Melita Kuhar: "Par ne sme biti skupaj zgolj zaradi otrok"

Posledica je mnogokrat začudenje in celo jeza zaradi dejstva, da oseba, v katero smo se prvotno zaljubili, ni več ista – kot tudi nismo več isti mi sami. Redefinicija zveze skoraj neizbežno vodi v krizo, ki je marsikateri par ne zmore razrešiti brez pomoči strokovnjaka. Med slednjimi v zadnjem času izstopa socialna pedagoginja in socialna delavka Melita Kuhar, avtorica knjižnih uspešnic Iskreno o partnerstvu in Iskreno o vzgoji in najstnikih, ki v svoji Svetovalnici pomaga družinam v čustvenih preizkušnjah.

S katerimi težavami se po rojstvu otroka najpogosteje srečujejo pari, ki se obračajo na vas?

Pari, ki obiščejo Svetovalnico po rojstvu otroka, imajo kar nekaj težav. Običajno me obiščejo po letu ali dveh po rojstvu, ko opazijo, da se novopečena starša kot partnerja nikakor ne moreta najti spet kot moški in ženska. Namreč, ko se rodi otrok, poprej partnerja postaneta tudi starša in dojenček zahteva vso pozornost in skrb obeh staršev, primarno pa mame.

Mnoge mamice se toliko osredotočijo na dojenčka, da pozabijo na svojega moškega. Sicer cenijo njegovo skrb, pomoč pri skrbi za dete, hormoni divjajo po ženskem telesu še kar nekaj mesecev po porodu, kar marsikateri moški ne ve in ne razume, da se po rojstvu otroka njegova partnerka posveča predvsem dojenčku in ne več toliko njemu.

No, nekatere mamice popolnoma pozabijo na partnerja, odveč jim je družiti se z njim, poglavitno jim je to, da imajo sedaj svojega otroka. Moškega to zelo boli, zmeden je, postaja odtujen, nesrečen in ne razume, kaj se je zgodilo po prihodu novega družinskega člana, ki sta se ga prej tako veselila.

Naj poudarim, da k meni pridejo pari, ki so se znašli v partnerskih težavah. Seveda je veliko parov, ki znajo zelo dobro in pripadno delovati tudi, ko postanejo starši.

Kaj svetujete parom, ki so zašli v partnerske težave?

Po poslušanju njunih verzij, saj imata tako ona kot on različne poglede na njuno težavo, običajno čustveno odtujenost in ohladitev njune ljubezni, jima razložim, kaj se je zgodilo ob tako prelomnem trenutku, kot je prihod dojenčka v njun dom.

Dinamika partnerskega odnosa ima svoje zakonitosti, partnerja imata le eden drugega, posvečata si nedeljeno pozornost, naklonjenost in ljubezen. Lahko delata kar želita, potujeta, se veliko družita s prijatelji, skratka imata svoje »svobodno« življenje.

Ko pride dojenček, se njuna osredotočenost zgolj eden na drugega poruši, saj je prišla tretja, nemočna oseba, ki potrebuje energijo, nego, skrb, pozornost, tako da njune dvojine ni več. Postali so množina in ta faktor mnogi pari ne prepoznajo kot nekaj, kar je normalno ter se ne trudijo, da bi se partnerja še bolj povezala, kot naj bi se in kot sta menila pred rojstvom.

Dejstvo je, da je potrebno po rojstvu otroka sočutno prisluhniti eden drugemu, saj sta oba utrujena, izžeta, nemočna, ko dojenček joka, pa ne vesta zakaj, zmedena sta ob njuni novi vlogi kot starša. Za oblikovanje nove partnerske in seveda tudi družinske dinamike so potrebni čas, potrpežljivost, ljubezen, komunikacija, volja do oblikovanja nove oziroma nadgrajene partnerske zveze.

Nekje sem prebrala, da so težave med partnerjema lahko posledica različnih pričakovanj, saj naj bi moški domneval, da se ženska po porodu ne bo spremenila, medtem ko ženska upa, da se bo moški spremenil. Se strinjate s tem?

Vsi imamo svoja pričakovanja, pravzaprav ne vemo, kaj vse se bo podrlo po rojstvu otroka. Da, nekoliko zrn resnice je v zgornji trditvi. Ženske se po porodu spremenimo, saj imamo bitje, ki smo ga nosile devet mesecev tu, pred sabo. Hormonalno smo zaljubljene v to bitjece, ne moremo umakniti pogleda z njega, ni nam mar, kaj se okoli nas dogaja, v celoti smo osredotočene na dojenčka.

