Maja Megla: »Nastal je molk. Reagirali so redki. Spet ta molk! Ta zlovešči urok molka!«

Medtem ko je njen prvenec, Stres, kuga sodobnega časa, že postal knjižna uspešnica s tremi ponatisi, več kot 2800 prodanimi izvodi in več kot 3000 izposojami v knjižnicah, je luč sveta zdaj ugledala še njena druga knjiga.

Knjiga Smem biti to, kar sem je svojevrsten vodnik po človekovih temeljnih pravicah in psiholoških mehanizmih, pripovedovan skozi avtoričino osebno življenjsko zgodbo in osvetljen s spoznanji iz psihologije, (nevro)znanosti in duhovnosti. Tako knjiga Maje Megla v slovenski prostor ne prinaša zgolj ‘še’ ene trpke osebne izpovedi, temveč z njo tudi upanje (z mnoštvom izkušenj, izsledkov najnovejših raziskav, psiholoških tehnik in nasvetov za pomoč) mnogim, ki s svojimi neizpovedanimi ranami trpijo sami, odrinjeni od vseh vzvodov pomoči in samopomoči.

Da slednjih prav zares ni malo, priča naslednji citat, ki smo ga uspeli ujeti v pogovoru z avtorico knjige.

“Po zadnjih podatkih iz raziskave slovenskega ministrstva za pravosodje oktobra 2020 je vsak peti Slovenec žrtev spolne zlorabe.Vsak peti Slovenec! 400.000 posameznikov! Spolnim zlorabam dodajmo še tiste, ki so nastale v družinah, ki jih je zaznamovalo nasilje, alkoholizem in druge odvisnosti, hude telesne in duševne bolezni, disfunkcionalni medčloveški odnosi, vojne travme, ki se prenašajo v naslednje generacije. Vsi ti ranjeni, travmatizirani otroci imajo kot odrasli številne težave. Povsem nedopustno je, da nimamo za vsakogar dostopnih strokovnih programov in terapevtskih centrov, kjer bi v varnem in strokovnem okolju lahko ozdravili čustvene in psihične rane. Ukvarjamo se s svojimi telesi, mišicami in napetostjo kože, absurdno premalo pa z najpomembnejšimi notranjimi vsebinami, z našim psihološkim ustrojem. Upam, da prihaja čas tudi za tovrstne premike.”

Zloveščost tišine

Eno od pomembnejših sporočil Majine nove knjige je gotovo opomnik družbi 21. stoletja, ki si pred fenomenom vseh vrst zlorab in nasilja še vedno prerada zatiska oči, pri čemer kultura molka in zanikanja v tem oziru še zdaleč ni zgolj slovenska realnost.

Z vseh koncev sveta prihajajo zgodbe in vznikajo gibanja (pre)dolgo zatajevanih, ignoriranih in preslišanih, ki vpijejo #JazTudi. Med njimi je nemalo takšnih, ki so o zlorabah, ki so jih preživeli v najbolj ranih letih svojega otroštva, spregovorili šele desetletja kasneje. In prav slednje, pa ne le njih, v knjigi nagovarja Maja Megla.

Prav zloveščost molka, pod krinko katerega je storjeno nebroj najbolj gnusnih zločinov v zgodovini človeštva, je tema, s katero smo spregovorili z avtorico knjige, ki z njo ne le posoja glas preslišanim, temveč te tudi nagovarja z besedami spodbude in upanja.

Napisala jo ni zgolj za tiste, ki si o doživetem še vedno ne upajo govoriti, temveč tudi za vse tiste, ki so že spregovorili, da bi jih nato utišali z nejevero, jih kaznovali, se jim posmehovali ali pa jih celo obtoževali, da skušajo ‘uničiti’ družino ali ‘ugled’ evidentnega predatorja, ki je neredko spoštovan in ugleden član družbe. Taiste družbe, ki od najbolj ranljivih članov pričakuje, da so pridni (kar pogosto pomeni tihi), da ne odgovarjajo nazaj (in se torej tudi ne pritožujejo, pa naj je to še tako upravičeno) in nekoliko potrpijo (še posebno, ko so zadane rane očem nevidne).

Ta vzorec zanikanja fenomena zlorabe otrok (ki sega vse od trpinčenja, telesnega in čustvenega nasilja, spolne zlorabe, zanemarjanja in izpostavljanje otroka ogrožujočim situacijam) je v velikem delu družbe tako zakoreninjen, da se z nekaterimi ljudmi o tem praktično ni mogoče pogovarjati, tabu je tudi tako močan, da zlahka govorimo o tem, da je družba sokriva za sramotenje, utišanje, preganjanje in prelaganje krivde na tiste, ki se pravzaprav ne zmorejo sami braniti.

Zloraba najbolj prosperira in se bohoti prav v zavetju tišine.

Obstaja zato, ker žrtve zlorab sčasoma pričnejo verjeti v veliko laž, t.j. laž, da so za zlorabe sami krivi. Ker so torej v sebi slabi in zli. A resnica bi le težko lahko bila še bolj drugačna.

In ne, nikakor ne gre zgolj za zanikanje skrbnikov, čeravno gre neredko tudi za to. Psihološko stanje, v katerem je starš, ki se ne more soočiti z evidentno zlorabo enega od članov ožje ali širše družine (kar je v nasprotju z mitom o predatorju neznancu, pogosto primer), je sicer že dobro raziskano. Temu stanju se reče (patološko) zanikanje in včasih je to zanikanje tudi posledica lastne nezazdravljenih ran zaradi zlorabe.

Prav to namreč rada počne tisti del družbe, ki odkrite pogovore o tej boleči temi pometa pod preprogo. Če je le mogoče, prst najraje usmerijo v sokrivega odraslega, za lase privlečejo nekaj izgovorov v opravičilo storilcu, nato pa - vedno znova - preslišijo ali celo utišajo žrtev, ne vedoč, da so prav s temi dejanji tudi sami postali sokrivi ne le v konkretnem, temveč tudi vseh drugih primerih, ki so ali še bodo temu sledili.

Tudi molk ubija, kar iz besed postane meso, ko pogrebniki pridejo po truplo k sosedom, od katerih so se tako pogosto slišali kriki, a so se vsi tako 'dobro' delali, da tega ne slišijo ali pa se jih to ne tiče.

V nadaljevanju objavljamo zapis pogovora z avtorico, ki je bila na vprašanje glede odzivov v družbi na izid njene druge knjige srhljivo jasna.

"Nastal je molk. Reagirali so redki. Spet ta molk! Ta zlovešči urok molka!"https://majamegla.si/

O zaroti molka

Intervju

Ste danes, desetletja po zlorabi in dolgotrajnem procesu zdravljenja zadanih ran, mnenja, da smo kot družba morda končno postali zreli, da se pričnemo odkrito pogovarjati o travmi?

Ko je izšla moja zadnja knjiga Smem biti to, kar sem, ki izhaja iz spolne zlorabe in njenih posledic, vendar je v večjem delu osredotočena na celitev in ozdravitev, je po izidu nastala zlovešča tišina. Reagirala je le peščica bližnjih prijateljev. Ta peklenski molk je razlog, zakaj zlorabljeni o zlorabah ne spregovorijo. Ker ne želijo biti ponovno ranjeni. Molk pomeni, da jih skupnost, ljudje, bližnji, družina, vedno znova pustijo na cedilu, kot se temu reče, same. Ne ponudijo roke, pomoč in podporo, ko je ta potrebna. Tudi to, da se sočloveka ne zaščiti, ko potrebuje zaščito, je oblika zlorabe! Varnost, ki jo nudi zavetje bližnjih, prijateljev ali družine, je izjemno pomembna za okrevanje. Poleg varnosti je pomembna tudi toplina, sprejetost in pristna, ljubeča bližina. Posledice zlorab je dobro zaceliti skupaj z izkušenim terapevtom. Tega ne morete početi s prijatelji, ker vas imajo radi in nimajo potrebne nevtralnosti, ki je potrebna v terapevtskem procesu, poleg tega pa tudi ne potrebnega strokovnega znanja.

Kakšne napake delamo (običajni, torej s problematiko slabše osveščeni) ljudje, ko smo soočeni z bolečimi pričevanji drugih ljudi (in kaj bi lahko storili, da bi se bolje odzivali)?

