V Sloveniji večina žensk ob sklenitvi zakonske zveze še zmeraj prevzame priimek svojega moža. Nekatere ga sicer dodajajo k dekliškemu priimku, medtem ko zelo malo moških prevzame ali doda ženin priimek. Presenetljivo je, da je tradicionalno prevzemanje moževega priimka, ki ga lahko razumemo kot element patriarhalne družbe, povsem sprejemljivo in zelo redko problematizirano.
Ana Svetel, mlada raziskovalka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pravi, da prevzemanje priimkov po moški liniji kaže na patriarhalno ureditev in pravzaprav tudi na patrilinearnost v genealoškem smislu, torej v smislu roda, porekla.
"Patrilinearnost se v jezikovni rabi priimkov kaže tudi v tem, da so nekoč priimki za ženske bili v pridevniški obliki – npr. Novakova – kar je danes redkeje v rabi oziroma je v določenih okoliščinah celo neprimerno. Opozorila bi rada tudi na samo poimenovanje – dekliški priimek – predporočna doba je bila nekoč seveda čas deklištva, 'normalna' in normativna vloga odrasle ženske je bila poročena ženska.
Pomembno se mi zdi tudi opozoriti, da je ime nekaj, kar je zakonsko urejeno, posameznikova svoboda izbira imena je zakonsko regulirana. Nenazadnje imeti ime in priimek ni prostovoljna odločitev, temveč obligacija. Osebno ime in priimek sta pravzaprav tudi pogoja državljanstva. V 2. členu Zakona o osebnem imenu denimo piše: "Državljan je osebno ime dolžan uporabljati. Ime ni zgolj pravica."
Dr. Silvo Torkar, raziskovalec osebnih in zemljepisnih imen, pojasnjuje, da je bilo prevzemanje moževega priimka v evropskih družbah splošno sprejeto odkar poznamo priimke, do spremembe te prakse je prišlo šele po drugi svetovni vojni, ko so se ženske emancipirale in pridobile večjo samozavest.
"To se ni zgodilo naenkrat, ohranjanje dekliškega priimka in hkratno sprejemanje moževega se je najprej pojavilo med izobraženci, moda dvojnih priimkov pa se je razmahnila od 70. let 20. stoletja dalje."
Kot razlog, zakaj ženske po poroki obdržijo dekliški priimek, navaja željo po ohranitvi identitete in zunanji izraz ženske enakopravnosti.
"Ohranitev dekliškega priimka je vsekakor povezana tudi z izobrazbo in okoljem, v katerem ženska živi. Tradicionalno vaško okolje gotovo ni naklonjeno spreminjanju uveljavljenih navad."
V 20. stoletju so v našem prostoru nekatere ženske začele uporabljati oba, dekliški in možev priimek, kar gre po besedah Ane Svetel z roko v roki z gibanji za pravice ženske, feminističnimi in emancipatornimi gibanji.
"V ZDA je na tem področju znana borka za pravice žensk Lucy Stone, ki se je poročila leta 1855 in ohranila dekliški priimek. V boju za legalizacijo te možnosti se je nato razvila Liga Lucy Stone; Lucy Stone je postal vzdevek za vse ženske, ki so se odločale za ohranjanje dekliškega priimka. Pravico ženske, da sama odloča o priimku oziroma priimkih ob poroki (pa tudi ločitvi), vidim kot eno izmed temeljnih pravic žensk, ki so bile izborjene v dvajsetem stoletju," pojasnjuje mlada raziskovalka.
Dandanes še vedno večina moških ne doda ali prevzame ženinega priimka, kar dr. Silvo Torkar pripisuje tradiciji, v skladu s katero se priimki dedujejo po moški liniji.
"Deloma gre tudi za praktične razloge, saj se število priimkov z vsakim rodom začne množiti. Če otroci prevzamejo oba priimka, se zgodi, da bo hčerka ob poroki imela tri ali celo štiri priimke."
S tem se strinja tudi Ana Svetel: "Nositi dva priimka – tudi pri ženskah, sploh pa pri moških – ima v določenih okoljih prizvok 'kompliciranja' in je delno percipirano kot družbena in intimna gesta, za katero se odločajo urbani, izobraženi pari srednjega ali višjega srednjega razreda. Nekoč sem denimo slišala komentar: "Poglej po seznamih učencev v OŠ Trnovo, tam ima že vsak drugi učenec dva priimka."
Po podatkih Statističnega urada je imelo v Sloveniji v začetku leta 2019 skoraj 74.000 ljudi (kar predstavlja približno 3,5 % prebivalcev Slovenije) sestavljen priimek. 58.000 sestavljenih priimkov imajo ženske, skoraj 16.000 moški. Povprečna starost ženske, ki ima sestavljeni priimek, je 40 let, povprečna starost moškega, ki ima sestavljeni priimek, pa 17 let.
Dr. Torkar je prepričan, da se bo sčasoma v Sloveniji pojavilo več moških, ki bodo po poroki prevzeli ženin priimek, a ne verjame, da bi ta pojav postal množičen. Tudi Ana Svetel meni, da bo število moških, ki se bodo odločili za spremembo priimka, naraščalo še naprej, a zlagoma.
"Za spodbujanje moških, ki dodajajo ženin priimek, verjetno največ prispeva dejstvo, da je ta trend prisoten in viden, da se temu počasi odvzema prizvok 'posebnosti', 'ekscentričnosti' ali 'poženščenosti'.
Seveda pa se mi zdi ključno opozoriti, da bi bilo idealno, da vprašanje priimkov postane odločitev, ki jo posameznik ali par lahko sprejme neobremenjeno in brez pritiskov okolja, v katero koli smer že ti pritiski gredo.
Bolj tradicionalne skupnosti se zgražajo, če ženska ne prevzame moževega priimka, še bolj, če se zgodi obratno in ženin priimek prevzame mož. Bolj liberalne skupnosti pa se zgražajo, če par skupno pot nadaljuje zgolj z moževim priimkom. Nič od tega ni družba, ki bi posamezniku ali posameznici v resnici odpirala prostor, da se odloči po svoje.
Nenazadnje obstajajo tudi pari, ki so ob poroki izbrali nov priimek. Nekateri posamezniki zaradi različnih razlogov ne želijo ohranjati simbolne vezi s primarno družino – kar priimek navsezadnje tudi je. Nekateri moški se za prevzem ženinega priimka odločijo tudi zato.
Lahko pa temu botrujejo tudi negativne ali posmehljive konotacije pomena priimka. Nekateri posamezniki, ki so bili v otroštvu zasmehovani zaradi priimka, tega bremena ne želijo predati potomcem," opozarja mlada raziskovalka in dodaja, da pozna moške, ki so k svojemu priimku dodali ženinega.
"Poznam tudi pare, ki so skupaj prevzeli novi priimek, in poznam pare, ko sta oba partnerja ohranila zgolj vsak svoj primarni priimek. Vse variante obstajajo in prav je tako."
Eden izmed redkih moških, ki se je odločil, da po poroki doda ženin priimek, je dr. Gregor Veble Mikić, vodja skupine za fiziko letenja in glavni aerodinamik v podjetju Joby Aviation, Santa Cruz, Kalifornija.
"Z ženo sva se zelo zgodaj v najini zvezi odločila za selitev v ZDA, od koder sem dobil ponudbo za delo, ki ga trenutno opravljam. To je malenkost pospešilo najine načrte za poroko. Odločitev za poroko je bila skoraj bolj preprosta od izbire priimka. Ker sva se namenila začeti čisto svojo pot na drugem koncu sveta, sva to želela napraviti s skupnim imenom.
Običajni prevzem mojega priimka sva precej hitro odmislila, saj sva oba po vrednotah daleč od tradicionalne patriarhalne družine. Vmesna rešitev, ko bi žena obdržala svoj priimek in dodala mojega, je bila naslednja možnost, a po hitrem premisleku in po prejšnjem kriteriju nič boljša. Na koncu je bilo torej treba le ugotoviti, kateri vrstni red priimkov gre bolje z jezika."
Okolica je njuno odločitev dobro sprejela. "Ker sva se za poroko odločila precej hitro in to z namenom skorajšnjega odhoda v tujino, je bil koncept skupnega priimka pravzaprav še najmanjši izziv za tiste okrog naju. Najbližji prijatelji so skupni priimek sprejeli z navdušenjem. Širši okolici je bil ta zanimiv, tu in tam me je kdo raje poklical po priimku.
Nikoli pa nisva zaradi tega dobila kakšnega negativnega odziva; če ga je kdo imel, ga je verjetno obdržal zase, saj me ljudje dovolj dobro poznajo in vedo, da bi sledila lekcija. Prej bi rekel, da je več nelagodja kot sestavljen priimek med znanci v Sloveniji sprožilo dejstvo, da sem v priimek dodal mehki ć."
Tudi v Združenih državah Amerike dodajanje ženinega priimka ni pogosto med moškimi, pravi Gregor Veble Mikić: "V ZDA je to, da sem dodal ženin priimek, prav tako podobna redkost kot v Sloveniji. Pravzaprav nama je to v prid; večina v ZDA predpostavlja, da je to v Sloveniji nekaj običajnega, pa tako ne dobiva posebnih vprašanj.
Težave se pojavijo edino v formalnostih, saj je v priimku presledek, pa se tako prvi del priimka naenkrat znajde v polju, kjer bi sicer moralo biti drugo (srednje) ime. Izgovorjava priimka je za Američane poseben zalogaj. Iz primerov vojnih zločincev s področja bivše Jugoslavije so se sicer dovolj dobro naučili, kako se pravilno prebere šumnik na koncu, a so vse črke pred tem zanje veliko večja težava. K sreči se večinoma ne trudijo."
Za spremembo priimka ob poroki se je odločil tudi dramatik in vsestranski ustvarjalec na področju sodobnega gledališča Tomaž Lapajne Dekleva.
Z ženo sta se poročila leta 2008 in svojo odločitev pojasnjuje tako: "Najina zveza je zveza dveh enakovrednih oseb in oba sva prinesla v zvezo to, kar sta nama dali družini, v katerih sva odraščala. Meni se zdi logično, da se to javno prezentira v priimku. Vsak od naju je svojemu prvemu priimku dodal še partnerjevega. In sva tako ustvarila novo družino. Skupaj."
Postopek spremembe priimka je bil preprost.
"Pri poroki je to zelo preprosto in je pričakovan del obreda. Enakopravno za oba." Z odzivi na spremembo priimka nima nobenih nevšečnosti. "Včasih imajo ljudje le težave s sklanjanjem dvojnega moškega priimka, sklanjata se oba priimka - npr. srečal sem Tomaža Lapajneta Deklevo," pove vsestranski igralec.
Tudi med svetovnimi zvezdniki je mogoče najti le peščico moških, ki so se odločili za podobno potezo kot Gregor Veble Mikić in Tomaž Lapajne Dekleva. Med njimi sta reper Jay Z in pokojni član legendarne skupine The Beatles, John Lennon.
Jay Z se je menda odločil za to potezo, ker njegova soproga, pevka Beyoncé, nima bratov in je na ta način želel prispevati k ohranitvi njenega dekliškega priimka. Njen priimek je postavil celo na prvo mesto in se imenuje Shawn Knowles-Carter. John Lennon se je z japonsko umetnico Yoko Ono poročil leta 1969 v Gibraltrarju in se je po poroki imenoval John Winston Ono Lennon.
Ana Svetel pravi, da je potrebno problematizirati to večplastno in relevantno temo. "Sprememba priimka ima številne na videz drobne posledice oziroma implikacije. Oseba z novim priimkom mora 'udomačiti' nov podpis, navadno oseba spremeni elektronski naslov in ime v profilu na socialnih omrežjih.
Vse te na videz drobne individualne in družbene prakse so za antropologijo in etnologijo izredno zanimive. Najbrž ni naključje, da se v govoru uporablja tudi fraza 'nositi ime'. A ne nosi se vsako ime kot nakit, lahko se nosi tudi kot težka prtljaga. Ime je nenazadnje to, kar odgovorimo na vprašanje 'Kdo si?' Zato ga ne gre jemati zlahka."