Kako pa to vpliva na partnerja?

Zagotovo poznate primere, ko je ženska, ko je postala mama, v celoti odrezala očeta otroka, torej partnerja. Pogosto pridejo k meni moški, ki so obupani, nesrečni in zmedeni, ker ne prepoznajo svoje žene, ko je postala mamica. Nobene prijazne besede več ne dobi od nje, odriva ga od dojenčka, noče več spati z njim, temveč ga podi na kavč, ker hoče biti zgolj ona tista, ki bo spala z dojenčkom.

Moški se počuti, kot da je dal tisto zmagovalno semenčico, potem pa nima več prostora ob njej in dojenčku. To so zelo težke zgodbe, ki nimajo enovitega odgovora, ker gre za popolno porušenje vsega, kar v primarni obliki predstavlja partnerski odnos.

To je medsebojno sodelovanje, spoštovanje, zaupanje, skupna skrb za otročka, ko pride na svet, ljubljenje, iskrena in dvosmerna komunikacija, pozornost tudi med njim in njo, ne zgolj njena pozornost do drobižka, ki spi v zibelki. Ženske upajo oziroma pričakujejo, da bodo moški prevzeli odgovornost za njo in otroka, četudi same ne bi nič več vlagale v novo oblikovanje partnerskega odnosa, ki je nujna naloga, ko se le-to poruši po rojstvu dojenčka.

Ampak gotovo ni vse tako črno in obstajajo tudi srečne zgodbe?

Seveda obstajajo pari, ki jih je rojstvo povezalo in še bolj vse skupaj počneta, se veselita, da so lahko vsi trije skupaj, si pomagata in res izjemno dobro sodelujeta, se kmalu spet ljubita in zaživita še bolj skladno kot pred rojstvom otroka. No, takšne srečne zgodbe seveda ne pridejo do mene, poznam jih iz osebnega življenja. K meni ne pride nihče, ki nima težav, saj je moje delo in poslanstvo pomagati in svetovati parom, ki so zašli v partnerske težave.

V kolikšni meri pa težave v zvezah v takšnih okoliščinah izvirajo tudi iz teženj po perfekcionizmu?

Ko iz dvojine nastane množina, se poprej zgrajeni scenariji delovanja obeh odraslih spremenijo, mnoge ženske pozabijo biti ženske, so zgolj in samo mame. Tožijo, da so utrujene, izčrpane, neprespane, ob sebi ne želijo imeti partnerja, hočejo vse same narediti za otroka.

Ko takšno gospo iskreno vprašam, zakaj si je naložila tako težko breme, da hoče vse sama postoriti, saj vendarle ima ob sebi moškega, ki bi res hotel pomagati in ji odvzeti del skrbi in nege za dojenčka, mi pove, da zato, ker je to njen otrok in ga hoče ona vzgojiti.

Pa spet vrtam, da zakaj takšna odločitev, pa pove, da zato, ker mu ne zaupa in da je bila njena želja že od nekdaj, da postane mamica, drugo ji ni več pomembno. Takšne ženske ne prevzemajo odgovornosti za to, da je tudi na njej polovica odgovornosti za oblikovanje partnerskega odnosa, da ima moškega ob sebi, da bi si zagotovo lahko vzela nekaj minut na dan zgolj za sebe in tudi zanj.

Kako pomemben razlog za trenja je pomanjkanje spolnosti med partnerjema?

Moški, vsaj večina njih, ne poznajo ustroja ženske, kako se je njeno telo spremenilo med nosečnostjo in po porodu, pa tu ne mislim zgolj na zunanji videz, ki se tudi spremeni. Hormonalna nihanja, različna razpoloženja, pogosta je tudi poporodna depresija, ki si je ne priznajo niti mamice same, kaj šele, da bi to prepoznali moški, kronična izčrpanost in utrujenost, vse to vodi  žensko v vedenje, ki je bilo za njo pred porodom nenavadno.

Pogosto se tudi sama ne prepozna, a nima moči, da bi se pripravila do intimnosti s svojim moškim. Šele po nekaj mesecih, ko se hormoni umirijo, ko se vzpostavi določena rutina in se je mamica že navadila na opravila, ki se vrtijo okoli potreb dojenčka, je čas, da se par počasi zbliža tudi na spolnem področju.

Je mogoče preprečiti težave, ki se pojavijo po rojstvu otroka?

Pravzaprav opažam, da se težavam po rojstvu otroka lahko par izogne tako, da že prej gradi, oblikuje in dela na partnerskem odnosu, da sta oba odgovorna, da se imata rada in želita eden drugega osrečevati.

Če sta oba partnerja zreli, zadovoljni in odgovorni osebnosti, to ni težko. Ko dobi tak par otroka, le-ta nadgradi njuno ljubezen, povezanost in sodelovanje, četudi seveda nosi določene izzive in pasti, a ker sta zrela in negujeta njun odnos in ljubezen, jih premostita.

V knjigi Iskreno o partnerstvu razmišljate, kaj se dogaja, da moški tako množično zapuščajo svoje družine. Kakšne so vaše ugotovitve?

Ne moreva sicer posploševati, omenjen je le eden od mojih člankov v knjigi, ki se osredotoča na moške, ki vstopajo v razne partnerske zveze, dobijo otroke, a kmalu jih tudi zapustijo, ne menijo se za njih in ne izvajajo odgovorne starševske funkcije. Vso skrb, nego, vzgojo in ljubezen vržejo na pleča ženske, za svoje otroke pa se ne zmenijo več.

Gre za moške, ki niso zrele osebnosti. Hlepijo za pozornostjo in se egoistično postavijo v središče odnosa. Ko po rojstvu otroka ne dobijo vse ženske pozornosti, ki je kot rečeno usmerjena v dojenčka, so užaljeni in se rajši odpravijo kam drugam iskati novo žensko stoodstotno pozornost. To so žalostne zgodbe, saj to tudi pomeni, da otroci tako neodgovornih moških pogosto odraščajo brez pristne očetove ljubezni in podpore.

S katerimi težavami se najpogosteje soočajo moški?

Nekateri moški ne vedo, kaj je to starševska odgovornost, nekateri ne zmorejo sprejeti dejstva, da so sedaj drugi na lestvici ljubezni in pozornosti. V nekaterih primerih so tudi ženske tiste, ki nadomestijo ljubezen do partnerja s popolno predanostjo in ljubeznijo do dojenčka in tako odrivajo moškega na stranski tir, kar seveda boli, pa pri tem govorimo o odgovornem moškem, ki si želi skrbeti za otroka, a mu to partnerka ne dovoli.

Moški se soočajo s spremenjenimi vlogami. Včasih se je vedelo, kakšna je vloga moškega in kakšna ženske, sedaj se je vse skupaj pomešalo in marsikateri moški se ne znajde več. Kdo sem kot moški? Ali sem zgolj tisti, ki materialno poskrbi, da družinici nič ne manjka, ali pač moram ostajati doma, da gre žena čim prej po porodu v službo, da lahko nadaljuje svojo kariero. Vsak kovanec ima vedno dve plati.

Kaj najbolj obremenjuje ženske?

Običajno nas mame najbolj obremenjuje strah, ali delamo vse tako, kot potrebuje naš otrok. Kaj nam dojenček sporoča s svojim jokom? Zakaj še kar naprej kriči in toči solze, četudi je sveže previt in nahranjen, tudi ljubkovan, kolik nima več, kaj se torej dogaja? Utrujene smo, ker je vse skupaj za nas novo.

Lahko da je bil porod težek, hormoni divjajo kar nekaj mesecev, sicer nam pomagata mama ali tašča, tudi mož, pa vseeno se nam zdi, da je vsa skrb na nas. Nimamo se časa stuširati, pospraviti ali pripraviti obed, ker neprestano gledamo, kaj potrebuje otrok.

Sama sem se trudila biti mama, ki čim manj komplicira. Bili so trenutki, ko sem bila izgubljena in zmedena, v stiski, ker nisem vedela, kaj se s hčerko dogaja, a sem zaupala v svojo materinsko intuicijo in je nekako šlo naprej. Zavedala sem se, da je vse to naraven proces, da moram tudi za sebe poskrbeti, si kdaj vzeti čas zgolj za svoje potrebe, iti ven na sok s prijateljico ali na pedikuro.

Kajti vedela sem, da ko bom zadovoljna s seboj, bo to čutila tudi moja dojenčica in bo tako tudi bolj mirna in zadovoljna, saj ob sebi ne bo imela zlovoljne, izčrpane, tečne in nezadovoljne ženske, ki ne pomisli, da mora biti tudi sebi pomembna, če želi dobro vplivati na svojega otroka.

Nekateri pari se odtujijo, pogosto se prepirajo ali postanejo celo nasilni, vendar pravijo, da ostajajo skupaj zaradi otrok. Kaj menite o tem?

Sama sem kot strokovnjakinja proti temu, da bi nesrečen, skregan, odtujen par ostajal skupaj le in zgolj zaradi otrok. Naj navedem razloge: otrok se uči, kaj je to odnos med moškim in žensko tako, da opazuje svoja starša, kako se vedeta med seboj, kako si izkazujeta ljubezen in spoštovanje, kako se objemata ali se pač kregata za vsako figo, se zmerjata, letijo krožniki in skodelice po zraku, kričita in izvajata psihično, verbalno, čustveno ali celo fizično nasilje.

Kaj se torej otrok nauči v takšnem toksičnem in zlorab polnem partnerskem odnosu? Da je to normalen odnos in bo kasneje tudi sam najverjetneje oblikoval podoben nesrečen in nasilen odnos.

Nekateri kasneje odrasli posamezniki, ki so bili kot otroci priča težkim prepirom staršev, si obljubijo, da se sami v svojem razmerju ne bodo kregali in se tega tudi držijo, a kaj ko običajno pritegnejo podobno osebnost, kot je bil starš nasprotnega spola in ker se nočejo kregati, gre nasilni partner čez vse meje osebnostnih limitov partnerja, ki se noče prepirati, kar pomeni, da se ravno tako lahko razvije hud toksičen patološki partnerski odnos.

Toda dejstvo je, da v vsakem odnosu kdaj pride do kratkega stika. Temu se ne da izogniti.

Bremenom nasilnega odnosa staršev ne moremo uiti. Vsekakor ni idealnega partnerskega odnosa, v katerem se ne bi nikoli sporekli. S tem ni nič narobe, saj je prav, da tudi otrok vidi, da se v odnosu dogajajo vzponi in padci, da se kdaj starša tudi skregata, a da kot dve zreli in odgovorni osebnosti znata tudi premostiti nesoglasja in si še vedno izkazovati ljubečo naklonjenost ter da vsakodnevno utrjujeta njun spoštljiv odnos.

Ko je partnerski odnos mrtev, naj se par odloči – ali poišče primerno strokovno pomoč strokovnjaka, ki je specializiran za partnerske odnose ter z njegovo pomočjo zgradita bolj zdrav odnos, ali pa se razideta s čim manj škodljivega nagajanja prek nedolžnih in nemočnih otrok, kar se vse prepogosto dogaja in kar najbolj strogo obsojam.

Ko se ločimo, nismo več partnerji, smo pa še vedno starši in naša starševska dolžnost je, da oba vzgojiva otroka v zdravo in funkcionalno osebnost, kar je seveda možno tudi po ločitvi, a le, če sta oba bivša partnerja res zreli in odgovorni osebnosti. Obsojam tudi odtujevanje otrok od drugega starša kot sredstvo maščevanja zaradi nerešenih partnerskih nesoglasij, ki so se nakopičila v času trajanja propadle zveze.

Kaj storiti, če odnosa vendarle ni mogoče rešiti? Kako naj se partnerja razideta na dostojanstven način?

Ko se ločimo, se je pomembno zavedati, da gre življenje naprej in da zmoremo dati jezo in bolečino glede bivšega partnerja na stran ter se posvetiti osebnemu razvoju in procesu žalovanja, da se o sebi naučimo, kaj je naš delež krivde za propad razmerja. Kajti, če tega po ločitvi ne bomo razčistili, bomo enako »prtljago« in enake lastne vzorce ponovili v nekem novem partnerskem razmerju.

Zato obstajamo strokovnjaki, ki vam lahko pri tem pomagamo. Pogumno in vztrajno delo na sebi vodi k večjemu notranjemu miru, zadovoljstvu in s tem smo tudi kot starši bolj dovzetni za potrebe otroka, četudi se je družina razbila.

Ne pozabimo, da smo ravno starši svojim otrokom zgled in z odgovornim delom na sebi tudi otrokom pokažemo, da so vedno rešitve in da kljub osebni bolečini lahko živimo naprej ter iščemo drobna zadovoljstva in najdemo srečo v majhnih uspehih in spremembah na pozitivno. Kar pogumno!

Če ste se znašli v partnerskih težavah, se lahko obrnete na Melito Kuhar: info@svetovalnica.si ali 031 666 168.