih želja. In v ta naša hrepenenja nato vstopijo oglasi, ki nam ponujajo izdelke in storitve, s katerimi bomo lahko napojili ta naša hrepenenja. Kajti za oglase gre. Za potrošništvo. Za vaše denarnice!
Ne ustvarjajte si pritiskov, kaj vse morate storiti, doseči in uresničiti v prazničnem decembrskem času. Biti posebno srečni in povezani z drugimi. Opustite diktat sreče. Sprejmite praznike lahkotno in sproščeno. Čez nekaj mesecev boste že pozabili nanje.
Ne nakopljite si preveč opravkov. Odberite tisto, kar vas resnično zadovoljuje, osrečuje in izpolnjuje.
Ne pogreznite se v osamljenost. Organizirajte si razvedrilo, srečanja s prijatelji. Privoščite si izlet, potovanje, toplice. Obdarite se. Ostanite aktivni in delujoči. Vaše življenje je v vaših rokah. In če nimate sredstev, se pridružite humanitarnim organizacijam in njihovim decembrskim humanitarnim obdarovanjem.
Darila mnogo bolj osrečujejo tistega, ki jih pripravlja in daje, kot onega, ki jih prejme. Ko boste poskrbeli za veselje drugega, boste z njim osrečevali sebe.
Ne podlezite mitom o srečnih družinah, filmskim podobam in reklamam. Malo je takšnih. Lahko so vaše družine močno disfunkcionalne. Nič hudega. So samo ljudje, s katerimi delite isti DNK. Pristne odnose ustvarjajo druge vsebine, ne DNK, temveč toplina, podpora, odprtost, razumevanje, iskrenost, poštenost, dialog. Poiščite jih tam, kjer vam jih zmorejo dati. In vedite, da niste sami in edini.
Ne pozabimo na revne. Na voljo imamo številne dobrodelne projekte, pri katerih lahko pomagamo in sodelujemo. Pripravite z otroci darila za tiste, ki živijo v materialno revnejših okoljih. Učili jih boste empatije. Ni boljšega temelja za zdravo družbo prihodnosti.
In ne pozabimo na osamljene. To je čas, ko je razlika med zadovoljstvom drugih ljudi in lastnim občutkom nesreče največja. Ne jemljite tega zlahka. Naj vsakdo obdaruje nekoga, za kogar ve, da živi sam. Pokličite ga. Obiščite. Storite gesto.
Naj ne bo decembrski praznični čas v znamenju prisiljene sreče in prisile povezanosti. Osrečili nas bodo pristni stiki in iskreno zadovoljstvo drugih. In to nas bo z drugimi tudi povezalo.
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