Gotovo so ljudje v zadregi, kako se izraziti. Morda jih navdaja sram ali pa občutijo nelagodje, krivdo. To lahko razumem, ne morem pa s tem sočustvovati. Naj najdejo način. Naj se prebudijo iz sebične apatije. Različni smo si tudi v tem, kaj zlorabljeni potrebujemo. Meni je dovolj, če čutim toplino in podporo prijateljev. Ne potrebujem dramatičnih gest in visokoletečih besed. Celo motijo me. Tudi ne želim, da se z mano vživljajo v grozo preteklosti, ker me zanima današnji dan in v njem tisto, kar je plemenito, dobro, zdravo, ljubeče in hranilno. Me pa boli ignoranca in molk. Vedno znova se mi ob molku oglasi davna stara bolečina, ko je družina s tišino reševala svojo nezmožnost, da bi se soočila z zlorabo. Vsak molk omogoča zlorabam, da obstajajo in živijo dalje.

Vaša prva knjiga je raziskovala vprašanje uničujočih učinkov kroničnega stresa na telo in psiho, čemur je sledila izkušnja izgorelosti. Bi lahko rekli, da je ta izkušnja izgorelosti prav tako le še ena izmed mnogih posledic travmatičnih izkušenj, ki ste jim namenili mesto v drugi?

Ameriške raziskave kažejo, da posledice spolnih zlorab izbruhnejo med 35. in 50. letom. V vseh primerih, ki jih poznam, se je to tudi zgodilo. Najpogosteje nas v soočenje prisili telo. Sprožijo se psihosomatske bolezni, katerih jakost se krepi. Zakaj? Ker smo zaradi zlorab razvili številne negativne vedenjske vzorce. Lahko zelo slabo skrbimo za sebe in svoje telesne, čustvene in psihične potrebe. Lahko 'izgorevamo' v delu in smo neprestano v pogonu, brez počitka. Nekatere izčrpa naravnanost, da so vedno prijazni, zato prevzemajo na svoje rame tudi naloge in dolžnosti drugih ali pa so koši, v katere posamezniki stresejo svoje čustvene napetosti. Posledic je res ogromno, tudi sabotiranje samega sebe. Nekatere občutki krivde in sramu razjedajo tako globoko, da se neprestano kaznujejo. Razvijemo lahko prefekcionizem in si prizadevamo za popolnost, ki je v realnem svetu ni. Zlorabljeni neprestano dokazujemo, da smo dobri in vredni. Izgorimo, ker telo povsem izčrpamo s stresom. Stresorjev pa je več. Lahko so to toksični medčloveški odnosi ali posledice travm, ki so zapisane v naše telo in psiho. Dokazi za te trditve so povsem fiziološki. Zlorabljeni in travmatizirani otroci imajo kot odrasli močno povečano amigdalo, ki je prva, ki se aktivira v stresnem odzivu. To pomeni, da imajo neprestano vzburjene stresne poti in intenzivneje reagirajo na situacije in odnose. Kroničen stres uničuje naš imunski sistem in samo vprašanje časa je, kdaj in kolikokrat se bodo ti ljudje zrušili v različne bolezni, tudi v izgorelost, fibromialgijo, bolečinski sindrom, depresijo, anksiozna stanja, panične napade in drugo.

Pa je okrevanje po tako hudih zgodnjih izkušnjah mogoče?

Vsak od nas ima v sebi vso potrebno moč za regeneracijo in okrevanje. Le odločiti se mora zanjo in biti potrpežljiv, kajti pot je dolga. Številne spremembe lahko storimo sami in na nas je, da jih za tem negujemo in vzdržujemo. So pa nekatere posledice zlorab, posebej tiste, ki so peklensko boleče, ki jih je dobro opraviti pod varno zaščito in vodstvom strokovno usposobljenega terapevta. A bodite zelo previdni pri izbiri. Naš terapevtski trg je povsem brez nadzora, na njem pa veliko šarlatanov, ki lahko povzročijo več škode, kot koristi.

Vaši načrti in upi za prihodnost?

Brezmejno se veselim novih knjig, ki že čakajo, da jih zapišem.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču