Nedavno sem naredila nekaj, kar me je navdalo s ponosom. Prisluhnila sem sebi, upoštevala svoje občutke in se postavila zase.
Končno sem zbrala pogum in upoštevala intuicijo, ki je bila v preteklosti prevečkrat neuslišana, ker me je bilo strah odzivov drugih ljudi. Trepetala sem namreč pred mislijo, da bi koga razočarala ali prizadela.
Toda najbolj sem se bala burnih reakcij. Vsak neusmiljen plaz besed sem sicer preživela, a nikdar brez posledic - uničujočega samoobtoževanja in poglabljanja strahu pred življenjem, ki me je vodil do izogibanja neprijetnim situacijam. In zavrnitvam.
Zaradi strahu pred zavrnitvijo sem v odnosih pogosto zdrsnila v vlogo ubogljive, pridne deklice, ki se z lahkoto podredi in potlači svoja čustva. Kadar me je kdo kritiziral, sem ponižno prikimavala in grobe besede sprejela kot napotke, kaj vse moram spremeniti pri sebi. Včasih sem se celo zahvalila za kritiko, četudi je šlo za prikrite žalitve, ki niso imele nujno zveze z mano.
Pa vendar sem jih vedno doživljala osebno in zaradi njih trpela. Zato sem se vnaprej izogibala konfliktim situacijam in agresivnim ljudem, ki so pometali z mano ter me navdajali z občutkom, da sem čudna.
Nisem se jim znala postaviti po robu, ampak sem se ob njihovih izbruhih sesedla vase ter se utapljala v iskanju lastnih napak. Vame se je večkrat prikradla potreba, da pred drugimi opravičim svoj obstoj, včasih sem si celo želela, da bi izginila. Kar sem nenazadnje počela tudi s stradanjem.
Ker se nisem znala suvereno spopasti z napadalnimi silami, sem se v mnogih stikih z ljudmi postavila v podrejen položaj. V osnovni šoli sem si zaradi ukazovalne sošolke želela, da bi bila neopažena, ko vstopim v razred in da ne bi bila tarča njenega posmeha.
Ko mi je pred leti soseda, ki sem jo prijazno prosila, če lahko utiša glasbo, zabrusila, da še ni ura deset zvečer, sem razočarana obstala pred njenimi vrati in vse dokler se nisem preselila, poslušala neznosno nabijanje.
Ko mi je nekdanja prijateljica rekla, da ne razume, kako so lahko bili moji bivši fantje privlačni, glede na to, da nisem lepotica, sem molčala in si dopovedovala, da najbrž ne misli resno.
Ko se je nekdanja sodelavka znašala nad mano, ker sem si privoščila teden dni dopusta (za razliko od nje, ki si je vzela več kot tri tedne) in je morala opraviti tisti teden nekoliko več dela, sem v naslednjih mesecih z nasmehom na obrazu prenašala njene kaprice.
Zasovražila sem svoje delo, a še bolj sem zasovražila sebe. Situacije nisem rešila pokončno in suvereno, ampak sem se umaknila. Dala sem odpoved in poiskala novo službo, sovraštvo do sebe pa sem vztrajno gojila še nekaj let. In ga najbolj občutila v trenutkih, ko se nisem znala zaščititi pred drugimi.
Pred tistimi, ki so mi vztrajno dopovedovali, kako moram živeti, kaj vse je narobe z mano in da nimam pojma, kako deluje realno življenje.
Namesto, da bi postavila mejo tistim, ki se hranijo s tujo bolečino, sem jo postavila sebi.
V meni se je odvijal ponižujoč notranji dialog s sabo. Očitala sem si, da sem spet naredila nekaj narobe in da si zaslužim le najslabše. Preplavili so me občutki otroške nebogljenosti, ki sem se jih sramovala. Nisem si želela priznati, da imam težavo s samoobrambo in da se izjemno hitro zlomim pod zunanjimi pritiski.
Zaradi naraščajočega nezaupanja vase sem začela bežati pred stiki z ljudmi, četudi bi lahko bili prijetni, varni, ljubeči.
Strah, ki mi je šepetal: Nisi vredna, ker nisi dovolj dobra, me je zasužnjil do te mere, da sem nekaj let vztrajno zavračala idejo o ljubezenskem razmerju.
Bala sem se razgaljajoče bližine, ki bi nastopila, ko se zaljubljenost zlije z resničnostjo življenja. Strah me je bilo predanosti, prilagajanja in prepirov, ki bi razgalili moje demone. Zato sem se raje oklepala varne ednine, zaradi katere me nihče ni mogel raniti. In zaradi katere ne bi prišla na plan najbolj peklenska ponižanja.
Tudi pri delu sem imela nemalo težav zaradi strahu pred morebitnimi neprijetnimi odzivi. Velikokrat mi je bilo nelagodno poklicati kakšnega pisatelja, igralko ali glasbenika in se dogovoriti za intervju. Precej lažje mi je bilo napisati mejl ali sporočilo.
Zavrnitev bi bila tako manj boleča. Ker ne bi bila obarvana s tonom glasu, iz katerega bi hitreje kot iz napisanih besed sklepala, da se osebi ne zdim dovolj izobražena ali vredna pozornosti.
Zaradi občutkov manjvrednosti nisem slišala tistega, kar so mi ljudje dejansko sporočali, ampak tisto, kar je želel slišati neuslišan, zaničevanja navajen otrok v meni. Kadar mi je kdo postavil mejo ali rekel NE, sem to razumela kot zavračanje moje osebnosti. In ko mi je kdo rekel, da nima časa, sem slišala, da nisem vredna njegovega časa.
Sčasoma sem spoznala, da ni težava v odzivih drugih ljudi. Problematično je bilo moje doživljanje – ne le drugih, temveč predvsem sebe.
V odnosih z rušilnimi silami sem namreč čustvovala in delovala kot razočaran, zatiran, ranjen, zapuščen otrok. Ki ni zmogel vzpostaviti spoštljivega odnosa s sabo in z drugimi, čeprav je prav po tem najbolj hrepenel.
Šele ko sem si priznala svojo občutljivost na brezbrižne reakcije drugih ljudi, sem lahko začela počasi razvijati svojo trdnost. In postavljati meje – iskreno in odločno, ne da bi se zaradi tega krivila.
Nisem še povsem usvojila umetnosti soočanja z napadalnimi energijam in ne obvladam samozaščite, vendar postopoma, kadar se čutim napadena, ohranjam mirnost in se osredotočam na svoj notranji prostor.
Vse bolj si prizadevam, da ga varujem ter skrbim, da ostaja varen in domač. Kajti vsakič, ko se potopim vanj, čutim moč, ki celi razpoke dolgoletne neuslišanosti in številnih zavrnitev. Moč, s katero dosežem, da moj notranji svet spoštujejo tudi drugi.
