Kot novorojenčki doživljamo sebe in svet okoli sebe kot eno in isto. In tako je vse do poldrugega leta. Ta fenomen so v preteklosti razumeli kot ’prvotni egocentrizem’ ali po Freudu ’prvotni narcizem’.
»Lahko, da novorojenec misli, da ima vse, kar se zgodi, vir v njegovi notranjosti; se pravi, če ga zebe in negovalna oseba to opazi in ga ogreje, otročiček to na predbesedni način doživi, kot da je na magičen način izsilil to toploto. Ni mu še prišlo v zavest, da obstaja ’kontrolni center’ tudi v vseh (od njega ločenih) drugih,« v poglavju o omnipotentni kontroli kot prvotni psihološki obrambi piše psihologinja, psihoterapevtka in avtorica Psihoanalitične diagnostike dr. Nancy McWilliams.
Prav občutek, da lahko vplivamo na svoje okolje ter premoremo čut agilnosti oziroma samoživosti, predstavlja temelj našemu samospoštovanju.
Ta občutek se sprva rodi v infantilnem in nerealnem kontekstu, ki pa je razvojno gledano povsem normalen. Z zorenjem otroka se te prvotne fantazije o lastni vsemogočnosti obvladovanja sveta zlagoma preoblikujejo v drugotne ali izvedene omnipotentnosti, v katerih otrok prične verjeti, da so vsemogočni tisti, ki ga negujejo, dokler se ne bo (na nič prijazen način) moral nazadnje sprijazniti, da v resnici ni nikogar z neomejeno močjo.
Fantazija omnipotentne kontrole je za nebogljenega malčka nekaj, kar gre pozdraviti, saj mu prav to vliva občutek, da živi dovolj varno življenje. Čas, ko bo z zrelostjo to prvotno ’zmoto’ (vsaj večinsko) prerasel, pa tako še prihaja.
Pa vendar se v vsakem od nas ohrani nekaj zdravih sledov tega občutja infantilne vsemogočnosti. Prav temu občutku se imamo zahvaliti, da smo nazadnje kos življenju in da smo učinkoviti.
»Prepričanje, da lahko posamezniki dosežejo karkoli, za kar se odločijo, je prvina ameriške ideologije, ki je skregana z zdravo pametjo in velikim delom človeškega izkustva, a tudi kot fikcija je lahko silno pozitivna in samouresničljiva,« je jasna dr. Williams.
A če je nekaj sledi teh občutij povsem zaželenih tudi v odraslo dobo, kako se pretirano naslanjanje na te vrste fantazij lahko tudi sfiži?
V posameznikih, ki se tudi potem, ko bi tekom zorenja s to fantazijo morali ’opraviti’, nanjo še naprej tako močno naslanjajo, da iščejo ugodna občutja, ki temeljijo v uspešnem uveljavljanju nadvlade (in to mimo vseh praktičnih in moralnih pomislekov), gre zato že iskati zametke psihopatske organiziranosti osebnosti. Slednje danes sicer bolje poznamo pod imeni sociopatija in antisocialnost.
Dr. Nancy Williams na tem mestu bralstvo še opozori, da psihopatstva in hudodelstva vendarle ne gre enačiti, pa čeravno se kot kategoriji delno prekrivata: »Laiki pogosto domnevajo, da so kriminalci povečini psihopati in psihopati povečini kriminalci. Vendar je veliko ljudi, ki redkokdaj kršijo zakon, pa njihovo osebnost žene omnipotentna kontrola – takšni so na primer korporativci, ki delujejo, kako o njih pravi reklo, da ’poslovna obleka dela nečloveka’, sijajno pa jih opisujeta Babiak in Hare (2007). Njihovo zavestno manipuliranje je prvotno namenjeno odganjanju tesnobe in ohranjanju samospoštovanja.«
Posameznik, katerega osebnost prežema potreba po omnipotentnem nadvladovanju, bo največji užitek čutil, ko bo nekoga ’prinesel naokoli’. Takšni posamezniki bodo odlično funkcionirali v delovnih okoljih, v katerih čislajo ’veščine’ zvijačnosti. Ti omnipotentneži v življenju potrebujejo razburjenje in nevarnost, več kot pripravljeni pa so druge ozire podrediti glavnemu cilju, ki je: dati čutiti svoj vpliv.
Primer iz prakse dr. Williams:
"Najti jih je v vodilnih vlogah v svetu poslov, politike, v skrivnih službah, med kultnimi voditelji in spreobračevalci, v oglaševalni in zabavni industriji in v drugih poklicih, kjer je veliko možnosti za uveljavljanje vpliva. Nekoč sem opravljala svetovalsko delo v nekem vojaškem oporišču; bila sem torej na voljo vsakomur, ki bi želel vprašati kaj, kar pokriva moja stroka. Svojo uro pri meni si je zaželel tudi poveljnik baze. Njegovo vprašanje se je glasilo: ’Kako lahko preprečimo psihopatom, da bi postali generali?'"
Za več branja
Ne glede na to, ali ste se v opisu dane psihološke obrambe prepoznali ali ne, vas vabimo, da si več o psiholoških obrambah (oz. prilagoditvah) preberete v prispevku Obrambni procesi psihe: od projekcije, idealiziranja in disociacije do racionalizacije in humorja, kjer so nanizane še drugi tovrstni psihološki mehanizmi, izmed katerih vas bo gotovo nagovorilo več njih.
Dejstvo namreč je, da ima VSAK človek obrambe, ki jim daje prednost in ki so se z njim zintregirale v samosvoje sloge obvladovanja težav. Vprašanje torej ni, ali imate tudi vi obrambe, vprašanje je: h katerim od mnoštva njih se najraje zatekate prav vi?
