21. 2. 2021, 13:16

7 razdiralnih navad psihologije zunanjega nadzora, ki uničujejo vaš zakon

profimedia

»Leta minevajo in mnogi se ločijo. Še več pa jih ostane ujetih v žalostno dolgočasje, ki ga pogosto prenašajo s pobegi v alkohol, hrano, droge ali zunajzakonska razmerja. Če ste v takem položaju ali se mu približujete, ne obupajte.«

Svetovno priznani psihiater dr. William Glasser in njegova žena Carleen sta skupaj podpisala klasični vodnik do srečnega zakona za pare. V knjigi Najti se in ostati skupaj, ki je pred dnevi v prevodu izšla tudi pri nas, odgovorita na vprašanja, ki si jih zastavljajo milijoni ljudi po svetu. Dejstva so namreč presenetljiva – ne glede na to, koliko ljudi se sprehodi do oltarja, število ločitev po vsem svetu ostaja rekordno visoko.

Skupno delo zakoncev Glasser je navdih našlo ne le v Glasserjevi prepoznavni metodi – teoriji izbire, temveč tudi njunem partnerskem odnosu.

Iskanje ljubezni

»Leta 2000 sva bila s Carleen poročena pet let, v razmerju pa skoraj sedem let. V tem času sva se zelo redko sprla in najin zakon je bil resnično trden. Kar pa ni posledica neke naključne sreče. Že na začetku sva se odločila, da bo najin zakon temeljil na, kot sem to takrat poimenoval, kontrolni teoriji,« o njunem nenavadnem odnosu, ki pa prav zares dobro funkcionira, piše dr. Glasser.

Zakon z Carleen je njegov drugi zakon po tem, ko je leta 1992 zaradi raka umrla žena Naomi, s katero sta bila poročena šestinštirideset let. Osamljenost po ženini smrti, ki je dr. Glasserja ujela nepripravljenega, ga je spodbudila, da se je odprl možnosti iskanja nove ljubezni.

»Iskanje ljubezni pri teh letih ima kar nekaj prednosti. Mnoge običajne težave – denar, otroci, pomanjkanje prostega časa – so stvar preteklosti. Kljub temu pa ni bilo lahko najti prave partnerice. Spoznal sem kar nekaj krasnih žensk, a tista prava se mi je izmikala. Potem se mi je nasmehnila sreča. Spoznal sem svojo trenutno ženo Carleen. Iz najinega čudovitega partnerskega odnosa sva se veliko naučila. To znanje sem želel tudi deliti, zato sem leta 1995 z njeno pomočjo napisal knjigo Ostati skupaj.«

Pričujoča knjiga Najti se in ostati skupaj je dejansko posodobljena različica in nadgradnja taiste knjige.

V vmesnem času sta se zakonca Glasser namreč veliko naučila tako o uspešnem partnerskem odnosu kot uresničevanju kontrolne teorije v praksi.

A kaj natančno sploh je kontrolna teorija?

Zunanji nadzor

Dr. Glasser je fenomen psihologije zunanjega nadzora že pred desetletji opazil v dinamiki partnerskih odnosov, ki jih je raziskoval, in ga tudi dodobra popisal. Gre za pogosto nezaveden vznik psihologije zunanjega nadzora (kot temu pravi slavni psihiater), ko se v odnosu pojavijo zametki nerazumevanja. »Zunanji nadzor izvaja 99,9 odstotka ljudi na svetu, ko naletijo na težavo razumevanja. Slednja v zakonu ni ravno izjema, toda od vse strjene škode je najhujša oblika zunanjega nadzora rezervirana prav za zakon,« je jasen dr. Glasser.

Osrednja predpostavka zunanjega nadzora je:

… če sva nesrečna, nisva odgovorna za to, kako se počutiva. Vedno so krivi drugi ljudje, dogodki, na katere nimava vpliva, ali pa je nekaj strukturno ali kemično narobe z najinimi možgani, in to povzroča najino bolečino. Vzrok najine bede ni nikoli tisto, kar se odločiva narediti.

Nesrečno poročeni pari skratka praviloma uporabljajo psihologijo zunanjega nadzora, t.j. vzrok za kratke stike (in vse pogostejše šume v komunikacije) iščeta zunaj sebe.

… nisem jaz kriv/a. Moj partner je vzrok moje bede. In moja dolžnost je, da naredim vse, kar je v moji moči, da spremenim njegovo vedenje do sebe, vključno s tem, da ga/jo odpravim.

Da bi jim to uspelo, se nato značilno zatečejo k naslednji stereotipni (in toliko bolj toksični) skupini vedenj, ki jim ji dr. Glasser reče sedem razdiralnih navad psihologije zunanjega nadzora. To so:

1. kritiziranje,

2. obtoževanje,

3. pritoževanje,

4. sitnarjenje,

5. grožnje,

6. kaznovanje

7. in nagrajevanje za pridobivanje nadzora.

»Te navade so pogubne, ker njihova vztrajna uporaba sčasoma ubije vsak zakon,« je še jasen dr. Glasser, ki skupaj z ženo Carleen v enem od poglavij vodnika vsako od njih še podrobneje razjasni in razdela. Še večji problem pa je, ker ne le, da si sami ob tem praktično ne znamo pomagati, pogosto nam z dobrim nasvetom ne znajo pomagati niti prijatelji ter celo strokovnjaki, ki ’skoraj vsi tudi sami izvajajo zunanji nadzor’.«

Tako »... dobimo potrditev tistega, kar verjamemo že sami: zapletli smo se z napačno osebo, če pa se bomo odločili ostati, se mora on/ona spremeniti, da bomo mi srečni. In ker je kriva druga oseba, nemi, niti ne poskušamo spremeniti lastnega vedenja. Zato smo še kar naprej nesrečni, kar se običajno le še stopnjuje.«

Teorija izbire

Naj se zapisano sliši še tako brezizhodno, pa zakonca Glasser ponujata razrešitev tega starodavnega gordijskega vozla.

»Z ženo ponujava nov psihološki pristop, teorijo izbire, ki jo lahko začnete takoj uporabljati. In to ne le v svojem zakonu, temveč v vsakem vidiku svojega življenja. Z njo nadomestimo univerzalno destruktivni zunanji nadzor, ki prevladuje v naših vedenjih. Ta nova psihologija se imenuje teorija izbire, ker uči, da sami izbiramo, kar bomo naredili ali čutili, vključno z lastno bedo in trpljenjem. Če se torej želimo počutiti bolje, moramo spremeniti način našega življenja. V večini primerov to pomeni, da moramo podrobno pogledati, kako se odzovemo, ko imamo težavo z razumevanjem drugih.«

Knjiga zakoncev Glasser je skratka zelo drugačna od drugih knjig o partnerskih odnosih, ki se praviloma osredotočajo predvsem na to, kako najti popolnega partnerja. Glasserjeva se za razliko od teh veliko bolj posvečata temu, kako potem, ko sta se našla, tudi ostaneta skupaj in po poročni zaobljubi tudi zares ’živita srečno do konca svojih dni’.

»Nesrečno poročene pare, ki so prišli k meni po pomoč, sem pogosto vprašal: ’Zakaj se do prijateljev ne vedeta tako, kot se vedeta drug do drugega?’ Skoraj vedno odgovorijo: ’Če bi se tako vedla do prijateljev, bi jih izgubila.’ Poudarjanje tega dejstva parom, ki si želijo srečnejšega zakona, lahko ogromno pripomore k razumevanju, da resno razmislijo o zamenjavi zunanjega nadzora s teorijo izbire. Toda težava je v tem, da se sploh ne zavedamo, kako škodljiv je zunanji nadzor v naši družbi. Na kateremkoli področju. In prav tako malo je razumevanja in znanja, kaj je teorija izbire ali kako lahko z njo nadomestimo zunanji nadzor.«

V branje in ravnanje

Najti se in ostati skupaj

Zakonca dr. William in Caroleen Glasser v knjigi raziskujeta, zakaj so nekateri zakoni uspešni, drugi pa propadejo, rezultat njunih študij pa je bogastvo novih informacij o iskanju kompatibilnega partnerja in posledično izboljšanje partnerskega odnosa.

Iz vsebine knjige zakoncev Glasser Najti se in ostati skupaj:

  • zakaj nekateri zakoni in zveze uspejo, drugi pa propadejo,
  • presenetljivo novo znanje o intimnosti in trajnih odnosih,
  • razlika med seksom in spolno ljubeznijo,
  • štirje ključni dejavniki za izpolnitev odnosov.

Knjiga vključuje test, s katerim se boste naučili več o sebi in svojih partnerjih in s pomočjo informacij okrepili trenutno zvezo, našli potencialno popolnega partnerja ali zapustili neuspešno zvezo, dokler še obstaja možnost za boljšo izbiro.

Spremno besedo knjigi je prispevala Mirjana Palčič Bubnič, psihoterapevtka realitetne terapije.

Dr. William Glasser je bil svetovno znani psihiater, ki je predaval po vsem svetu. Napisal je več knjig in ustanovil Inštitut William Glasser v Los Angelesu. Carleen Glasser je višja inštruktorica na Inštitutu William Glasser in avtorica dveh knjig za otroke.

Chiara

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev