Že tri tedne mi internet ponuja 5-hodne romantične valentinove menije. Če slučajno pozabim, da smo že februarja, me na to spomnijo tudi rože s srčkasto dekoracijo v šoping centru. Da res ne bi česa izpustila, je tu še cvetober slovenskih influencerk, ki me prepričujejo, naj z njihovo kodo kupim neudobne rdeče gate in druge seksi pripomočke za najpomembnejši dan vseh, ki ljubijo (pa tudi tistih, ki so skupaj še zgolj zaradi hipotekarnega kredita).
Ob vsej ponudbi me še najbolj ganejo srčkaste bonboniere, ki so dan po prazniku 50 odstotkov cenejše. Saj veste, popust ob koncu sezone. Se pa, navdahnjena od vsega cukra in rdeče, te dni spominjam vseh svojih valentinovih zgodb. Brez skrbi, tokrat vam bom prihranila patetiko in vas očuvala akutnega diabetesa. Odločila sem se namreč, da ob tej priložnosti javno obelodanim vsa grozodejstva in čustvene pretrese, ki so mi jih na ta praznik povzročili moji bivši.
Ko mi je izročil zajca, se je našobil
Pa gremo kar lepo po vrsti. Začelo se je zgodaj. V petem razredu osnovne šole. Takratni fant me je pustil dan pred valentinovim. Razlog? Malemu škrtuhu se je očitno zdelo škoda zapravit 200 tolarjev za čokoladni srček. Kako vem? Ker me je že 15. februarja vprašal, če bi bila spet njegova punca. Seveda mu nisem kar tako oprostila. Konec koncev sem skoraj dve uri žalovala zaradi razpada zveze, ki sem mu v dnevniku namenila 4 strani.
Najbrž se sprašujete, kako sem lahko po tako bridki in boleči izkušnji sploh še zaupala moškim. A sem. In kmalu sem spet nasedla ... V sedmem razredu sem naletela na novo barab'co. Seveda sem bila njegova punca, čeprav je bil šestošolec. Zdelo se mi je namreč prav, da celemu svetu dokažem, da lahko dobi tudi mozoljasta 13-letnica z nepravilnim ugrizom fanta.
V njegovih očeh sem bila zrela ženska, ki ga bo zagotovo popeljala v čudoviti svet prvega francoskega poljuba (beri: mononukleoze).
Na valentinovo me je peljal v lokalno picerijo, kjer sva si delila pico. Ker sem naročila sok s smetano, mu je zmanjkalo denarja, zato sem kot emancipirana pubertetnica neprostovoljno plačala svoj delež. Pospremil me je do avtobusne postaje in mi svečano izročil roza belega plišastega zajca, na katerega je lastnoročno prišil roza srček iz kartona in nanj napisal RAT TE MAM. Ja pa, iiii. Že takrat sem spoznala, kaj vse so pripravljeni storiti moški, da bi prišli do tistega, kar hočejo.
Ko mi je izročil zajca, se je našobil in dal jasno vedeti, da pričakuje poljub, ki bo drugačen od tistega, ki mu ga stisneta mama in babi.
Najine ustnice so se počasi zbližale, iz ust je pomolil jezik in mimo je prišla soseda, ki še danes velja za glavni vaški javni servis. Kar je videla, je radodarno delila s svojo javnostjo in naslednji dan je vsa vas vedela, da imam fanta. Polovica osnovne šole pa tudi, da se očitno grozno poljubljam. Citiram: "S pajserjem bi ji bilo treba odpret usta."
Zakaj sem skoraj skuhala golaž iz fanta?
Za naslednjo nepozabno valentinovo izkušnjo je pred leti poskrbel moj trenutno aktualni partner (in oče mojega otroka). Že par mesecev sva ga šmirala (uradno sicer ni bilo med nama nič) in jaz sem mu dan pred valentinovim rekla, da imam tega 'kovter koleganja' dovolj in da hočem fanta. Naslednji dan mi je v poštni nabiralnik vrgel mešanico začimb za golaž Fant (s pripisom Evo ti Fanta).
Bil je celo tako predrzen, da mi je čez mesec dni začel najedat, kdaj mislim skuhat golaž. Ko je bila zveza končno tako uradna, da sva jo oba obelodanila na Facebooku (draga generacija Z, to je družbeno omrežje, ki ga uporablja vaša babi), sem seveda pričakovala, da bo kar špricalo od romantike. In res me je povabil na valentinov stand up. Na katerem je nastopal tudi sam in se tako pred polno dvorano delal norca iz vseh mojih pomankljivosti. Svoje pomanjkanje pozornosti (beri: kronično neozdravljivo škrtavost) pa je upravičil z besedami:
"Ljubica, jaz sem Srb. Mi danes ne prazujemo valentinovega, pravoslavno valentinovo je čez 14 dni."
In računal na to, da bom do takrat že pozabila. Kakšna začetniška napaka. Ženska ne pozabi nikoli.
Najbolj žaljiva valentinova čestitka vseh časov
Zato bom tokrat izkoristila javni prostor, da mu ob prazniku, ki ga ne praznujeva, vrnem in naštejem njegove pomanjkljivosti. Tukaj je 10 razlogov, zakaj mi gre na živce.
Na živce mi greš, ker:
- Daješ v hladilnik kozarec s kislimi kumaricami, v katerem sta samo še dve žlici kisa in ščepec koprca. Vem, težko je odliti kis v odtok in dat kozarec v pomivalca.
- Ker imaš hkrati odprtih 6 deodorantov. 6!!! In v vseh je še manj kot pol mililitra.
- Ker še nikoli, ampak res nikoli, nisi zamenjal rolice papirja. Ali preveril, če ga imaš na razpolago, še preden začneš polagat kabel. Ker jaz res komaj čakam, da se začneš dret "Petraaaa, papir", da lahko takoj pustim vse in ti ga dostavim v aromatiziran wc. Ne vem, ali veš, ampak iz riti ti ne rastejo ravno vrtnice.
- Ker moram pred tabo skrivat sladkarije. In niti omara s čistili in paket z damskimi vložki niso več varno mesto.
- Ker se ti zdi ful zabavno, če me vsak mesec vprašaš, kdaj mislim it kaj na botoks in zakaj ne.
- Ker mi pošiljaš fotko termometra, ki ti je nameril 37,1, in me rotiš, naj ti prinesem pico, ker se počutiš tako slabo, da ti ne diši nobena druga hrana. Še najmanj pa tista, ki sem jo ravno skuhala.
- Ker "ona zgoraj" ni edini položaj.
- Ker "ona zgoraj" ni edini položaj.
- Ker "ona zgoraj" ni edini položaj.
- Ker "ona zgoraj" ni edini položaj.
A lahko živim brez tebe? DA. Lahko živim brez tebe. Ampak nočem. Ker se imava fajn. Ker mi sušiš solze s fenom, ko jočem. Da začnem jokat od smeha. Ker me roastaš, ko se kregava. Da začnem jokat od smeha. Ker me obliješ z vodo, ko sem sitna. In začnem jokat od smeha.
Ne rabim bonbonjere, ki bi jo itak sam pojedel (potem ko bi jo našel med šivalnim priborom). Ne rabim rože. Saj veš, da si edina rastlina, ki jo uspešno gojim v dnevni, ti. Vesela sem, da danes ne praznujeva. Ker se mi ne da brit nog. In bit spet zgoraj.
Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin
