Ko je otrok preveč zdražen ali v prehudi stiski, se rado zgodi, da kar zaspi. S tem samodejnim odzivom se mu uspe umakniti v drugo stanje zavesti, še preden se je sploh sposoben zavedati, kaj se mu dogaja.
Umik vase je skratka tiste vrste psihološka obramba, ki nam je na voljo že, ko smo še majhni otroci. Tudi zato to vrsto obrambe uvrščamo med prvotne (ali primitivne) mehanizme psiholoških obramb.
Pa odrasli?
»Odrasle različice istih procesov lahko opažamo pri ljudeh, ki se umikajo iz družbenih ali medosebnih situacij, stresnost stikov z drugimi pa nadomeščajo s stimulativnostjo notranjega fantazijskega sveta. Tudi v nagnjenosti k temu, da posežemo po kemičnih snoveh, ki spreminjajo zavest, je treba videti neko obliko umikavosti. Nekateri strokovnjaki, med njimi tudi sodelavci nedavnih izdaj DSP, dajejo prednost poimenovanju ’avtistično fantaziranje’; ta etiketa se nanaša na specifično različico splošne tendence po umikanju pred osebnimi stiki,« v knjigi Psihoanalitična diagnostika piše ameriška psihologinja in psihoterapevtka Nancy McWilliams.
Vsi otroci se seveda ne zatekajo prav k temu tipi obrambe. Tisti, ki se, so običajno že po temperamentu k temu bolj nagnjeni kot drugi v trenutkih stresa.
»Preučevalci včasih pripominjajo, da se najpogosteje umikajo otročički, ki so zaznavno posebej občutljivi. Ljudje s to konstitucijsko dovzetnostjo si utegnejo ustvariti bogato notranje fantazijsko življenje, na zunanji svet pa gledati kot na nekaj problematičnega ali afektivno siromašnega. Umiku lahko botruje doživljanje čustvenega vdiranja oziroma vtikanja s strani negujočih oseb ali drugih zgodnjih objektov; po drugi strani pa lahko enak odziv sprožita zanemarjanje in osama, saj tu otročiček ostaja prepuščen sam sebi in temu, kako se že zmore sam notranje stimulirati.«
Značajska posledica pogostega zatekanja k tej obrambi se kasneje pokažejo kot shizoidni osebnostni slogi.
Vse vrste psiholoških obrambnih mehanizmov premorejo tako dobre (prilagoditvene) kot slabe plati. In najbolj očitna slaba plat umika bi lahko bila ta, da osebi onemogoča dejavno sodelovanje v medosebnem reševanju problemov. Zaradi navidezne brezbrižnosti se tudi zdi, da je tem ljudem težko pomagati.
Kaj pa dobra plat?
Glavna dobra plat umikanja kot obrambne strategije pa bi lahko bila, da se pri njihovem duševnem pobegu iz resničnosti slednja v resnici ne popači. »Ljudje, ki se zatekajo k umiku, se ne tolažijo s tem, da bi si svet narobe tolmačili, temveč s svojim odmikom od njega. Posledica je, da zmorejo biti tudi nenavadno občutljivi, velikokrat na veliko presenečenje ljudi, ki so jih že odpisali, češ da so puščobe oziroma da vse minirajo s svojim nesodelovanjem.«
Ker zatekanje k tovrstnim obrambam obstaja na spektru, bomo na bolj zdravem koncu shizoidne lestvice lahko našli izredno ustvarjalne ljudi: likovne umetnike, pisatelje, znanstvene teoretike, filozofe, verske mistike in druge zelo nadarjene opazovalce, ki jim ’prav njihova zmožnost, da se distancirajo od konvencije, da je izredno sposobnost izvirnega komentiranja.
Za več branja
Ne glede na to, ali ste se v opisu dane psihološke obrambe prepoznali ali ne, vas vabimo, da si več o psiholoških obrambah (oz. prilagoditvah) preberete v prispevku Obrambni procesi psihe: od projekcije, idealiziranja in disociacije do racionalizacije in humorja, kjer so nanizane še drugi tovrstni psihološki mehanizmi, izmed katerih vas bo gotovo nagovorilo več njih.
Dejstvo namreč je, da ima VSAK človek obrambe, ki jim daje prednost in ki so se z njim zintregirale v samosvoje sloge obvladovanja težav. Vprašanje torej ni, ali imate tudi vi obrambe, vprašanje je: h katerim od mnoštva njih se najraje zatekate prav vi?
Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji
