V času epidemije koronavirusa in samoizolacije se je spremenilo tudi družinsko življenje in partnerski odnosi. Nekateri pari so se znašli pred preizkušnjo, ki jim povzroča veliko stresa, drugi pa so nastali položaj sprejeli kot priložnost, da se povežejo in utrdijo odnos.
Psihoterapevtski par dr. Nuša Kovačević Tojnko in Milenko Kovačević iz Zavoda za psihoterapijo, izobraževanje in znanost PAMINA pravita, da je v tem obdobju zelo pomembno, da si pomagamo organizirati čas, ki ga preživimo sami s seboj in drug z drugim.
"Družinski člani običajno različno podoživljajo nevarnost epidemije in zaradi tega pogosto različno reagirajo. Najpogostejši čustveni odzivi družinskih članov v izolaciji so zaskrbljenost, tesnoba, panika, groza, ravnodušnost, obup, dolgčas," poudarja psihoterapevtski par.
Vpliv epidemije koronavirusa na partnerske odnose
Partnerski odnosi so v danih okoliščinah na preizkušnji. Kako se spopadajo s stisko, strahovi in izolacijo, je v veliki meri odvisno od narave partnerskega odnosa, pravita Nuša Kovačević Tojnko in Milenko Kovačević.
Psihoterapevta izpostavljata različne značilnosti parov in njihov odziv na epidemijo:
1. Par, ki ima stabilen odnos
"Če je odnos stabilen, si bosta partnerja znala drug drugemu pomagati v stiski. Takšen par se sicer veliko pogovarja, znata si povedati, kaj čutita, znata se vključevati v pogovore s prijatelji in drugimi družinskimi člani.
Sta bolj sočutna, zato se jima ni težko vživeti v čustvovanje drug drugega. Dolgčas, ki je sestavni del doživljanja izolacije, si znata zapolniti s skupnimi in tudi ločenimi hobiji, zmoreta se pogovarjati o knjigi, ki jo bereta, filmu, ki ga gledata, organiziranju dneva, kuhanju, skrbi za otroke in gospodinjstvo, prav tako se posvečata spolnosti.
Če je bil takšen par do epidemije zmožen konstruktivnih konfliktov, bosta to zmogla tudi v času epidemije. Trden, skladen in ljubeč odnos takšnih parov ne bo vidno ogrožen, ampak bo lahko celo trdnejši in poglobljen. Izolacija v času epidemije je lahko priložnost za poglobitev odnosa."
2. Par, ki je imel težave in se je znašel v krizi že pred epidemijo
"Zanj je značilno, da se lahko v izolaciji presenetljivo povežeta. To pa je posledica tega, ker je ljudem bolj pomembno preživetje, kot pa konflikti, zamere in razočaranja, ki so bili prisotni v odnosu pred epidemijo.
Takšni pari so celo presenečeni, ko ugotovijo, da jim je partner in odnos z njim precej bolj pomemben, kot so to doživljali v času krize partnerskega odnosa. To je najbolj očitno pri parih, ki imajo majhne otroke, ko se pokaže, da je skupna skrb za otroke v ospredju in da se v krizi lažje pozabi na zamere."
3. Par, ko je eden v vlogi žrtve in odnos doživlja kot nujno prisilo in ko mora za vse skrbeti sam, drugi partner pa je usmerjen vase, v svoje želje in potrebe in od partnerja večinoma pričakuje, da zadovoljuje njegove potrebe in želje, a sam ni zmožen dati veliko od sebe
"Odnos pri takšnem paru v času izolacije lahko še dodatno stopnjuje trpljenje partnerja, ki skrbi za vse in izgoreva, se dodatno muči z občutki nemoči, tesnobe, obupa in zaskrbljenosti, saj se za vse počuti sam.
Drugi partner pa ponavadi podcenjuje nastali položaj, se neodgovorno vede do družinskih članov in svoje okolice in z ničemer ne prispeva k umiritvi družinskega ozračja v času izolacije.
