V 17. stoletju se zgodi 'veliko zapiranje' oseb z duševno motnjo. Transkontinentalna potovanja prispevajo k razmahu sifilisa, bolezni, ki se v tretji fazi odlikuje s pisano paleto psihičnih in vedenjskih motenj. Stranski učinek ekspanzivne urbanizacije velemest je pisana populacija deviantnih posameznikov, ki postanejo vedno bolj moteči za druge prebivalce.
Ustanove, ki so bile povsod po Evropi nekoč zgrajene za potrebe gobavih bolnikov, sedaj pridobijo novo funkcijo, postanejo 'splošne bolnišnice', ustanove, kamor oblasti spravljajo reveže, ki se klatijo po velikih mestih. Ustanovitev teh velikih ustanov se prepleta z rojstvom 'splošne, nediferencirane deviantnosti', saj se v teh 'bolnišnicah' najdejo berači, brezdelneži, kriminalci, blazneži ter perverzneži.
V Parizu ustanovijo splošne bolnišnice, t.i. Hopital General (1656). Največni in najbolj razvpiti sta Salpetriere in Bicetre. Namenjene so revežem - ne glede na njihov spol, starost, družbeni položaj, zdravje …
Čeprav je to 'bolnišnica', ni medicinska ustanova, saj ne skrbi za ozdravitev bolnih.
Bolnišnica je neposredno vezana na kraljevo oblast, ki je podrejena civilni avtoriteti - uradnikom, sodstvu, policiji … Ob namestitvi ni več možnosti za pritožbe.
Po zgledu posvetnih 'bolnišnic' je svoje špitale začela ustanavljati še cerkev, ki je z oblastjo tekmovala in sodelovala. Namen vseh teh ustanov je bil, da se berači, blazneži, norci, sifilitiki, torej vsi ti moteči elementi. umaknejo z ulic velikih mest, ki so postajale vedno bolj nevarne za meščane.
V nemško govorečih deželah se v istem času ustanavljajo poboljševalnice, v Angliji pa že od konca 16. stoletja 'houses of correction and workhouses'.
Bil je namreč čas, ko so verjeli, da so duševne motnje posledice brezdelja, lenosti in posledično, da delo osvobaja in pozdravi.
Do sredine 18. stoletja je bila v Angliji praksa, da so duševno motene osebe obdržali na svojem domu ali pa so jih namestili v 'hiše norcev' - 'norišnice', ki so bile zasebne ustanove. Njihovi lastniki so bili plačani za to, da poskrbijo za namestitev in varovanje teh ljudi.
Vse te ustanove, ki so nastale pred časom francoske revolucije, so delovale brez zdravniškega nadzora in realističnih kriterijev za sprejem. Čeprav so bile deklarirano namenjene namestitvi duševnih bolnikov, so bile možnosti zlorab zelo velike. Posameznike in posameznice so zapirali v te ustanove brez pravne obravnave ali nadzora nad delovanjem. Medicinske in zdravniške oskrbe ni bilo, razmere so obvladovali s pomočjo ustrahovanja in nasilja nad nameščenimi osebami.
Po eni strani so bili duševni bolniki zadrževani v strahotnih razmerah, po drugi strani pa je kar nekaj ljudi pristalo v teh ustanovah, ne da bi sploh kazali kakšne znake duševne motenosti.
Potem ko je parlamentarna komisija ugotovila, da regulacije sprejemov v 'norišnice' praktično ni, prav tako pa tudi nihče ne vodi registra sprejetih oseb, se je parlament odločil za spremembo zakonodaje.
Leta 1774 so sprejeli zakon Thomasa Townshenda , da o sprejemu v 'norišnico' odloča zdravnik in da mora zdravnik sodelovati pri oskrbi teh zaprtih oseb. Oblast je dolžna vsako leto izvajati inšpekcijski nadzor.
Ta zakon je izrednega pomena, saj preloži prepoznavanje in odločanje o norosti v roke zdravnika, ki postane arbiter nad duševnim zdravjem in norostjo.
Tekom 18. in 19. stoletja se počasi izkristalizira predstava o tem, kaj je norost in se definira kot nesmisel v odnosu do smiselnosti.
Praktična definicija nerazuma je bila konstruirana preko zakonskega, družbenega in teološkega diskurza.
Norost je torej družbeni konstrukt, ki nastane v zrcalu 'realnosti', kot je ta dojeta v določenem trenutku.
Leta 1789 je izbruhnila velika francoska meščanska revolucija, ki je zrušila monarhijo in vzpostavila republiko.
Philippe Pinel je bil po zmagi revolucije, avgusta 1793, imenovan za 'bolnišničnega zdravnika', nekakšnega komisarja za javno bolnišnico Bicétre. V tem času je bilo v to bolnišnico nameščenih približno 4000 zaprtih oseb, kriminalcev, nepomembnih prekrškarjev, sifilitikov in okoli 2000 duševnih bolnikov. Politiki, ki so podprli Pinela, so pričakovali od njega nekakšno terapevtsko iniciativo, zdravstveno reformo te razvpite ustanove.
V času svojega delovanja v bolnišnici Bicétre je Pinel odpravil z nazadnjaškimi načini zdravljenja, kot so puščanje krvi, laksativi ... v prid kontakta zdravnika z bolniki.
Michel Foucault v svoji knjigi Zgodovina norosti opisuje model delovanja Pinela, ki je vzpostavil režim, pri katerem je bila izpoved bistvenega pomena: 'Norec se je moral prepoznati v obsodbi norosti, ki so jo izvršili nad njim.' To je posledično sprožilo organiziranje obdajajočih struktur nadzorovanja, sodbe in obsodbe.
Samodiferenciacija norca od zločincev je ustvarila 'norca' - duševnega bolnika in posledično tudi ustanovo za zaščito družbe od norosti.
Pinel je za seboj pustil pomeben odtis na razmišljanje o duševnih boleznih. Uspešno je spremenil 'blazneža' v duševnega bolnika, ki je potreben skrbi in razumevanja. S tem je veliko prispeval k medikalizaciji skrbi za duševne bolnike ter za razvoj stroke, ki je kasneje pridobila naziv 'psihiatrija'.
Čeprav je nedvomno, da je medikalizacija področja skrbi za duševne bolnike precej prispevala k humanizaciji te sfere, pa Foucault opozarja, da rojstvo zavetišča (azila):
- predstavlja novo formo zapiranja,
- a tudi zaznamuje novo pomembnost doktorja medicine;
- zapiranje je odslej medikalizacija norosti, vendar avtoriteta doktorja ni zgolj zdravstvena:
- vloga zdravniškega poklica je, da priskrbi moralno in zakonsko garancijo za upravičenost zapiranja.
Z medikalizacijo skrbi za osebe z duševno motnjo nastane bistvena razlika med psihiatrom in vsemi drugimi zdravniškimi specialnostmi, namreč psihiater pridobi pravico in dolžnost varovati družbo pred nerazumom, neracionalnim vedenjem oseb z duševno motnjo. Te pravice in dolžnosti so se ohranile vse do danes.
Esquirol, učenec Pinela je že vedel, da je norost problem inštitucij in naroda. Smatral je, da država igra zelo pomembno vlogo pri revežih, duševnih bolnikih. Med leti 1810 -1817 je na lastne stroške obiskal ustanove za oskrbo duševnih bolnikov po Franciji. Leta 1818 je v kratkem zapisu predstavil svoje ugotovitve ministru za notranje zadeve. Opisal je grozljive pogoje, v katerih so takrat živeli duševni bolniki. Ugotovil je, da reforme, ki so se uresničile v pariških bolnišnicah po francoski revoluciji, niso dosegle podeželja.
Čeprav je evidentno, da se psihiatrija tekom 19. in 20. stoletja postopno liberalizira, je jasno tudi, da so psihiatrične ustanove vseskozi prežete z različnimi oblikami nasilja in brezpravnosti. Osebe z duševno motnjo so ves ta čas videli kot manjvredne, moralno nesprejemljive, odvečne pripadnike družbe, ki ne morejo razpolagati z enakimi pravicami kot drugi prebivalci.
Psihiatrične ustanove, azili, blaznice, norišnice so vedno veljale za totalitarne ustanove, obdane z visokimi zidovi, ki zakrivajo dogajanje znotraj teh zidov. Oseba z duševno motnjo je neverodostojna, njene trditve pa so pravno neveljavne.
Žvižgači bi lahko bili le pripadniki osebja, vendar so ti nezaželeni, saj si nihče ne želi ogledala, v kateri bi se soočil z lastno nečlovečnostjo. Totalitarni sistemi vedno najdejo način, kako utišati in diskreditirati tiste, ki se upajo zoperstaviti utečenim odnosom in navadam.
Čeprav je razumljivo, da je bila psihiatrija stoletje dolgo nemočna pred hudimi duševnimi motnjami, je vseeno težko razumeti vse tiste grozljive eksperimente in terapevtske procedure, ki so jih izvajali nad pacienti brez njihovega soglasja.
V zrcalu dogodkov tekom dvajsetega stoletja je vseeno jasno, da obup nad terapevtsko nemočjo ni bil edini dejavnik, ki je vplival nad z nasiljem prežet odnos do oseb z duševno motnjo.
Totalitarne značilnosti psihiatrije se ohranjajo ves čas skozi 20. stoletje. Šele antipsihiatrično gibanje opozori na nesprejemljivo, pravzaprav zločinsko prakso množičnega in pogosto neopravičljivega izvajanja levkotomije, inzulinske kome, nativne EKT. Literarna dela in filmske uprizoritve izpostavijo dejstvo, da se v totalitarnem okolju lahko dogajajo zlorabe in če se te lahko dogajajo, potem se bodo tudi zgodile.
Antipsihiatri vidijo psihiatrične bolnišnice kot inštrument družbenega nadzora, ki je namenjen zatiranju drugačnosti.
Dvajseto stoletje je čas totalitarnih eksperimentov, ki so terjali življenja na desetine milijonov ljudi. Totalitarne ideologije so že po definiciji totalitarne in paranoidne, torej patološke in nasilne do vseh, ki tem ideologijam nasprotujejo.
Ideologija evgenike se je razvila v prvih desetletjih dvajsetega stoletja predvsem v Skandinaviji. Programe sterilizacije in kastracije manj razvitih, moralno oporečnih in duševno motenih ljudi izvajali vse do 60-ih let dvajsetega stoletja. Nacistična ideologija je stala življenja petih milijonov Judov in deset tisočih prebivalcev ustanov za duševno motene v programu evtanazije. Še najbolj tragično je, da so program izvajali zdravniki in medicinske sestre, ki so bili prepojeni z ideologijo čistosti arijske rase v tolikšni meri, da niso čutili nobenega obžalovanja in odgovornosti za storjene zločine. Pred leti je na dan prišla afera avstrijskih eminentnih psihiatrih, ki so v mlajših letih pridno sodelovali pri izvajanju programa evtanazije.
Po drugi svetovni vojni se psihiatrija vzhodne Evrope postopno oddaljuje od psihiatrije zahodno evropskih držav in ZDA. Psihiatrija se radikalno podredi totalitarni ideologiji. Psihoterapija je strogo prepovedana, psihoanaliza je proglašena za imperialistično ideologijo.
Psihiatrične ustanove v vzhodni in srednji Evropi so zanikrne, lokalizirane v nekdanjih dvorcih, zaporih ali norišnicah iz 18. ali 19. stoletja.
Bolniki so povsem razosebljeni, uniformirani, obravnave so brez soglasja, boleče, nasilne ali neprijetne, hospitalizacije so dolgotrajne, obiski omejeni, izhodi onemogočeni. Hospitalizacije so proti volji bolnikov, psihiatri so na slabem glasu, velikokrat tudi sami obsojeni na izgnanstvo v oddaljene kraje brez možnosti napredovanja ali vrnitve v klinično okolje.
Marksistično-leninistična ideologija pravi, da ljudje ne smejo imeti duševnih težav in da socialistična družbena ureditev ne more delovati kot dejavnik, ki bi povzročal duševne motnje.
Duševni bolniki so torej deviantni, odstopajoči, drugačni. Takšni so zaradi nekih 'endogenih' dejavnikov ali 'moralne iztirjenosti'. Potrebno jih je izolirati, skriti, eliminirati iz družbe, dokler ne postanejo takšni kot vsi drugi.
Družba se ne vpleta v obravnavo teh oseb. Njihova beseda ne velja, so nerelevantni, inkompetentni, nevredni upoštevanja.
Institut za forenzično medicino, poimenovan po ruskem psihiatru Serbskem, je bil ustanovljen v Moskvi leta 1921.
Ustanova je bila strogo nadzirana s strani ministrstva za notranje zadeve. Tajna policija je to ustanovo potegnila v politično zlorabo psihiatričnih bolnikov. Vodja četrte sekcije tajne policije dr. Lunts je bil tisti, ki je vodil proces transformacije psihiatrije v organ družbenega nadzora.
Profesor Morozov, ki je vodil to ustanovo, se je zato znašel v središču mednarodnega protesta v 70-ih letih.
Sovjetska psihiatrija je razvila nove definicije shizofrenije, v smislu 'lahke shizofrenije' (Sluggish Shizophrenia) . Ta definicija je omogočala, da so kot duševno bolezen definirali asimptomatska, 'skoraj normalna' stanja, da bi politične nasprotnike označevali kot osebe z 'reformističnimi blodnjami', 'precenjevanjem lastne osebe', 'nezadostno adaptacijo na socialno okolje'.
Ministrstvo za notranje zadeve je ustanovilo osem političnih bolnišnic, ki so bile strogo varovane, izredno nasilne in brez resnega strokovnega vpliva psihiatrov. Bolniki so v teh ustanovah preživeli tudi po nekaj let, ne da bi vedeli, kdaj bodo odpuščeni.
Te ustanove so funkcionirale vse do leta 1988, ko jih je prevzelo ministrstvo za zdravje.
Reakcija na politično zlorabo psihiatričnih ustanov se je začela leta v 70-ih letih. Leta 1973 je časopis Guardian objavil obsežen članek o tej temi. Sovjetski mediji so ažurno zavračali resnost teh trditev in Inštitut Serbsky proglasili za vodilno ustanovo v državi.
Forumi za nadaljnje reševanje teh problemov so postali Kongresi Svetovnega psihiatričnega združenja. Kongresi v Mexico Cityju leta 1971, na Havajih leta 1977, na Dunaju leta 1983 in v Atenah leta 1989 so veliko prispevali k obsojanju tega početja.
Havajska deklaracija je najpomembnejši prispevek k spoštovanju človekovih in pacientovih pravic s strani psihiatrije kjerkoli na svetu.
Zloraba diagnoz s strani sovjetskih psihiatrov nakazuje možnost politične manipulacije z znanstvenimi koncepti in strokovnimi entitetami.
Razkritje politične manipulacije s pomočjo psihiatrije v Sovjetski zvezi je prispevalo k ozaveščanju o občutljivosti psihiatrije tudi v drugih državah in je v veliki meri pripomoglo, da je prišlo v 80-ih letih do ozaveščanja o restriktivnosti in posledično humanizacije psihiatričnih ustanov tudi v drugih srednje- in vzhodnoevropskih državah.
Politične zlorabe psihiatrije se niso dogajale le v Sovjetski zvezi.
WPA, Svetovna psihiatrična organizacija, ki je raziskovala zlorabo psihiatrije v vzhodno- in srednje-evropskih državah ni uspela priti do podatkov, ki bi potrjevali politične zlorabe v jugoslovanski in kasneje tudi slovenski psihiatriji.
Samostojna slovenska država je podedovala psihiatrične ustanove, ki so bile organizirane po enakem totalitarnem vzorcu kot v drugih srednje- in vzhodno evropskih državah. Psihiatrične ustanove so bile dotrajane, nameščene v nenamensko zgrajene, propadajoče objekte na podeželju, kot samostojne ustanove. Psihiatri so bili glavni in edini odločevalci glede sprejema in zdravljenja pacientov, brez odprtih poti za pritožbe. Do leta 1990 se je množično izvajala elektrokonvulzivna terapija. O prepletenosti političnih in varnostnih organov ter psihiatrije skozi prisilne hospitalizacije, forenzična izvedeništva, nameščanje v zavode za trajno oskrbo oseb z duševno motnjo, pa lahko domnevamo.
Če družbeni sistem omogoča zlorabo moči, potem se bo zloraba zagotovo tudi zgodila. Tako iz političnih kot iz osebnih (in osebnostnih) razlogov s strani osebja.
Čeprav je profesor Lokar dosegel, da je Demosova vlada leta 1990 z zakonom prepovedala uporabo elektrokonvulzivne terapije in psihokirurških posegov, smo tisti psihiatri, ki smo vstopili v poklic v 90-ih letih, na lastni koži izkusili, kako rigidna in težko spreminjajoča se stroka je psihiatrija. S podaljševanjem delovne dobe so se na prizorišču izredno dolgo obdržali kolegi, ki so se kalili v prejšnjem družbenem sistemu, in s svojo miselnostjo onemogočili hitrejšo evolucijo stroke. Šele zakon o duševnem zdravju je prinesel preboj v spoštovanju pacientovih pravic. Končno so se vzpostavile poti za pritožbe, vlogo arbitra je prevzelo pravosodje, nastala je inštitucija varuha pacientovih in človekovih pravic. S tem se je psihiatrija približala etičnim standardom, ki veljajo v družbi.
Ob tem se vseeno poraja vprašanje, ali je smiselno dokončno pomesti pod preprogo vse tiste zlorabe moči, ki so se dogajale na psihiatriji naše polpretekle zgodovine?
Izrek pravi, da če se nič ne naučimo iz zgodovine, potem tvegamo, da se bo ponovila.
