Da zgodnje fantazije o vsemogočnosti sebstva, ki smo jih naslovili v psihološki obrambi omnipotentne kontrole, sčasoma prerastejo v fantazije o vsemogočnosti negovalnih osebe, je govoril in pisal že madžarski psihoanalitik Sándor Ferenczi.
In ni težko razumeti, zakaj bi si otrok tako zelo želel verjeti, da ’ga mamica in očka lahko obvarujeta pred vsemi življenjskimi nevarnostmi’.
»Z leti pozabimo, kako strašno je za otroke, ko prvikrat pridejo v stik z realnostmi sovražnosti, ranljivosti glede bolezni in poškodb, umrljivosti in drugih grozot. Eden od načinov blaženja teh neodvrnljivih strahov je najti v prepričanju, da obstaja dobrodušna, vsemogočna oseba, ki drži roko nad vsem,« v knjigi Psihoanalitična diagnostika piše ameriška psihologinja Nancy McWilliams.
»Prepričanje majhnih otrok, da sta mama ali očka zmožna nadčloveških junaštev, je za starševstvo velik blagoslov, a tudi veliko prekletstvo. Kadar je treba popihati kako ranico, nam nedvomno prav pride, in ni je reči, ki bi bila bolj ganljiva od popolnega in ljubečega zaupanja otrok, a pri kaki drugi reči lahko navda starše z razdraženostjo, ki so ji komajda kos. Spominjam se, kako je ena mojih hčerk, takrat stari nekako dve leti, do konca zbesnela, ko sem ji skušala pojasniti, da ne morem ustaviti dežja in da posledično tudi ne more na kopanje,« dodaja avtorica.
Gre za ostanke otroških fantazij, ko je bila nuja pripisovanja posebne vrednosti in moči ljudem, od katerih smo čustveno odvisni, tako zelo potrebna.
A če normalno precenjevanje lahko postane temelj zrele ljubezni, pa odnos postavi pred poseben izziv dejstvo, da vsakemu precenjevanju slej ko prej sledi razočaranje. Torej devalvacija taistih oseb.
Še več. Prav razveličevanje oseb, na katere smo bili navezani v otroštvu, je normalen in pomemben del procesa individuacije.
»Pri osemnajstletniku bi bilo nenavadno, če bi se poslavljal od doma z občutkom, da je tu veliko boljše kot tam zunaj v svetu, ki čaka nanj. A pri nekaterih ljudeh ostaja ta potreba po idealiziranju, kot kaže, razmeroma nespremenjena od tiste v detstvu. Njihovo vedenje kaže, da se v njih arhaično in dokaj obupno prizadevanje, da bi jih pred notranjo grozo branilo prepričanje o vsemogočnosti, vsevednosti in vsedobrotnosti te ali one figure, na katero se da navezati in da bodo na varnem, če bodo duševno povezani s tem čudovitim Drugim. Upajo tudi, da jih bo to reševalo pred sramom: stranski učinek idealiziranja in s tem povezane vere v popolnost je namreč, da človek teže prenaša lastne nepopolnosti; za to je privlačno zdravilo najti v stapljanju z idealiziranim objektom.«
Te vrste težav se jasno zrcalijo v očitnih izrazih hrepenenja po vsemogočnem skrbniku.
Ko ljudje za svoje ljubimce zatrjujejo, da so utelešena popolnost, ali ko ne morejo prehvaliti svojega osebne guruja, polna usta hvale pa imamo za šolo, ki smo jo obiskovali in je zato zagotovo ’najboljša na svetu’, in našo oblast, ki ne more narediti praktično ničesar narobe, vemo, da smo se zataknili v skrajni idealizaciji.
»Znani so primeri kultnih privržencev, ki so šli raje v smrt, kakor pa da bi vrgli s prestola poblaznelega vodjo,« še dodaja dr. McWilliams.
Skušnjava idealiziranja je praviloma močnejša, če se ljudje počutijo odvisne od drugih.
»Veliko prijateljic mi je v času nosečnosti – v času, ko je ženska še posebej strašljivo nebogljena – zatrdilo, da je njihov ginekolog ’kratko malo ču-do-vit’ ali pa ’na svojem področju najboljši sploh’.«
O ljudeh, ki vse aspekte človeškega življenja razvrščajo glede na to, kako dragocen ta je v primerjavi z drugimi, in ki se skušajo neprestano stapljati z idealiziranimi objekti v prizadevanju, da bi tako dosegli dovršenost sebstva, pri čemer primerjanje sebstva z alternativami, ki jih omalovažujejo, lahko rečemo, da imajo narcistične osebnosti.
»... kar se tiče tolmačenja duševnosti teh ljudi, je treba upoštevati to, da se redno zatekajo v primitivno precenjevanje in razvrednotenje. Njihova potreba po ponavljalnem samoprepričevanju, kako privlačni, mogočni, slavni in dragoceni (z eno besedo kako ’popolni’) za druge da so, je posledica njihove odvisnosti o teh obramb. Težnje po samočislanju pri drugih ljudeh, ki čutijo potrebo po precenjevanju in razvrednotovanju, so okužene z mnenjem, da je treba sebstvo izpopolnjevati, ne pa ga sprejeti, kakršno je.«
Kjer se pojavlja idealiziranje, tam je tudi primitivna dezidealizacija, kar je slaba plat tega psihološkega fenomena.
V človeškem življenju namreč ni ničesar, kar bi bilo popolno, zato je razočaranje neizogibno.
»Bolj ko idealiziramo kak objekt, bolj bo radikalna dezidealizacija, ki mu ga bomo prej ali slej namenili. Višje ko bo letala utvara, niže bo padla.«
Kliniki, ki obravnavajo narcistične ljudi, so polni trpkih zgodb o prav takšnih izkušnjah. Potem, ko je klient o njih gojil prepričanje, da znajo malodane hoditi po vodi, se naenkrat odločijo, da v resnici ne znajo hoditi niti po kopnem, ne da bi se ob tem nerodno spotikali. Tudi zato so terapevtska razmerja z narcističnimi klienti na slabem glasu. Vedno znova se namreč končajo, ko klient postane popolnoma razočaran.
»Čutiti, da si predmet popolnega oboževanja, je lahko sicer zelo prijetno, vendar tudi naporno, ne le zaradi tega, ker je neprijetno, če nekdo od nas pričakuje, da lahko ustavimo dež, temveč tudi, ker so nas izkušnje izučile, da bo kovanju v nebo sledilo klatenje z istega neba.«
V vsakdanjem življenju vidimo analogijo tega procesa v sovraštvu in besu, ki se vzdigneta proti ljudem, ki so na videz veliko obetali, potem pa se ni zgodilo kaj veliko.
Primer iz prakse:
- Takšen primer je lahko tisti, ki je bil prepričan, da je ženin onkolog edini specialist za raka, ki bi jo lahko ozdravil, a bo na koncu prav on tisti, ki bo taistega zdravnika tožil, ker je izgubil boj za ženino življenje.
Podoben princip lahko prepoznamo tudi pri tistih, ki celo življenje begajo iz enega intimnega razmerja v drugega, vsakič znova po istem vzorcu. V prvi fazi je na vrsti skrajna idealizacija, ki ji slej ko prej sledi razočaranje, ker je partner zgolj in samo človek, zaradi katerega tega potem zapustijo, da bi si našli novega, pri katerem se vse skupaj le ponovi.
Rešitev?
»Ublažitev primitivnega razvrednotovanje je legitimen cilj vsake dolgotrajne psihoanalitične obravnave, a to početje ima še poseben pomen pri delu z narcističnimi klienti, saj so njihova življenja, pa tudi življenja ljudi, ki skušajo narcise imeti radi, tako zelo nesrečna.«
Za več branja
Ne glede na to, ali ste se v opisu dane psihološke obrambe prepoznali ali ne, vas vabimo, da si več o psiholoških obrambah (oz. prilagoditvah) preberete v prispevku Obrambni procesi psihe: od projekcije, idealiziranja in disociacije do racionalizacije in humorja, kjer so nanizane še drugi tovrstni psihološki mehanizmi, izmed katerih vas bo gotovo nagovorilo več njih.
Dejstvo namreč je, da ima VSAK človek obrambe, ki jim daje prednost in ki so se z njim zintregirale v samosvoje sloge obvladovanja težav. Vprašanje torej ni, ali imate tudi vi obrambe, vprašanje je: h katerim od mnoštva njih se najraje zatekate prav vi?
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
