Sta moški in ženska lahko zgolj tesna prijatelja?

Kot nekdo, ki ima v svojem ožjem in širšem socialnem krogu po zadnjem štetju več prijateljic kot prijateljev, sem radostno zastrigel z ušesi in pričel klikati po teh študijah, da vidim, kako akademska struja vidi očitno še kar živo dilemo tega medosebnega stika.

Moje izhodišče je bilo seveda vsaj nekoliko pristransko; prvič zato, ker je, kot omenjeno, večina meni bližnjih ljudi, ki najdlje trpežno vztrajajo v moji družbi, ženskega spola, in drugič zato, ker vem, da bi bila že sama ideja romantičnega vpletanja v te odnose tako meni kot mojim prijateljicam tako absurdna, da verjetno ne bi mogli brez režanja priti do smiselnega zaključka.

Če torej vprašate mene, je to prijateljstvo absolutno možno. Določen segment znanosti pa se očitno z mano ne strinja.

Ena od študij, ki je bila pred leti opravljena na univerzi v Wisconsinu, je na vse skupaj pogledala precej bolj objektivno, kot bi jaz kadarkoli lahko, in prišla do ugotovitve, da predvsem mlajši moški – kar se mi tu zdi precej ključen podatek – bolj verjetno čutijo privlačnost do ženskih prijateljic in to definirajo kot 'potencialno negativno posledico'.

Tu nekako predvidevam, da gre za zelo specifično enoto ljudi, ki so še zelo aktivno vpeti v iskanje partnerja in se jim zato ta 'lov' večkrat vsiljuje v potencialne prijateljske odnose. Seveda pa nič ne zruši platonskega prijateljskega odnosa bolj kot nenadna izpoved spolne privlačnosti in poskus siljenja v spalnico osebe, s katero v osnovi tvoriš neko obliko prijateljskega odnosa.

Če imate sami veliko prijateljev nasprotnega spola, vam debata o tem, če so takšna prijateljstva dejansko lahko samo prijateljstva, zagotovo ni tuja. Jaz se s tem soočam, že odkar pomnim.

»Meni žena ne bi dovolila, da se dobivam na kavi s prijateljicami,« mi pravi en kolega. »A pa si že vsaj kdaj probal,« podreza drugi, ker predjamsko moško mišljenje kakopak razume zvestobo le kot odsotnost priložnosti. Priložnosti, kakršne imamo moški, ki imamo prijateljice, menda v izobilju.

Če vam je takšna sumničavost znana, ste se morda kdaj malce antropološko potopili v premetavanje argumentov za in proti prijateljevanju z osebami nasprotnega spola, dokler niste zelo verjetno nasedli na dokončno ugotovitev, da je debata o 'samo prijateljih' dejansko nesmiselna.

Bolj, ko se o tem pogovarjamo, bolj se zdi, da gre za vprašanje, na katerega lahko vsakdo odgovori drugače. Odvisno od izkušenj, odvisno od obstoječih stikov, odvisno od namena.

Zato menim takole - če se najdete med tistimi, ki se jim zdi, da so tovrstna prijateljstva čisto mogoča, naravna in temu primerno vseprisotna, je nesmiselno, da vas kdo skuša prepričati v nasprotno.

Tudi, če je to le iluzija vseh nas, ki v to verjamemo in takšne prijateljske odnose uspešno tvorimo že leta ali celo desetletja, je to iluzija, ki le zvišuje kakovost naših življenj.

In potem nasprotno – če se najdete med tistimi, ki verjamejo, da moški in ženska ne moreta biti samo prijatelja, morda celo zato, ker se trenutno maltretirate s kakšnim prijateljskim odnosom, za katerega si nadvse želite, da bi se razvil v kaj več (kar je, če vas kaj potolaži, očitno dovolj pogost pojav, da o tem vsaj enkrat na sezono posnamejo kakšno romantično komedijo), vam ne bo čisto nič pomagalo, če vas druga stran skuša na vse pretege prepričati, da obstajajo moški in ženske, ki taka prijateljstva lahko gojijo na popolnoma platonski ravni. Ker to nikakor ne reši vašega problema.

Bolj zanimivo mi je skušati determinirati, zakaj to vprašanje preživi iz leta v leto, iz generacije v generacijo.

Dejstvo je, da kot vse druge socialne pojave tudi odnose skušamo že od nekdaj nadrobno analizirati in razčleniti. Jih razumeti v sam nukleus. In bolj kot smo odnose, tiste prijateljske in tudi one bolj soparne, tiščali pod drobnogled, bolj smo se do njih opredeljevali zgolj razumsko. Študijsko.

Spomnim se, da so bili konec devetdesetih noro popularni poglobljeni učbeniki o tem, kako gojiti čim bolj pristne in učinkovite odnose, da nam služijo točno tako, kot si sami želimo. V bistvu pa so bili ti učbeniki le lično zakrinkana navodila za manipulacijo.

Sčasoma se je zato odnos moški-ženska začel osmišljati kot nekakšno bojno polje, kot poligon za miselne igrice in ravsanje za dokazovanje premoči. Kdo bo zmagal v tem prerivanju za nadvlado drugega. V tem se je potem konstruirala hipoteza, da se v odnos med moškim in žensko vedno vsili komponenta seksa, kot da je to edini logični parameter spolno mešanih stikov.

Je že tako, da je o moško-ženskih odnosih veliko bolj atraktivno govoriti znotraj komponente seksa. Platonska razmerja so dolgočasna, medijsko neprivlačna in tudi ne prodajajo knjig. Knjig, ki potem recimo učijo ženske o 90-dnevnem testnem obdobju, ko izbrancu odrekajo seks, da preverijo njegovo predanost, in na drugi strani pop kulturne vsebine, ki moške učijo, da je pasivnost nagrajena s seksom, če le tiho in prijazno vztrajajo ob dekletu, v katerega so zagledani, dokler ona ne spregleda, kakšen dragulj človeštva se ji že ves ta čas smuka pred nosom. Tako, kot se to zgodi v Prijateljih, če se spomnite.

Da ne bo pomote – ta koncept ni vedno napačen. V bistvu je pogosto celo pravilen ali vsaj blizu tega. A z najbolj ciničnim pristopom bomo ob analizi vsakega odnosa med moškim in žensko lahko zgolj brutalno iskreno pristopali s paradigmami, ki bodo v središče vsega venomer postavljale seks – češ, da je edini smisel teh odnosov osvojitev partnerja.

Nasveti bodo temu primerni. Ne kličite ga, naj on pokliče vas. Ali Ne kažite ji preveč pozornosti, naj dobi občutek, da se mora za vas potruditi. To lahko deluje, če se želite igrati miselne igrice in poskušate ugotoviti, ali lahko ta interakcija sčasoma vodi do česa več. V kolikor se želite igrati to igro, potem bo časovno najbrž bolj praktično, če pristopite do kar čisto vsake osebe, ki vas privlači in jo enostavno vprašate, če bi spala z vami.

Kot mi je nekoč rekel hudomušni taksist: »Deset jih bo reklo ne, enajsta pa …« S tem vsaj ne boste manipulativno, pod pretvezo prijateljstva, skušali popestriti svoje spolno življenje. Ni pa to podstat za nastanek kakšnega pristnega prijateljskega odnosa, saj imajo ti pristopi bore malo skupnega s človeško naravo.

Resnica za tiste, ki bi vseeno radi odkrili, če sta moški in ženska lahko zgolj prijatelja, pa bržda tiči nekje vmes. Kar pa, po svoje, razkriva tudi omenjena študija iz Wisconsina. To pa je, da so nekateri odnosi med moškimi in ženskami popolnoma platonski. In da drugi niso.

Da so nekateri ljudje manipulativni in želijo v vsakem spolno mešanem odnosu stvari speljati na mlin seksualnosti. Nekateri ljudje pa ne. Nekateri si le želijo prijetne družbe.

In tako, na dolgočasen način, naprej, od spremenljivke do spremenljivke, dokler ne ugotovimo, da kruta resnica morda le ni tako kruta in da je večno vprašanje, ali sta moški in ženska lahko zgolj prijatelja, morda čisto simpatična tema za moškega in žensko, ki sta zgolj prijatelja.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču