Meta Lavrič o duševnem zdravju ljudi v času pandemije: »Nimamo recepta za prepoznavo stiske«

Pogovor začneva s hitrim orisom trenutne situacije, saj je pandemija ustavila življenje številnih Slovencev – in postavila pomembno vprašanje o porastu težav v duševnem zdravju.

»Ali se pozna porast težav, števila ljudi, ki iščejo pomoč, je vprašanje, na katerega nimamo točnega odgovora,« pripoveduje Lavričeva. »Nimamo namreč sinteze podatkov iz vseh virov pomoči kot so zdravstvo, zasebni ponudniki psihoterapevtskih storitev, telefonske številke pomoči. Vemo pa, da je bilo v času prvega vala težje priti do pomoči, saj je koronavirus zaustavil vse sfere zdravstva, ki niso bile neposredno povezane z epidemijo. Že samo po tem lahko sklepamo, da so bili ljudje v stiski.« Psihologinja poudari še, da posamezniki pomoč tudi sicer iščejo le v primerih hujših stisk.

Velik problem na področju duševnega zdravja običajno predstavljajo stigme in težave v prepoznavanju stisk. Tako se samo postavlja tudi vprašanje, ali Slovenija zadostno skrbi za duševno zdravje svojih državljanov. Ko o tem povprašam Meto Lavrič, odgovori, da na to vprašanje težko najdemo enoznačen odgovor. »Če bi vprašali strokovnjaka iz kateregakoli zdravstvenega področja, ali je za njihovo sfero dovolj poskrbljeni, bi verjetno hitro rekel ne. Mi namreč vidimo, kaj je na našem področju še potrebno narediti, katere luknje obstajajo. In tudi na področju duševnega zdravja obstaja ogromno možnosti za izboljšanje, obstaja veliko kritičnih točk, ki niso pokrite – kar je nekoliko izpostavila sama pandemija.«

Tako so na primer čakalne dobe za kliničnega psihologa za otroke in mladostnike tudi z napotnico dolge, kar je seveda velik problem. »Toda nekatere stvari na tem področju se premikajo v smeri izboljšav,« poudarja psihologinja. »Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja med drugim cilja prav na zmanjšanje čakalnih dob, trudi se, da bi ljudje lažje prišli do pomoči, odpirajo se centri za krepitev zdravja in centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Stvari se premikajo v pravo smer, toda sprememb ne gre pričakovati z danes na jutri, česar se zavedamo. Upam samo, da se bo čimprej poskrbelo vsaj za najbolj ranljive skupine, in da bodo te dobile pomoč, ki jo nujno potrebujejo.«

Po besedah Lavričeve predstavlja velik problem tudi zakonsko neurejeno področje psihoterapevtske delavnosti. V Sloveniji namreč ni zakona, ki bi določal, kateri poklicni profili so tisti, ki lahko psihoterapevtsko dejavnost registrirajo in izvajajo. »To pri ljudeh povzroča zmedo glede tega, na koga se obrniti v primeru stiske,« še poudarja.

Ali je pandemija koronavirusa tudi pri nas povzročila krizo duševnega zdravja?

»Zagotovo se na področju javnega duševnega zdravja nekaj dogaja,« začne Lavričeva.

»Dana situacija traja že eno leto, kar ima seveda posledice na našem počutju, duševnem zdravju. Ne bi mogli reči, da je korona kriza povzročila duševne stiske, motnje, zagotovo pa predstavlja dodaten dejavnik tveganja pri tistih posameznikih, ki so že bili ranljivi. Aktualno stanje že obstoječe stiske še poglablja, in vzrokov za to je več – na primer strah pred okužbo, pred zapleti zaradi okužbe, strah pred smrtjo, manjša dostopnost do strokovne pomoči in pa, seveda, negotovost. Ne vemo, kakšna bo naša prihodnost, še za teden naprej ne vemo, kaj se bo dogajalo – ali bomo še imeli službo ali bomo ostali brez dela. Vse skupaj zagotovo zvišuje anksiozno, depresivno simptomatiko. In pri posameznikih, ki nimajo močnih varovalnih dejavnikov, ki so bili že prej ranljivi, lahko seveda pride do poglabljanja stisk.«

Trenutna situacija pri ljudeh evidentno povzroča poglabljanje težav, rezultat pa je porast motenj, kot so depresija, anksioznost, povečana zloraba substanc (v Sloveniji predvsem zloraba alkohola). Pojavljajo se tudi motnje vedenja, ki stiske še poglabljajo. Ena takšnih je (relativno prisiljen) socialni umik. Lavričeva razlaga, da so to težave, ki se v zadnjih mesecih pojavljajo pogosteje.

»Končnih statistik o številu samomorov v Sloveniji v času krona krize še nimamo. Trenutni podatki tudi ne dajejo dovolj jasne slike. Zaznati je bilo porast v številu poskusov samomora mladostnikov, kar bi lahko bilo povezano z zaprtjem šol, z negotovostjo, ne vemo pa, če to pomeni tudi večje število smrti zaradi samomora. Zaenkrat upamo, da so bili samomorilni poskusi klici na pomoč, ki bodo ustrezno naslovljeni. Podatki za splošno populacijo mladostnikov zaenkrat ne kažejo resnega povečanja samomorilnih mislih pri mladostnikih. Seveda pa gre le za preliminarne rezultate na manjšem vzorcu, t.j. na vzorcu okoli 200 mladostnikov. In v primerjavi s prejšnjimi leti, nismo opazili izrazitega povečanja. Zato sklepamo, da v tej krizi prihaja do večjega razkoraka med mladostniki, ki nimajo težav, in tistimi, ki so že prej sodili v skupino ranljivih posameznikov, v času krize pa so postali bolj ranljivi. Na slednje moramo biti še posebej pozorni.«

Psihologinja Meta Lavrič sodeluje v sklopu Inštituta Andrej Marušič (UP IAM) pri več raziskavah, ki preverjajo različne vidike vpliva epidemije na ljudi. Ena izmed njih je tudi raziskava o mladostnikih v sklopu projekta »A (se) štekaš?!?«, ki pod drobnogled jemlje vidik preprečevanja samomorilnega vedenja med mladimi. V sklopu drugih raziskav so preverjali tudi učinke epidemije na odrasle.

»V eni izmed raziskav smo preverjali prevalenco občutij osamljenosti, depresivne simptomatike in subjektivne ocene blagostanja v obdobjih pred epidemijo, tekom prvega in nato še drugega vala epidemije. Trenutni rezultati kažejo na upad občutkov blagostanja skozi čas in na povišanje splošne osamljenosti. Dlje kot smo v tej situaciji, slabše je,« pripoveduje psihologinja.

»Zanimivo je pogledati dva vidika osamljenosti: čustveno, ki se nanaša na intimnejše odnose z bližnjimi, in socialno osamljenost, ki zajema širši socialni krog. Izsledki kažejo, da se je močno povečala čustvena osamljenost, medtem ko se je socialna celo nekoliko znižala. To lahko interpretiramo tako, da smo bili v času pandemije zaprti med štiri stene in praktično potisnjeni v ožji krog odnosov z bližnjimi, nismo pa imeli veliko drugih stikov. Vse težave, ki so se pojavljale v intimnih odnosih, so bile nenadoma potencirane in so lahko vodile v večje stiske, odnosi z ljudmi iz širše socialne mreže pa so bili potisnjeni v ozadje. Pomembno je opozoriti, da je bila raziskava izvedena preko spleta, kar pomeni, da so bili nje udeleženci le ljudje, ki imajo dostop do interneta. Prav dostop do spleta pa v takšnih situacijah predstavlja velik varovalni dejavnik, zato izsledkov raziskave ne moremo posploševati na celotno populacijo.«

Ob vprašanju o prihodnosti in napovedi vpliva pandemije na splošno blagostanje ljudi Lavričeva pove, da o tem ta hip še ni mogoče sklepati. »Kako bo situacija vplivala na povečanje težav, različnih motenj, bomo videli šele, ko se bodo stvari normalizirale.«

Vpliv medijev na duševno zdravje ljudi

»Mediji imajo tudi v normalnih razmerah velik vpliv na duševno zdravje posameznika,« na vprašanje o vlogi medijev pri težavah z duševnim zdravjem odgovorja psihologinja. »Mediji so naše okno v svet in zato močno vplivajo na naše počutje. V teh kriznih časih se je njihova vloga še povečala. Njihov vpliv je lahko tako negativen kot pozitiven.«

Na kaj je potrebno biti pozoren pri poročanju?

»Pomembno je, da se ljudem predstavi realna slika, da se jih informira. In tega ne gre početi na senzacionalističen način, saj to negativno vpliva na počutje in duševno zdravje gledalcev, bralcev in poslušalcev. Mediji lahko veliko naredijo pri tem, da opolnomočijo posameznike, da jim pokažejo, da je situacij obvladljiva, da znajo bolje prepoznavati stiske tako pri sebi kot pri drugih ljudeh. Nazanemarljivo je tudi neprestano navajanje virov pomoči, ko se poroča o duševnem zdravju, in pa, seveda, usmerjanje k rešitvam na kar se da informativen način. Uporabnikom tudi veliko pomeni, da se v poročanje o duševnem zdravju vključujejo strokovnjaki. Mediji lahko zares veliko prispevajo h krepitvi duševnega zdravja,« je jasna psihologinja, ki dodaja: »Še posebno pozorni morajo biti mediji, ko poročajo o samomorih. V teh primerih naj se držijo že izdelanih priporočil odgovornega poročanja."

Kako prepoznati, da so v stiski naši najbližji?

»Najpomembneje je, da smo pozorni na vsakršne spremembe v vedenju in razpoloženju,« opozarja Lavričeva. »Nimamo recepta za prepoznavo stiske. Največ nam o tem povedo prav spremembe. Vprašajte se, ali se naš bližnji vede drugače, izraža dalj časa zaskrbljenost, žalost ali jezo, ki zanj sicer ni običajna. Se umika vase ali pa ga ne zanimajo več stvari, ki so ga včasih veselile? Te spremembe, za katere ne najdemo drugih zunanjih razlogov, so največji pokazatelj, da se z našim bližnjim morda nekaj dogaja, in da se je potrebno na to odzvati.«

Kadar smo v dilemi, ali se z našo ljubljeno osebo res nekaj dogaja ali pa se nam to le dozdeva, je pomembno, da vedno raje preverimo. »Vprašajmo, kaj se dogaja, in ali lahko pomagamo,« nadaljuje.

»Še posebno pri samomoru obstaja trdovraten mit, da lahko zgolj z vprašanjem povzročimo, da bi začel posameznik o tem tudi zares razmišljati. Zato nas je strah preveriti, ali je nekdo v redu. Najprej nas je strah, da bomo z izpraševanjem pri njem nehote nekaj sprožili, kar ne drži. Če se nekdo počuti dobro, se zgolj zaradi vprašanj ne bo naenkrat počutil slabše. Če pa se že počuti slabo, bodo naša vprašanja delovala kot razbremenitev in mu dala priložnost, da izpove svojo stisko. Pri zastavljanju vprašanj nas ovira tudi strah. Strah nas je, kakšen bo odgovor na naše vprašanje. Če je oseba zares v stiski, se bojimo, da se ne bomo znali pravilno odzvati. Bomo vedeli, kaj storiti? Če stisko predstavljajo samomorilne misli, bo v veliko pomoč praktični priročnik za pogovor o najtežjih življenjskih vprašanjih, ki se nanašajo na samomor – kako o njem povprašati in kako potem odreagirati.«

Kaj lahko storimo sami?

Meta Lavrič poudarja, da obstaja veliko načinov za vzdrževanje duševnega zdravja in da lahko veliko tega naredimo tudi sami. 

V aktualnih in zares neobičajnih okoliščinah, ki smo jim priča, lahko veliko naredi že vzdrževanje rutine, vsakodnevna predvidljivost v tem nepredvidljivem času. Pomembno si je vzeti čas tudi za druženje, za najbližje, tudi če le v obliki telefonskega pogovora. Zelo lahko pomagajo tudi različne aplikacije za meditacijo ter prakticiranje čuječnosti, tehnike sproščanja, redna fizična vadba. Pomembno je, da vsak zase ugotovi, kaj mu najbolj ustreza, in poskuša to vključiti v svoje vsakodnevno življenje.

»Predvsem bi rada opozorila na to, kako pomembno je, da si ljudje vsak dan vzamejo nekaj časa zase, za polnjenje baterij. Vsak dan naj storijo nekaj, kar jim daje zadovoljstvo in užitek. In ne pozabite na humorni, igrivi del življenja. Pogosto v najtežjih situacijah pomaga, da najdemo kanček sreče in smeha,« zaključi psihologinja.

Kje lahko ljudje v stiski poiščejo pomoč?

V trenutnih razmerah se marsikdo počuti nekoliko bolj anksiozno in potrto, kar je normalen odziv na izredno situacijo. Če pa opazimo, da se ti simptomi poglabljajo in trajajo dalj časa, če torej postane stiska prehuda in opazimo, da ta že ovira naše običajno delovanje, je nujno, da poiščemo pomoč.

Viri pomoči:

• Spletna stran Živ-živ
• Seznam telefonskih številk za psihosocialno pomoč
• Spletna stran Društva psihologov Slovenije 

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere