Psihiatrinja Metoda Vidmar Vengust: »Moja pot širjenja zavesti se je začela pod Drevesom."

Psihiatrinja Metoda Vidmar Vengust je dolgo izkušala nepojasnjene simptome, a se z njimi ni obremenjevala. Odrivala jih je na rob zavesti, dokler se nekega dne ni odločila, da jim pride do dna, prepričana, da je pripravljena.

»Pa nisem bila. Odgovor me je neusmiljeno odrinil, kot bi se igralec zmotil in prehitro udaril žogo, jaz pa se nisem umaknila. Udarec je bil močan in natančen. Počutila sem se osramočena, ker je zadelo mene.«

Potem je zdravnico prosila, naj ji diagnozo razloži, njenega odgovora pa v iskanju druge rešitve in v želji, da se je morda zmotila, ni zares slišala.

»Ko sem odhajala, sem bila najbolj osamljen človek na svetu. Glasovi na hodniku so prihajali od daleč in me le oplazili. Nisem upočasnila hoje. Izgubljala sem občutek o sebi, vedno bolj sem se oddaljevala, zato da nisem nič čutila. V dvigalu sem srečala ljudi, ki so se sproščeno pogovarjali. Z nekom, s tujcem, sva se za hip spogledala in kazalo je, da je nekaj opazil, vendar nisem dala nobenega znamenja, da si želim pogovora: ne, bala sem se ga. Zunaj je sijalo sonce in nadela sem si temna očala, ostala sem odmaknjena in varna. Nihče ni mogel vedeti, kako je z meno. Zagledala sem znan obraz in samo narahlo pokimala. V množici sem se skrila in postala del nje, a le za hip, kajti od tega trenutka bo vse drugače. Življenje me je zaznamovalo. Bolezen je dobila ime, ki se je nalepilo na mojo kožo.«

Nikogar ni poklicala, da bi jim prihranila nekaj trenutkov brezskrbnosti. Odšla je do mame, s katero sta na spomladanskem soncu spili kavo in poklepetali. Ker se ji ni zdelo nič čudnega, da niti enkrat ni snela sončnih očal, sta se na koncu poslovili kot vedno, s tišino med njima. Zato pa so se potem zgrozili doma.

»... ustrašili so se zame in zase, bolezen jim je prišla preblizu, obrazi so se zdrznili, a le za trenutek, potem pa si prizadevali za pomirjenost, brez panike, bomo že kako. Hči je zajokala in rekla, da me še potrebuje. Nasmehnila sem se. Saj ne gre za tako bolezen, da bi kar umrla, ne; bojim se, da počasi umiraš, na obroke.«

In tako je tudi prihajala (in odhajala).

Bolezen je svoje obiske včasih najavila s težavami pri hoji, spet drugič naenkrat ni čutila rok. Takrat je poklicala zdravnico, da je dobila zdravilo.

»Nenadoma so vsi vedeli zanjo, govorili so o njej, komentirali in ji napovedovali prihodnost. Lastili so si jo in videli samo še njo. Tudi jaz sem čutila potrebo, da govorim o njej. Iskala sem sledi groze v njihovih očeh. Želela sem jo izpljuniti, da čim prej odide,« v enem od uvodnih poglavij osebno izpovedne knjige Drevesa govorijo o svojih prvih trpkih izkušnjah z multiplo sklerozo piše Metoda Vidmar Vengust.

Potem pa ji je na enega tistih dni prijateljica rekla: »Jaz pa čutim, da bo vse dobro.«

Silni hvaležnosti za svetlobo izrečenega je sledilo olajšanje. Ker ji je zaupala. Metoda Vidmar Vengust pa je kmalu zatem skupaj s svojo obiskovalko stopila na pot zorenja in širjenja zavesti.

Ena od posledic globokega notranjega procesa, skozi katerega je šla, pa je nenazadnje tudi zbirka zdravilnih zgodb, ki jo je pred dnevi izdala v knjigi.

»Zgodbe v knjigi so nastajale spontano. Niso bile namenjene zunanjemu opazovalcu. Pojavljale so se iz nekakšne nuje, ker so se morale izraziti, govoriti o sebi. Opisujejo doživljanje in soočenje s težko telesno boleznijo. Prinašale so mi veselje in olajšanje in z njihovo pomočjo sem se celila, zato jih imenujem zdravilne. To je bil moj način izražanja.«

Drevesa govorijo

Avtorica Metoda Vidmar Vengust je ustvarila knjigo zgodb, katerih zdravilne besede, prodorne misli in modri življenjski uvidi bodo ljudem, ki jih je zaznamovala kakšna bolezen, zagotovo v podporo in navdih.

»Moja pot širjenja zavesti se je začela pod Drevesom, ki je bilo najvišja in najdebelejša Smreka v gozdu za našo hišo. Bila sem tako ranjena, da me je lahko umirila samo frekvenca, ki mi jo je dajala smreka in povezava z naravo. Vsak dan sem hodila tja in čutila, kako me umirja. Bila je moj varuh. Smreka me je včasih peljala tudi v dimenzije, za katere nisem vedela, ali so samo privid, plod domišljije. Pa to ni važno, zgodile so se in širile dimenzijo magičnega, kar sem s hvaležnostjo sprejemala. Včasih rečem, da moraš iti v neznano, prestopiti meje razumskega sveta in iti v izvenčutno zaznavanje. Čutila sem, da je to zame dobro.«

O knjigi so napisali:

Knjiga Drevesa govorijo je izšla v zbirki Osebno pri založbi Chiara.

Več o zbirki OSEBNO

V novi zbirki OSEBNO Založbe Chira se nizajo zgodbe, ki so se začele razkrivati in mogočno rasti po letu 2020. Tako prelomnem, pa obenem tako izjemnem letu, da je obrodilo številne izpovedi, nove začetke, presenetljiva nadaljevanja, krepilo povezanost ali vzpostavljalo nekaj čisto novega.

Del tega duha časa zajema zbirka dragocenih glasov Oseb, ki so se odločile spregovoriti. Izkušnja vsakogar od avtorjev v zbirki je dragocena sopotnica na poti do prebujenega Človeka.

Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih