Življenje z najstnikom: "Staršem je težko, ker jim otroci zaupajo manj o sebi"

"Pogosto se počutimo negotove in podvomimo v svoje starševske kompetence," pravi psihologinja in mama treh otrok, ki se je ekipi Familylaba Slovenija pridružila, ker jo delo Jesperja Juula vedno znova globoko nagovarja in ji pomaga pri razumevanju odnosov tako v njeni družini kot v drugih okoljih.

Zakaj ste vzpostavili skupino za starše Življenje z najstnikom?

Skupino sem vzpostavila, ker vem, da lahko že uvid, da v tem prehodu niso sami, starše umiri in vzpostavi boljše izhodišče za prilagajanje novim okoliščinam.

Poleg tega načela in vrednote Jesperja Juula, na katerih temelji delo Familylaba na splošno in tudi te skupine, staršem dajo okvir, znotraj katerega raziskujejo odnos s svojim otrokom in orodja za konstruktivne korake.

Na kakšen način pomagate staršem?

Namen skupine je vzpostaviti prostor, kamor starši lahko prinesejo svoja vprašanja, dvome, konkretne izzive, doživljanje v zvezi z otrokovim odraščanjem.

Tu se seznanijo z načeli in vrednotami, ki jim je smiselno slediti v družini, ko otrok postane najstnik.

Izvejo o potrebah najstnika in spremenjeni vlogi starša v tem obdobju, dobijo podporo in navdih s strani drugih staršev, prilagajajo svoje vedenje otroku, ki odrašča in se osamosvaja, iščejo svoje rešitve in razvijajo veščine dialoga.

Vse to jim pomaga pri vzpostavljanju konstruktivnega odnosa z najstniškim otrokom, oziroma prispeva k razvoju družine kot celote.

Skupina poteka tri ali več mesecev in v tem obdobju obravnavate različne teme in izzive, ki sproti vznikajo skozi vsakdanje življenje z najstnikom. S katerimi izzivi se najpogosteje srečujejo starši?

Najpogostejši konkretni izzivi so nezanimanje in opuščanje dela za šolo, odmik od družine in namenjanje več pozornosti in časa vrstnikom.

Staršem je težko, ker jim otroci zaupajo manj o sebi in svojem življenju, veliko skrbi jim povzroča najstnikovo eksperimentiranje z alkoholom in drugimi substancami ali pa nenaden val telesnega in spolnega razvoja, ki mu čustvena zrelost ne more slediti v enakem ritmu.

Najstnik se na starše pogosto odziva napeto, agresivno, z zavračanjem ali umikom.

Kako naj starši ravnajo, kadar se najstnik odziva na takšen način, obenem pa se upira učenju in drugim obveznostim?

Najstnik se upira vedno našemu konkretnemu vedenju sedaj ali prej. Pozanimajmo se, kaj je njegov razlog za upor.

Morda se bo izkazalo, da prestopamo meje njegove integritete in osebne odgovornosti - v primeru šolskega učenja je to verjetno. Raziščimo, kakšne so njegove ideje glede teh obveznosti - kaj hoče, česa noče in zakaj, kaj potrebuje, da bo ohranil svojo integriteto in hkrati lahko upošteval naša pričakovanja.

Vzemimo enako resno tako svoje kot otrokove meje in potrebe. Pogajajmo se tako dolgo, da najdemo rešitev, ki bo sprejemljiva za obe strani.

Dialog je umetnost možnega.

Če nam otrok kljub vsemu nikakor noče priti naproti, pomeni, da lahko svojo integriteto ohrani in zavaruje le tako, da ne popusti.

V tem primeru je modro, če ga konkretne obveznosti oprostimo za nedoločen čas in zase najdemo pot, da se s tem pomirimo.

Pravite, da je treba enako resno upoštevati tako svoje kot otrokove meje in potrebe. Kako postaviti meje odraščajočemu otroku in obenem ohraniti njegovo zaupanje?

Zaupanje vidim kot dvosmerni proces. Bolj ko sami zaupamo njemu, bolj je tudi najstnik pripravljen zaupati nam. Starši se moramo sprijazniti s tem, da nimamo več prostega dostopa do otrokovega notranjega sveta.

Najstnik se sam odloči, kaj ima smisel zaupati svojim staršem. Bolj verjetno nam bo zaupal več, če ga zmoremo slišati, sprejeti, razumeti in spoštovati, tudi če se z njim ne strinjamo.

Na drugi strani moramo zaupanje najstniku izbrati. V čem mu lahko zaupam? Ne v tem, da bo ravnal tako, kot želim jaz, lahko pa mu zaupam, da bo ravnal najbolje, kot v določeni situaciji zna in zmore.

