N.Z. | 12. 7. 2021, 13:08
10 najbolj presenetljivih odkritij (v zgodovini raziskav) psihologije človeka
Vedenjske znanosti ljudje pogosto označujejo za tiste vrste 'mehkih' ved, ki so polne intuitivnih spoznanj, v resnici pa vedenjski znanstveniki trdo delajo, njihove raziskave pa so podvržene nadvse rigorozno metodičnim in statističnim proceduram. Prav nič redko ni, da se psihologi poleg svoje specifične izobrazbe neprestano izobražujejo še v drugih, npr. statističnih vedah.
V nadaljevanju na kratko povzemamo 10 presenetljivih odkritij, za katere je zaslužno 'trdo' znanstveno raziskovanje in do katerega se ne bi mogli dokopati zgolj z intutivnim sklepanjem.
1. Pod nekaterimi pogoji lahko višja plača povzroči, da ljudje pričnejo delati manj!
Klasično delo o kognitivni disonanci je pripeljalo do naslednjega presenetljivega zaključka: če človeku plačate, da opravi neko delo, se ta prične zavedati, da to dela samo zaradi denarja. Posledica je padec motivacije, da mora biti naloga opravljena.(Festinger & Carlsmith, 1959).
2. Številni ljudje so sposobni umora nedolžnega, če bi jim to ukazala avtoriteta.
Raziskava o ubogljivosti napram avtoriteti danes velja za klasiko. Stanley Milgram je s svojo raziskavo prišel do prelomnega spoznanja, da bi večina povsem običajnih državljanov (v njegovem primeru: Američanov) brez ugovorov sledila napotkom avtoritarne figure, pa čeprav bi njihovo dejanje povzročilo smrt nedolžnega človeka. (Milgram, 1963).
3. Ena tretjina vseh umorov v modernem delu sveta je neposredna reakcija na nezvestobo.
Analiza vzrokov več tisoč umorov v dveh največjih severnoameriških mestih je pokazala, da je dobra tretjina vseh umorov tako ali drugače povezana z nezvestobo. (Daly & Wilson, 1982).
4. Osnovna čustvena mimika je enaka za vse ljudi po celem svetu.
Način, kako ljudje izrazijo in nato razumejo čustvene izraze skozi obrazno mimiko, je popolnoma enaka za vse ljudi z vseh koncev sveta. (Ekman & Friesen, 1986).
5. Ljudje iz 'druge' skupine so si vsi isti, medtem ko se tisti iz 'naše' razlikujejo.
Ko pomislimo na ljudi, ki so člani 'drugačne' skupine ljudi, kot je naša, naenkrat dobesedno nismo več sposobni videti pestrosti znotraj te skupine. Enostavno jih vidimo, kot da so 'vsi isti'. (Haslam et al., 1996). Temu fenomenu danes pravijo 'homogenost glede na zunanjo skupino'.
6. Naša psihološka vez z mačkami in psmi korenini v človeški evolucijski zgodbi.
Ko boste naslednjič v stiku z vašim psom ali mačkom, se spomnite, da vaša psihološka navezanost na dotične kosmatince sega na desettisoče let v pretklost. Naši štirinožni prijatelji so se nam na skupnem potovanju pridružili iz povsem specifičnih, evolucijsko utemeljenih razlogov.
7. Vse ljudi je mogoče hitro razvrstiti glede na pet osnovnih osebnostnih značilnosti.
Raziskovanje osnovnih osebnostnih značilnosti je našla pet temeljnih osebnostnih značilnosti, po katerih se nato (po spektru) vsak po svoje razvrščamo. Te značilnosti so: ekstravertiranost, čustvena stabilnost, odprtoglavost, priljudnost in vestnost.(Schmitt et al., 2007).
8. Situacijski faktorji so 'krivi' za več 'zlobnih' dejanj kot dispozicijski dejavniki.
Do danes se je nabralo za obsežen dosje dokazov o tem, da gre vzroke za 'zlobno' ali antisocialno vedenje ljudi pripisati predvsem situacijskim in nikakor ne dispozicijskim faktorjem. Še več. Namesto o tem, da so nekateri 'ljudje slabi', bi se morali pogovarjati predvsem o tem, kakšno vlogo je v primeru teh posameznikov odigralo okolje (skupaj s specifičnimi družbenimi pogoji, ki so na posameznika vplivali). (Zimbardo, 2007).
9. Anksioznost igra pomembno vlogo pri funkcioniranju ljudi.
Čeprav se nam morda zdi, da je anksioznost sama po sebi lahko zgolj problem (in torej nekaj, česar se gre za vsako ceno znebiti), gre v resnici za pomembno darwinistično prilagoditev, ki je kaj lahko nagrajena z večjo uspešnostjo pri opravljanju marsikatere naloge. Zmerna stopnja anksioznosti je, v resnici, nekaj dobrega. (Nesse & Williams, 1994).
P.S. Zmerno anksiozni ljudje tudi živijo dlje kot ljudje, ki niso prav nič anksiozni. Slednji praviloma po neumnosti več tvegajo, saj jih je premalo strah posledic - npr. z odločitvijo za vožnjo v vinjenem stanju.
10. Ideja o pravi ljubezni je resnična. Videti jo je mogoče na slikah možganov!
Resnična ljubezen je prav zares resnična. Fenomen je mogoče jasno zaznati v nevroloških aktivnostih možganov. Helen Fisher je svoje življenje posvetila raziskovanju, ki je na koncu obrodilo s spoznanjem, da ljubezen prav zares obstaja. (Fisher, 2012).