Običajno takšen odnos traja že desetletja in partner, ki trpi v takem odnosu, ne zmore prekiniti odnosa. Tudi če ne bi bilo epidemije, ker je njegov problem odvisnost."
4. Par, ki v življenju dramatizira in potencira nevarnosti
"Takšen par deluje podobno kot 'Janko in Metka', ki se izgubljena sredi gozda v temi držita za roke in na ves glas kričita, da ju je manj strah. Za takšen par so značilne šibke osebnostne strukture in zaradi tega so takšni ljudje pretirano zaskrbljeni, nemočni in se težko znajdejo v mnogih stresnih situacijah.
Epidemija koronavirusa je za tak par velika katastrofa, zato ne znata pomagati drug drugemu, pa tudi samemu sebi ne. Zaradi tega se soočata z nespečnostjo, pomanjkanjem apetita, sta razdražljiva, razvijeta lahko simptome panične motnje, generalizirane anksioznosti, obupa, brezupa in depresije. In če ima takšen par še otroke, je to družina, ki je 'zamrznila v strahu'.
Za takšne pare je zelo priporočljiva strokovna psihološka, psihoterapevtska ali psihiatrična pomoč."
5. Par, ko sta oba pretirano usmerjena samo vase
"Gre za par, ki funkcionira precej nezrelo in se zelo podcenjujoče vede v času epidemije in izolacije. Svoj čas organizirata tako, da brezobzirno poskrbita za svoje potrebe in želje ter se ne ozirata na druge ljudi.
Takšni pari brez zrelega premisleka odpotujejo na dopust in ko ugotovita, da se ne moreta vrniti v domovino, ustvarita dramo in pričakujeta, da se bo svet takoj organiziral in jima omogočil vrnitev domov."
6. Par, ki v odnosu niha med idealizacijo in razvrednotenjem
"Največji problem v takšnem odnosu je, da so reakcije enega ali obeh že v najmanjšem konfliktu lahko dramatične in divje, z veliko impulzivne jeze, prezira in sovraštva. Gre za zelo zgodnje otroške reakcije, značilne za dveletnega otroka, ki ni zmožen združiti konflikta in ljubezni, frustracije in ljubezni, jeze in ljubezni.
Vsako zavrnitev želje doživljata na osebni ravni, kot znak neljubezni in sovraštva. Prav tako ne zmoreta sprejeti kritike na vedenjski ravni, ampak samo na osebni ravni zavrnjenega otroka. Za takšen par je značilen vzorec nihanja iz obdobja, ko je vse krasno in čudovito, a že v naslednjem trenutku lahko nastopi obdobje totalne drame in destruktivnih reakcij.
Otroci, ki odraščajo s takšnima staršema, zagotovo ne bodo uspeli zgraditi zdrave slike o konfliktih in odnosih."
7. Par, ko je eden od partnerjev razvil problem zasvojenosti, alkoholizem, odvisnost od tablet, iger na srečo, pornografije, drugi partner pa skuša zasvojenega partnerja rešiti iz 'brezna pogube'
"Trenutna epidemija je zasvojenemu samo 'potrditev', da je vse brez smisla in da je najlažje, če nadaljuje s svojim početjem in se pogreza v propad. Temeljni problem takšnih ljudi je v globokem doživljanju ničvrednosti in včasih samosovraštva. Partner, ki trpi v takem odnosu, se ob epidemiji, medtem ko skrbi za dom, dodatno obremenjuje s predajo zasvojenega."
Strpnost do reakcij soljudi je bolj zaželena kot dobrine
Za nekatere ljudi epidemija ne predstavlja večjega stresa, pravita dr. Nuša Kovačević Tojnko in Milenko Kovačević.
"So ljudje, ki sicer v življenju ne zmorejo ustvariti bližine z drugimi in že živijo v lastni 'karanteni', proč od odnosov, čeprav si hkrati želijo odnosa. Rdeča nit njihovega življenja je, da ostajajo na dovolj varni razdalji, ker bi z vstopanjem v intimni odnos tvegali izgubo sebe.
Če pa so že v neki obliki partnerskega odnosa, je to običajno v obliki odnosa suženj-gospodar. Za take ljudi je izolacija v času epidemije dobrodošla, saj jim omogoča njihovo primarno naravnanost konflikta: želje po odnosu in umika iz njega."
Nekateri pa v krizi začutijo potrebo, da rešujejo druge: partnerja, otroke, sorodnike, pravi psihoterapevtski par.
"Nekateri ljudje v partnerski odnos vstopijo tako, da se popolnoma oklenejo partnerja, ne zmorejo biti sami in so bolj ali manj v vlogi otroka, ki doživlja, da bo brez objekta ljubezni umrl. Neprestano skrbijo za dom, otroke, partnerja, službo in dajejo vtis, da vse kontrolirajo in nadzirajo.
Pomembno je razumeti, da je to njihova obramba, s pomočjo katere si zagotavljajo nujen, ekskluziven odnos, brez katerega se sicer čutijo popolnoma izgubljeni. Vsaka manjša kriza in nevarnost konca odnosa je za takšne ljudi popolna katastrofa.
V času epidemije in izolacije se običajno takšni ljudje še bolj aktivirajo in v krizi najdejo svoje 'poslanstvo', da rešujejo svet - družino, partnerja, svojce. Če pa jim to ne uspeva, reagirajo z izjemno anksioznostjo, ne morejo spati in jesti, hitro shujšajo, doživljajo nočne more in imajo občutek, da se jim podira svet. Včasih celo pomislijo, da bi bilo boljše, če bi umrli, kot da bi doživljali brezup."
Za ljudi, ki jim življenje osmišlja delo, je lahko trenutna situacija zelo stresna in jo doživljajo kot osebno katastrofo, pravita psihoterapevta.
"Prisilo, da morajo dlje časa biti doma, še posebej, če so v stanovanju, doživljajo izjemno frustrirajoče in kot zapor. Pri njih se lahko pojavita nihilizem in depresija. Za partnerja, ki živi z deloholikom, je izolacija izjemno neprijetna, saj je ta zelo pogosto razdražljiv, jezen, zadirčen in konflikten.
Življenje s takim človekom je zelo naporno, ker je deloholiku v tem času naporno živeti s samim seboj. Zelo pomembno je, da se ljudje, ki jim delo predstavlja pomembno vrednoto, zaposlijo s kakšnim hobijem in si na tak način olajšajo stisko."
Psihoterapevtski par izpostavlja, da je v času epidemije strpnost do reakcij soljudi bolj zaželena kot dobrine.
"Pari naj se čim bolj pogosto pogovarjajo o tem, kako doživljajo nastali položaj, se poslušajo in se podpirajo. Sedaj, ko imamo veliko prostega časa, je edinstvena priložnost, da za partnerski odnos in odnos z otroki naredimo vse tisto, za kar prej nismo imeli časa. S tem lahko odnose utrdimo in poglobimo.
Naj bo to priložnost, da spoznamo, koliko nam je v resnici pomemben odnos in da ga vidimo predvsem s pozitivne plati. Spoznanje, da je odnos tisto, kar iz nas naredi ljudi, ne pa gonja po imetju, veličini in priznanju, je lahko pozitiven vidik epidemije."
PREBERITE ŠE: Samoizolacija v času koronavirusa: priložnost, da popravimo, kar ne deluje (piše: Katja Štingl) ali Kaj početi doma? Posamezniki in podjetja, ki so nam prostovoljno olajšali samoizolacijo
PRIPOROČAMO TUDI: Koronavirus: Kako urejati zavarovanja, ko so poslovalnice zaprte?