Bolj ko mu bomo stali ob strani na poti samospoznavanja in brušenja skozi izkušnje, bolj ga bomo poznali in lažje mu bomo zaupali.

Torej postavljanje meja ni v nasprotju z medsebojnim zaupanjem?

Tako je. Najstnik potrebuje odpor staršev, ki postavljajo meje. Pomemben pa je način, kako to počnemo in kako se odzovemo ob njihovem kršenju.

Osebne meje postavimo tako, da govorimo o sebi: kaj mi je pomembno, sprejemljivo, kaj potrebujem, hočem, nočem, gre za izražanje svojega mnenja, vrednot in želja, ki zadevajo otrokovo življenje, recimo, »Nikakor nočem, da nosiš tako razkrivajočo obleko. Ni mi všeč, da preživljaš čas s to skupino«.

Za otroka je pomembno, da ve, kaj je zame sprejemljivo in kaj ne, oziroma kje je moja meja.

Lahko moje mnenje upošteva in mu sledi, lahko pa se odloči to mejo prekršiti, tega se moram zavedati. Drugače pa je, če meje postavljamo kot pravila, zakone, izvajamo nadzor in v primeru kršitve kaznujemo.

Poleg tega, da ti manevri ne delujejo, z njimi otroku sporočamo, da mu ne zaupamo in mu ne puščamo prostora, da bi sam razvijal osebno odgovornost in zaupanje vase. Nemalokrat najstnika prav pritisk in nadzor prisilita v to, da počne stvari, ki jih v resnici noče in krog nezaupanja je sklenjen.

V kolikšni meri sta torej pritisk in nadzor staršev vzroka  za težave v komunikaciji med njimi in najstniki?

Starši v odnosu do najstnikov pogosto nastopamo kot nadzorniki, sprašujemo tako, da zaslišujemo, hočemo vedeti in zahtevamo odgovore; ukazujemo, nergamo, komentiramo, kritiziramo, dajemo navodila, prepovedujemo, opozarjamo, vrednotimo.

Izhajamo iz pozicije: »Jaz vem, kaj je prav in dobro zate, in hočem ti to dopovedati, da ti bo dobro.« Takšna komunikacija izhaja iz silne želje, da bi bili dobri starši in bi odgovorno poskrbeli za dobro svojih otrok in potem nehamo biti samo navadna človeška bitja, ki se želimo zgolj izraziti in povezati s tistimi, ki jih imamo radi.

Najstnik se na takšno komunikacijo odzove burno in neprijazno. Ne razumemo, zakaj je tako, in se jezimo zaradi njegove nesramnosti. Boleče za starše je, kadar se otrok umakne iz komunikacije, se zapre vase, in ne vemo, kako bi ga pritegnili v odnos.

Na kakšen način pa naj ga nato znova pritegnejo v odnos?

Z osebno komunikacijo, v kateri drug drugemu govoriva o sebi, o tem, kdo sva, izmenjujeva svoje poglede, prepričanja, mnenja, doživljanje in se poslušava.

Tak dialog lahko vzpostavimo tudi o aktualnih vrašanjih, ki zadevajo najstnikovo življenje: šola, zabave, hora legalis, alkohol, droge, spolnost, obveznosti in odgovornosti v družinskem življenju, videz.

Odgovornost za stik je na strani nas, staršev, potrebuje pa ga tudi naš najstnik, čeprav je videti drugače. V komunikacijo lahko namesto z namenom, da bi nekaj dosegli pri otroku, vstopamo z radovednostjo, kdo je naš otrok neodvisno od naših predstav o tem, kakšen bi moral biti.

V komunikaciji gre torej bolj za držo, odnos do otroka, ki se odraža v tonu in vzdušju v odnosu, ne le v govorici. Dovolimo si biti osebni, odkriti, pristni in ranljivi.

Katere napake največkrat delajo starši najstnikov?

V jedru nesporazumov in konfliktov je pogosto nagnjenost staršev, da svoje že najstniške otroke jemljemo še vedno kot podaljšek samih sebe ter jih hočemo usmerjati in oblikovati po svojih predstavah.

Bolje bi bilo, ko bi si vzeli zasluženi oddih, uživali v svojih najstnikih, bili radovedni do njih ter se veselili njihovega odraščanja in samostojnosti.

Otroci bi tako dobili, kar najbolj potrebujejo: sporočilo, da jih imamo starši radi takšne, kot so, in jim zaupamo, da so najboljši, kot zmorejo biti.

Za vse družinske člane bi bilo tudi koristno, če bi starši v izzivih življenja z najstnikom prepoznavali lasten delež in svoj del odgovornosti ter jih vzeli kot priložnost za učenje in razvoj vseh družinskih članov.

Marsikateri najstnik želi imeti možnost odločanja o svojem življenju. Kako naj mu starši pri tem pomagajo in mu omogočajo ravno pravšnjo mero svobode, da ne zabrede v težave?

Najstnik potrebuje, celo mora imeti možnost odločanja o svojem življenju. Gre za osebno odgovornost, ki mu jo lahko postopoma predajamo že od malega, skozi obdobje najstništva pa jo mora otrok prevzeti v celoti, da bo lahko zaživel kot samostojna oseba.

Naj s svojim življenjem upravlja sam, a ne osamljen. Kot starši pa mu v pogovoru lahko pomagamo razmisliti, kako naj poskrbi zase in ga spremljamo pri odločitvah.

Najbrž je za mnoge starše velik izziv spremljati otroka pri odločitvah brez vmešavanja, ker se bojijo posledic. Kaj jim svetujete?

Seveda se bo otrok zaradi neizkušenosti, zaletavosti in včasih nekritičnega sledenja vrstnikom neizbežno kdaj 'znašel v težavah'. Dobro je, če nanje lahko gledamo kot na lekcije, ki se jih mora naučiti na lastni koži in mu brez pridiganja nudimo razumevanje in oporo, ko po kakšni boleči izkušnji išče rešitve in vzpostavlja notranje ravnovesje.

Kadar gre za izpostavljanje resnim nevarnostim in tveganemu vedenju, je smotrno raziskati ozadje, svoj prispevek k temu vedenju in poiskati pomoč.

Na kaj morajo biti starši pozorni, da pravočasno prepoznajo resne nevarnosti in tveganja ter težave svojih otrok?

Za konkretno problematično vedenje, v katero lahko zanese mladostnika, recimo različne odvisnosti, motnje hranjenja, tvegano spolnost, samouničevalna vedenja, različne duševne motnje in bolezni, obstaja vrsta znakov, na katere smo lahko pozorni.

Odgovorno je poučiti se o tem. Informacije najdemo na spletnih straneh in v literaturi. Če slutimo ali prepoznavamo, da nekaj ni v redu, svojo skrb lahko preverimo pri strokovnjakih.

Škodljivo je, če smo pretirano zaskrbljeni ali pa bežimo v zanikanje; bodimo pošteni do sebe glede tega. Bodimo pozorni tudi na to, ali se neko vedenje pojavi in izzveni, ali pa vztraja oziroma se stopnjuje.

Zavedajmo pa se, da so problematična vedenja, tudi če niso zelo izrazita, lahko znak za otrokovo stisko. Če smo občutljivi, odprti in empatični, namesto da se osredotočimo predvsem na obvladovanje vedenja kot takega, bo otrok ob nas lahko spet ujel ravnovesje in se umiril.

Na točki, ko položaja ne obvladujemo, poiščimo strokovno pomoč za vso družino.

Tudi sami ste mama treh najstnikov. Kako se spopadate z izzivi, ki jih prinaša vzgoja odraščajočih otrok?

Z izzivi se lažje srečujem, če ohranjam svoje ravnovesje na vse mogoče načine: posvečam se dejavnostim in odnosom, ki me veselijo, me navdihujejo in gradijo ter se osredotočam na povezanost s partnerjem, da si lahko pomagava.

Prizadevam si za odkritost do sebe, priznavam svojo ranljivost in nemoč ter si dovolim poiskati pomoč. Veliko mi pomeni, da nisem sama.

Kaj je za vas najtežje?

Kot vsakemu staršu mi je najtežje ohranjati zaupanje in konstruktivno podporo, kadar me skrbi in so otroci v stiski, pa jim je ne smem in tudi ne morem odvzeti.

Težko mi je, ko spoznam, kako moja pretekla ravnanja odsevajo v težavah, s katerimi se spopadajo moji otroci. Najti moram pot, da si odpustim, a vendarle prevzamem odgovornost.

Veliko truda, časa in potrpežljivosti moram vložiti v spreminjanje komunikacije in procesov v družini, da pride do želenih sprememb.

Včasih me potre, ko nekaj že premaknemo na bolje, pa me za ovinkom pričaka nov izziv, ob katerem sem znova izgubljena in me preplavi skrb. Sicer pa mi čas z najstniki poleg izzivov prinaša tudi veliko veselja, novih odkritij in užitka.

Preberite še: Pornografija ni najhujša vsebina, ki jo lahko vaš otrok vidi na telefonu ALI Zakaj ni več spolne vzgoje v šolah in zakaj dopuščamo, da otroke o spolnosti uči le še Google?

Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji