Ločitev je ena izmed najtežjih izkušenj v življenju, tako za odrasle kot otroke. Gre za izredno stresno in dolgotrajno obdobje, ki je polno intenzivnih čustev, sprememb in izzivov. Globoko poseže v posameznikovo notranjost, spremeni tok življenja in se za vedno vtisne v spomin. Ljudje, ki so ločitev doživeli, pogosto povedo, da gre za neznosno bolečino, ki je ne moreš razumeti, dokler je ne doživiš.
Ločitev globoko rani, zato jo nekateri doživijo tudi kot travmatično. Ker povzroči popolno izgubo varnosti znotraj partnerskega odnosa pravimo, da gre za relacijsko travmo.
Občutek izgube je v tem času zelo boleč, saj se je potrebno posloviti od partnerskega odnosa, ki je nekoč nudil varnost, stabilnost in oporo, ter izžalovati izgubljene sanje, družinske vrednote in življenjska pričakovanja, ki so lahko do takrat dajala nek smisel.
Ker je izgube potrebno izžalovati, tudi prebolevanje ločitve poteka po določenih stopnjah, ki so značilne za žalovanje. Te stopnje so lahko prisotne že pred samo ločitvijo ali po njej.
Oseba čuti šok, otopelost, zanikanje, jezo, bes in sovraštvo, žalost, krivdo, strah in obup ter še mnogo drugega. Čeprav so ta čustva lahko zelo neprijetna in intenzivna, se med seboj mešajo in trajajo dlje časa, prav tako vplivajo na telesno počutje in vsakodnevno funkcionalnost.
V procesu okrevanja po ločitvi so čustva izredno pomembna. Izražanje čustev je človekova nuja in globoka potreba, saj se le tako lahko sprostijo iz telesa in s tem pomagajo pri celjenju čustvenih ran.
Okrevanje po ločitvi je bistvenega pomena, še posebej v primeu, ko imata bivša partnerja skupne otroke. Čeprav nista več v intimnem odnosu, bosta za vedno ostala starša, in od njunega vedenja in čustvovanja bo odvisno, kako dobro bodo otroci ločitev sprejeli in se ji prilagodili.
Kadar starši ne zmorejo v polnosti okrevati po ločitvi, bo prišlo do zapletov. Natančneje to pomeni, da se bodo starši ustavili v eni od faz žalovanja (npr. v jezi) in se ne bodo premaknili naprej.
Jeza je čustvo, ki prinaša veliko koristi; da nam energijo za premike, sposobnost, da se zaščitimo in pride kot naraven odziv na občutek, da se nam je zgodila krivica. Kadar pa jeza vztraja in se ne razreši, se spremeni v zamero, bes in željo po maščevanju. Relacijska travma, ki je nastala ob ločitvi, se ne razreši. Ker je naravni odziv na travmo beg, boj, ali zamrznitev, lahko starši ostanejo ves čas preplavljeni z občutkom, da se morajo boriti.
Ker so hkrati obstali v procesu žalovanja, so v stalnem stresu, osredotočeni le na lastna čustva in potrebe, zaradi česar prihaja do popačenega doživljanja sebe, drugih ljudi in položaja, v katerem so. Jeza in zamera jih poganjata v konfliktna in pogosto tudi manipulativna vedenja, in hkrati ščitita pred tem, da bi se soočili z bolečino, ki je spodaj.
Ob kronično jeznih in zamerljivih starših zmanjka prostora za otroke.
Prav otroci so v času ločitve najbolj ranljivi. Ločitev je za njih težka izkušnja in jih lahko globoko prizadene. Radi imajo oba starša in pogosto se počutijo razdvojeni med mamo in očetom, za katera si želijo le, da bi bila med seboj vsaj prijatelja, če že ne moreta več živeti skupaj.
Po nekaterih podatkih je kar tretjina otrok ob ločitvi takih, katerih starša sta med seboj v stalnem konfliktu. Pogosto se ti prepiri vrtijo prav okoli otrok, njihove vzgoje, stikov, preživnine in varstva, pa tudi dediščine. Zdi se, kot bi se vsa jeza, ki sta jo pred tem partnerja čutila drug do drugega v intimnem odnosu, pretopila na področje starševstva. Otroci se takrat pogosto znajdejo sredi bojnega polja ločitve, na katerem vsak od staršev v jezi vleče na svojo stran.
Številne raziskave kažejo, da najpogostejši razlog negativnih posledic pri otroku ni ločitev sama, ampak stopnja konflikta, ki ga imata starša med seboj. Slabša kot je njuna komunikacija, večje težave bo imel otrok s prilagajanjem na ločitev. To je razumljivo, saj je že od spočetja naprej v otroku del očeta in del mame. Kadar se starša med seboj prepirata, je v konfliktu celotna otrokova notranjost.
Razlogi, zakaj pride do manipulacije otrok ob ločitvi, so različni in mnogoteri. Nekateri starši so prestrašeni in se bojijo osamljenosti, zato pričnejo otroka pretirano navezovati nase. Drugi so jezni zaradi krivice, ki se jim je zgodila, ter se želijo bivšemu partnerju maščevati in ga kaznovati tako, da preprečujejo stike z otrokom. Tretji so besni, zagrenjeni in svoj gnev širijo naokoli prek grdih komentarjev o drugem roditelju, ne da bi pomislili, koliko škode s tem povzročijo otroku. Lahko pa so v ozadju pri starših tudi osebnostne motnje (predvsem mejna osebnostna motnja ali narcisistična motnja) ali odvisnosti, ki tako vedenje samo še stopnjujejo.
Tako, kot je veliko razlogov za manipulacijo, je tudi veliko načinov, prek katerih ta poteka. Lahko gre za zelo subtilne pristope, katerih se starši včasih niti ne zavedajo, toda če želijo poskrbeti za dobro počutje svojega otroka, se jim je dobro v celoti izogniti.
Načini manipulacije otrok po ločitvi so vedenja, ki jih poganjata strah in jeza. Vedno imajo v ozadju nerazrešene čustvene vsebine, s katerimi se starši ne soočajo; mogoče zato, ker so nezavedne ali pa jih ne znajo ali zmorejo razrešiti. Ker so škodljive, se jim je dobro povsem izogniti:
- Grdi komentarji o bivšem partnerju
Npr. mama svojemu sinu v jezi reče, da je njegov oče povsem nesposoben in nikoli ničesar ne naredi prav. Ker ima sin v sebi tudi del očeta, ga vse slabo, kar je izrečeno o njem, globoko prizadene. Del njega se počuti napadenega, nesposobnega in neprimernega, kar lahko vodi do globokih občutkov sramu in nevrednosti. Prestraši se, da bo izgubil mamino ljubezen, zato naslednjič očeta sprejme z nejevoljo in zavračanjem, hkrati pa v sebi čuti notranji konflikt in krivdo, ker ima očeta rad. Del sebe, ki je povezan z očetom, odrine stran in tako izgubi stik s celoto, ki je znotraj njega.
- Razvrednotenje
Npr. oče reče svoji hčeri, da se pri mami zagotovo ne more imeti tako prijetno kot pri njemu, ker je mama vsa depresivna in jokava. Hčera z mamo preživlja lepe trenutke, ki jih oče s svojo pripombo v hipu razvrednoti.
- Polarizacija
Nastane, kadar eden od staršev popačeno doživlja sebe ali drugega starša, po principu črno-belo. Torej je en starš absolutno dober, drugi popolnoma slab, eden naredi vse prav, drugi ničesar, samo prvi ima otroka resnično rad, drugi ga nima itd.
- Spodbujanje k izkoriščanju
Npr. nagovarjanje otroka k temu, da bi drugega starša prepričal v drage nakupe, dajanje dodatnega denarja, ki ni del preživnine, itd.
- Pretirano ugajanje otroku
... prek kupovanja daril in popuščanja pri redu in disciplini je za otroke škodljivo. Red in disciplina jim ob ločitvi vračata občutek varnosti, stabilnosti in predvidljivosti. Starši, ki želijo otroku pretirano ugoditi, navadno to počnejo zaradi strahu (da bodo izgubili otrokovo naklonjenost in ljubezen), krivde (ker mora zaradi njihovih odločitev čez tako težko obdobje in ne želijo, da se počuti prikrajšanega) ali iz kljubovanja bivšemu partnerju. Na tak način pridobijo otrokovo pozornost in naklonjenost.
- Izleti in dejavnosti, ki kradejo čas drugemu staršu
- Pretirano nadziranje in zasliševanje o času, ki ga otrok preživi pri drugemu staršu,
nikoli ni dobro. Prav je, da starši vprašajo, kako se otrok počuti, kadar je pri drugem staršu in to z držo, ki je sprejemajoča, ljubeče in omogoča, da bo otrok lahko delil svoje doživljanje. Kadar pa je to zasliševanje pretirano, se otroci nezavedno uglasijo s pričakovanji starša in mu pogosto govorijo tisto, kar mislijo, da želi slišati. Tak način komunikacije ne vzpostavlja zaupljivega stika med otrokom in staršem, ter na otroški strani ustvarja pritisk, jezo, strah, nemoč in občutek ujetosti.
- Grimase ob odhodu (neverbalna komunikacija)
Le sedem odstotkov naše komunikacije poteka na verbalni ravni, zato je pomembno, da starši ozavestijo tudi to, kar sporočajo s svojo neverbalno komunikacijo. Primer: ko gre hči k očetu, jo mama spodbuja, naj le gre in se ima pri njem lepo. Toda njena telesna govorica ni usklajena. Ima žalosten pogled, povešena ramena, ustne kotičke obrnjene navzdol in s celotnim telesom izžareva, da ji bo težko, ko bo hčera odšla. Hči dobiva mešana sporočila, zato težje zaupa svojim občutkom. Čuti skrb, ali bo z mamo vse v redu, ter dolžnost, da zanjo poskrbi. Ko bo pri očetu, bo lahko še vedno tesnobno razmišljala, ali je za mamo poskrbljeno. Lahko čuti, kot da jo izdaja s tem, ko se ima pri očetu lepo.
- Negacija vseh pozitivnih izkušenj
Nekateri starši zanikajo vse lepo, kar je drugi starš kdaj naredil za otroka. Kadarkoli jim otrok pripoveduje o nečem lepem, mu s kakšnim komentarjem zatrejo veselje.
- Absurdni, neracionalni razlogi za odklanjanje stikov
- Spodbujanje, da se starša kliče po imenu kot način poniževanja drugega starša.
- Spodbujanje k prikrivanju informacij drugemu staršu, najpogosteje o denarnem premoženju, novih partnerskih odnosih, itd.
- Otrok postane prenašalec sporočil
- Postaršenje je proces, v katerem se otrok nezavedno uglasi na nezadovoljene potrebe starša in prične zanj čustveno skrbeti na način, kot je pred tem to počel oče/mama. Pri tem prihaja do čustvenega nasilja, ki pušča zelo globoke posledice in je za otrokov razvoj izredno škodljivo, saj povzroči enako močne posledice kot druge vrste nasilja.
Vse to so načini, s katerimi lahko starši subtilno, zavedno ali nezavedno, svojim otrokom povzročajo rane, zato se jim je najbolje v polnosti izogniti.
Zelo pomembno je vedeti tudi, da kadarkoli starši rušijo avtoriteto drugega starša, v prvi vrsti rušijo lastno avtoriteto.
Star slovenski pregovor »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«, pogosto drži tudi v teh primerih. Otrok, ki je danes majhen in nemočen, bo nekoč odrasel in bo lahko tudi bolj objektivno, predvsem pa kritično pogledal na vedenje svojih staršev.
Žal pa lahko do takrat preteče še kar nekaj časa, zato se morajo otroci okoliščinam prilagoditi. To pomeni, da lahko postanejo žrtve čustvenega nasilja svojih staršev. V nekaterih primerih so otroci prisiljeni izbrati enega od staršev, drugega pa povsem zavrniti.
Otroci navadno izberejo tisto stran, kjer čutijo, da je starš v bolj podrejenem položaju, globlje ranjen in potrebuje več pomoči, ali pa jih je bolj strah, da bodo izgubili njegovo ljubezen. Postavljanje na eno stran je za otroka mehanizem preživetja, ki lahko pusti tudi dolgoročne posledice na področju vedenja, čustvovanja in razmišljanja.
Čeprav ima otrok rad oba starša in ne želi izbirati strani, saj je zanj to nemogoča izbira, lahko do tega pride tudi upravičeno, kadar je priča nasilju v družini, ga starši zanemarjajo ali zlorabljajo, ali pa je že starejši in zato sposoben kritične presoje.
Če za konec povzamemo glavne poudarke: resnično pomembno je, da imajo otroci časovno uravnotežene in kvalitetne stike z obema staršema, ki po ločitvi okrevata in sta med seboj sposobna spoštljivo komunicirati.
Čeprav ne obstaja starost, spol ali razvojna faza, ki bi otrokom prihranila bolečino ob ločitvi, lahko starši svojega otroka najbolj zaščitijo tako, da ga ne postavljajo v središče bojnega polja svoje lastne ločitve. Otrok v tem času potrebuje ogromno ljubezni, razumevanja in sočutja, predvsem pa dovoljenje, da ima lahko rad oba starša.
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem
