Ljubosumnost ima na tisoče obrazovov, a jo v njeni osnovi lahko delimo na dve obliki. Obstaja ljubosumnost, ki temelji na realnem občutku ogroženosti razmerja, medtem ko je druga oblika patološka, bolezenska ljubosumnost, ki ni utemeljena v realnosti in torej ni podprta z dejstvi.
Če govorimo o upravičeni ljubosumnosti, potem je prav, da se zavedamo, da gre za normalno čustvo ob spoznanju, da je pomembno, čustveno razmerje ogroženo.
Čeprav ob omembi ljubosumja najprej pomislimo na ljubosumnost, ki se razvije v partnerskem odnosu, se ljubosumna čustva lahko razvijejo tudi med sorojenci ali med otrokom in roditeljem istega spola.
Ljubosumnost je lahko zelo razdiralno čustvo, ki posameznika sili v globok čustveni regres, t.j. vrnitve na pred tem presežene stopnje osebnostnega razvoja oz. na arhaične vzorce vedenja.
Ker grožnja z izgubo ljubezenskega objekta deluje kot sprožilec globoke čustvene stiske, ki presega naša pričakovanja, naši možgani »otrpnejo« in postanejo nesposobni racionalnega delovanja. Naš odziv je čustven, prežet z agresijo, težnjo po fizičnem ali psihičnem izničenju partnerja. Postanemo žaljivi, obtoževalni, izgovarjamo besede, ki jih sicer zagotovo ne bi. Vsekakor pa velja, da je naš odziv skladen z našimi osebnostnimi predpostavkami in preteklimi izkušnjami.
Partnerske zveze se nenehno spreminjajo.
Z dozorevanjem, individuacijo, ob prestopu v nova življenjska obdobja se naše razumevanje in doživljanje partnerskega odnosa lahko spremeni.
Raziskovalci zadnja leta govorijo o spremembi spolne preference, pri tem pa običajno ne pomislimo na spremembo spolne orientacije, čeprav tudi to ni tako zelo redko.
V klinični, predvsem psihoterapevtski praksi opažamo, da v različnih življenjskih obdobjih kažemo zanimanje za različne telesne ali vedenjske značilnosti potencialnih ali obstoječih partnerjev.
V mladosti večina žensk izbere dominantne, testosteronske, težko obvladljive, neredko nasilne samce. Fantje se z veseljem družijo z izrazito ženstvenimi, naglašeno seksualiziranimi dekleti. V teh odnosih večinoma dominira spolna atrakcija. Dekleta, ki lahko računajo na podporo svojih staršev, upajo tvegati in se že mlade odločijo za zanositev s kakšnim nezanesljivim, tveganim partnerjem.
Drugi, bolj pogost vzorec nakazuje na racionalno izbiro partnerja, partnerke.
Ženske, razočarane nad neobvladljivimi, neodgovornimi, s testosteronom obdarjenimi moškimi se usmerijo na potencialne partnerje, ki so bolj izobraženi, ekonomsko uspešni, naklonjeni navezanosti. Vodilni motiv pri teh izbirah je zagotavljanje varnosti za že rojene, pa vendar nepreskrbljene ali načrtovane otroke. V meščanski družbi razvitega sveta imajo poreklo, videz in izobrazba visoko ceno. Poleg lepih, popularnih žensk bogati moški z visoko izobrazbo veljajo za trofejo.
V času moje mladosti je v srednji Evropi nas je večina izobražencev živela s približno enakimi dohodki, tako da eksistenca ni igrala pomembno vlogo pri izbiri partnerja. Zaljubljali smo se v dekleta, ki so nas spolno privlačile ter kako drugače ustrezale našim pričakovanjem. Cenili smo dekleta, ki so nekako odstopale, delovale »frajersko« ali so bile spolno neobremenjene, sproščene, zapeljive.
V 90-ih letih se je to precej spremenilo. Hitro se je oblikoval nov sloj, premožnih, vplivnih moških, ki so postali tarča mladim ženskam. Moški, ki so do tedaj veljali za povprečneže, so se naenkrat visoko dvignili na lestvici priljubljenosti. Igralke, manekenke, zvezde resničnostnih oddaj so se ponosno zasidrale poleg desetletja starejših bogatašev, vplivnežev.
Pred leti sem slišal, da dekleta v Srbiji pričakujejo kot rojstnodnevno darilo za polnoletnost operacijo povečanja prsi. Ulico Kneza Mihailova so domačini v šali preimenovali »Silicon valley« (silikonska dolina), ker se dekleta z bujnim oprsjem množično sprehajajo po tej ulici, zbirališču novodobnih bogatašev, da bi zbudile njihovo pozornost.
Na Madžarskem so se mlada dekleta vrgla na fitnes, solarij, da bi postale »plaza mačke«, ki večino časa preživijo v nakupovalnih središčih, kjer nakupujejo, se družijo in pogovarjajo o nakupih. Nadvse močno se trudijo postati trofeje s svojim negovanim izgledom, nastopom na TV, vstopom v visoko modo kot manekenke ali zadnje čase celo kot porno igralke.
Če bi libidinalna navezanost in razuma hodila z roko v roki, bi bile izbire idealne, žal pa je to bolj pogosto izjema kot pravilo.
Ob pravilni izbiri partnerja čas gnezdenja, rojstvo otrok, ustvarjanje kariere običajno poteka brez večjih pretresov. Statistike žal govorijo za dejstvo, da se z leti spolna privlačnost partnerja precej upade. Posledično upade tudi zanimanje za spolnost, ugodje.
S spremembo družbenega sistema smo moški pridobili možnost, da smo uspešni v svoji karieri, vplivu, količini zasluženega denarja. Družinska naravnanost, skrbnost, zvestoba predstavljajo dominantne vrednote. »Veste, kako je naš zet priden?«- reče moja pacientka ponosno.
Zakonska sreča se pogosto meri z velikostjo zgrajene hiše, prestižnimi avtomobili, luksuznimi počitnicami, vendar tudi s šolsko ali s športno uspešnostjo otrok.
Nekoč so šli moški po šihtu na pivo, danes pa večinoma v drugo službo. Če se voziš po podeželju, še ponoči vidiš stroje, ki delajo na njivah.
S pridobitništvom, doseganjem nekih namišljenih ciljev se ne bremenijo le moški.
Mlade ženske so razpete med vedno bolj zahtevnim delom, kariero, otroci, gospodinjstvom. Njihovi delovni dnevi se raztegnejo na 12-14 ur. Na podeželju še veliko moških ne razume, kakšne so to obremenitve in ne sodelujejo pri delu v gospodinjstvu ali okoli vzgoje otrok. V teh razmerah spolnost pogosto predstavlja breme, obveznost, domačo nalogo.
Pri tem je pomembno omeniti tudi dejstvo, da duhomorno, monotono, izčrpavajoče delo in izpostavljenost kroničnem stresu deluje na naše možgane tako, da nevrološki mehanizmi, po katerih stremimo po ugodju, postopno zakrnijo. Vsi se lahko zamislimo nad tem, kako smo se kot mladi veselili izhodom, plesu, zapeljevanju, spoznavanju novih ljudi. Okoli 40. ali 50. leta pa večina ljudi začne doživljati druženje, potovanja, žurke kot nadlogo. Izguba zanimanja se pokaže tudi pri odnosu do spolnosti.
Vedno me je presenečalo, kako veliko odraslih, vezanih, spolno aktivnih žensk to počne brez zaščite proti zanositvi. Kolegica ginekologinja se prav tako jezi, ker je število splavov še vedno, kljub široki ponudbi zaščite, zelo visoko. Lahko bi sklepali, da vezane ženske seksajo tako redko, da je verjetnost zanositve zanemarljiva. Ali pa morda velja, »če jaz ne uživam, naj še on ne uživa, saj se ne sme povsem sprostiti«. Štetje plodnih in neplodnih dni je gotovo dober izgovor za odklanjanje spolnosti.
Kakorkoli že, okoli 40. leta, ko se zakonca že do neke mere osamosvojita od otrok, nastopi čas, za katerega je značilna sprememba spolne preference.
Pacientka, kakšno leto starejša od mene, mi je pred leti prišepnila: »Veste, odkar sem drugič poročena, nikoli nisem pogledala za nobenim moškim. Ko pa sem vas zadnjič videla v motoristični opravi …«
Štirideseta, petdeseta leta so leta, ko nastopi kriza srednjih let.
Moški postanemo nezadovoljni, se čutimo izkoriščane, neupoštevane. Zdi se nam, da smo le bankomat, ki zadovoljuje potrebe drugih, ne da bi bile naše potrebe in vrednote upoštevane. Postanemo destruktivni. Pijemo, se jezimo, obtožujemo, se zaljubljamo v natakarice in mlade kolegice ali obiskujemo prostitutke. Agresivna nota je vseskozi prisotna. Varamo na različne načine. Vemo, da bi morali oditi iz slabega zakona, vendar si ne predstavljamo, da bi še katera ženska bila pripravljena prostovoljno in brezplačno z nami iti v posteljo. Ko se pojavi nekdo, ki nas prepozna kot primerno žrtev za novo toksično razmerje, pademo kot maček v katran. Med nami so seveda tudi poklicni prešuštniki, »babjeki«, ki potem, ko skočijo čez plot, pridejo še na družinsko večerjo, kot da se ni nič zgodilo. Pa saj se dejansko nič ne zgodi. Le malo telovadbe in bildanje ega, s primesjo HPV ali klamidije.
Ženske varajo drugače. Na splošno velja, da to počnejo zaradi čustev, vendar je raziskovalka potrdila, da v resnici zaradi seksa. Med seminarji in sindikalnimi izleti ali medtem, ko naj bi prespale pri prijateljici. Vsekakor pa velja, da ženske vedno sanjajo. Pričakujejo pravljico, prstan na roki, varno zavetje. Njihovi izbranci so praviloma v srednjih letih iz nabora testosteronsko obdarjenih svobodnjakov. Ženske so le redko sposobne, da bi po skoku čez plot prišle domov, kot da se ni nič zgodilo. Običajno so razdražene, obtoževalne, odklonilne do partnerjev.
Ko varamo, vsi mislimo, da to lahko počnemo nekaznovano, predvsem pa neopazno. Ob tem pa pozabljamo, da ni kosila brez plačila in da vlečemo za seboj takšno elektronsko sled, kot so chemtraili za reaktivci.
Občutek nelagodja se rodi zelo hitro.
Ženske so obdarjene s senzorji, ki alarmirajo že ob najmanjšem sumu na nezvestobo partnerja. Ali se bodo odzvale na te signale, je odvisno od njihovih osebnostnih predpostavk in položaja v zakonu. Odzovejo se le, ko je pozicija zmagovalca zagotovljena ali če so povsem obupane.
Ljubosumnost je zelo razdiralno čustvo, ki se lahko rodi tudi na širšem spektru različnih, neseksualnih oblik nelojalnosti.
Na žalost znamo biti moški ljubosumni celo na lastne otroke, ki so zavzeli naše mesto v srcu našega ljubezenskega objekta. Lahko smo ljubosumni celo na prijateljice ali hišne ljubljenčke. Ženske gojijo ljubosumnost velikokrat do bivših partnerk, otrok drugega spola, predvsem v času pubertete, ali do česarkoli, do česar partner kaže zanimanje ali pozornost.
Sodobna psihoterapija gleda na upravičeno ljubosumnost, kot na priložnost za razvoj partnerske zveze.
Situacijo, v kateri se nakazuje motiv enega partnerja, da zapusti razmerje, lahko dojemamo kot škodo, tveganje ali priložnost. Psihoterapija se trudi, da bi ozavestila možnost, da bi partnerja prepoznala nastalo situacijo kot priložnost za artikulacijo nezadovoljstva, konfliktov, prizadetosti in da bi ob pomoči terapevta poskušali ustvariti nove zakonsko-partnerske predpostavke, ki bi omogočale bolj funkcionalno skupno življenje.
Patološka ljubosumnost pa je drugačna zgodba. Je zgodba o bolezni, ki neizogibno vodi v toksično razmerje, ki se neredko konča tragično.
Ljubosumnostna blodnjavost je zelo značilna za odvisnike od alkohola. Nekateri že od mladih let maltretirajo, ponižujejo svoje partnerke, nekateri pa postanejo bolezensko ljubosumni potem, ko ženska iz takšnega ali drugačnega razloga začne odklanjati spolnost. Preverjajo števec na avtu, vohajo spodnje perilo žene, posipavajo pepel pod okna, da bi videli stopinje ženinih ljubimcev, ali delajo cirkus, če žena pet minut prepozno pride iz službe.
Bizarnost ljubosumnostnih blodenj ne pozna meje. Mlada ženska je v joku pripovedovala o tem, da je njen partner postal na smrt ljubosumen na njo, ko je vstopila v deveti mesec nosečnosti.
Partnerji, partnerke neredko privolijo v igro, ki jo narekuje bolezen. Neskončno dolgo se trudijo dokazati, da so zvesti na način, da se ob tem povsem odpovejo sebi, svojim pravicam, vrednotam ali potrebam. Zgodba se lahko poglablja do samomora žrtve ali do razširjenega samomora, ki ga stori ljubosumnostna oseba.
Za vsemi oblikami ljubosumnosti se nakazuje potreba po posedovanju druge osebe in nadzoru nad njo.
Naša kultura podpira dominantno vlogo moškega, ki je na podeželju še danes prepričan, da je žena njegova last in mora biti na preži, da bi preprečil njeno nezvestobo. Vseeno opažamo podobno ideacijo tudi s strani žensk.
Ljubosumnostna ideacija je izredno škodljiva za vsa človeška razmerja, saj ustvarja napeto ozračje, izpolnjeno s projekcijami, obtožbami, poniževanjem in celo fizičnim ali spolnim nasiljem.
Najbolj tragično je, da oseba ki s svojo ljubosumnostjo poskuša obvarovati svoje namišljene lastniške pravice do druge osebe, največ prispeva k razpadu zveze.
Medtem ko ljubosumnost, ki izvira iz nelojalnosti partnerja, predstavlja izziv za psihoterapijo, pa velja patološka ljubosumnost za psihopatološki problem, ki se zdravi z antipsihotično terapijo. Izid takšnega zdravljenja je zaradi nekooperativnosti bolnika zelo negotov. Najboljši nasvet v primeru patološke ljubosumnosti je zato: »čim prej, čim dlje proč od njega ali nje«. Ob tem nikar ne pozabimo, da se večina nasilnih dejanj, pogojenih s patološko ljubosumnostjo, navezuje na neodločne poskuse osamosvajanja.
