Akademska slikarka Jerneja Smolnikar živi in ustvarja doma v Mislinji. Igriva domišljija ji sledi že od samega začetka in kljub temu, da je mislila, da ni dovolj dobra za akademijo, je uresničila svoje sanje in še vedno živi svoj likovni jezik.
M: Kaj je bil na vaši umetniški poti ključen izziv?
Največje izzive vidim v slikarstvu samem. V samem delovnem procesu, kako prevajati svoje notranje vsebine, ideje v likovni jezik na čimbolj inovativen način. Sem strastna raziskovalka likovnih tehnik, tako se posledično včasih v mojih delih znajdejo tudi popolnoma neslikarski materiali kot so na primer vrvi, vezenine, čipke, gumbi, granulati in drugo. Tudi orodje, ki ga uporabljam, ni vedno ravno čopič. Izziv, kako preživeti v svojem poklicu in kako na razstave pritegniti čim več gledalcev, pa sem opustila. Enostavno sledim svojemu toku in če se na njem kaj dobrega zgodi, sem lahko samo presrečna in hvaležna.
M: Kako bi se definirali v svetu slikarstva?
V svetu slikarstva potujem po lastni poti, odmaknjena od aktualnih trendov. Sledim sebi, svojim čutenjem, doživljanjem, razmišljanju. Odzivam se na vse, kar je v meni, in to prevajam v likovni jezik. Tako gradim svoj interpretativni slog. Seveda so pomembna znanja, ki sem jih pridobila med študijem. Ta so temelj. A vedno moram naprej, moram poiskati nekaj novega, raziskovati, se poglabljati v moč likovnih izraznih sredstev, v njihovo »sposobnost«, da najbolj polnomočno izrazijo tisto, kar sama želim, kar je neločljivi del mene. Slika – to sem jaz.
M: Kakšen odnos imamo Slovenci do slikarstva?
Iz pogovorov s starejšimi umetniki sem ugotovila, da je bilo včasih dosti bolje kot je danes. Delo slikarjev je bilo visoko spoštovano in tudi obisk galerij je bil zavidanja vreden. Naročila in nakupi umetnin so jim omogočala dobro življenje. Danes pa je te vrednote povozil čas, v katerem živimo.
M: Glede na to, da ste v karieri ustvarjali že različne stvari, kaj je tisto, kar najraje počnete in vam je najbližje? Kaj je specifično vaše?
Res je, na začetku sem se lotila vsega, kjer sem lahko sproščala svojo ustvarjalno energijo, od oblikovanj logotipov za podjetja, airbrush poslikav motornih vozil, črkorisa na fasade, ilustracij, do poslikav kapelic. Naučila sem se tudi šivati in kreairati nova oblačila s šivalnim strojem. Vendar so me vse preizkušnje vedno znova pripeljale nazaj v moj slikarski svet na platnu. Tukaj sem najraje. Kjer lahko izražam samo sebe skozi najrazličnejše slikarsko-likovne jezike.
M: V svoji razstavi »Zapletena izpoved« predstavite tudi upodobitve čutnih žensk in nežnih metuljev, ki ste jih oplemenitili z elementi idrijske čipke. Zakaj ravno čipka?
Po eni strani sem ravno v čipki združila svoji dve veliki ljubezni. Kot sem že omenila sem se naučila tudi šivati, nekakšna posebna ljubezen me je vlekla v ustvarjanje z tekstilijami in nitkami. Ta segment ustvarjalnosti me je navduševal morda že pred slikarstvom. Po gimnaziji nisem bila čisto prepričana, ali bom sprejeta na ALUO in sem imela rezervni načrt, da se vpišem na kakšno šolo za modno oblikovalko. V čipki sem skozi nitke združila svoje področje zanimanja. Samo nitko povezujem tudi z linijo pri risbi. Po drugi strani je čipka postala moj izrazni element, skozi katerega lahko govorim o mnogoterih pomenih. Izpostavila bi dva vidika. Čipka mi predstavlja žensko samo. Je lepa, nežna, ženstvena, čutna, pa tudi krhka, zelo ranljiva in občutljiva. Predstavlja pa mi tudi opno, zastor ali zaščito, ki varuje tisto žensko krhko jedro pred zunanjim svetom, ki ga leta lahko zelo hitro močno rani.
Več o Jerneji Smolnikar si lahko preberete v novi številki revije Story, kjer je objavljen razširjen intervju. Story vas že čaka na najbližji polici!
M: Bi lahko rekli, da je čipka vaš prepoznavni element?
Ključen del mojih slikarskih zapisov je čipka. Je moj prepoznavni element, moj emblem. Je utrinek preteklosti, spomin in poklon ženski. Je vselej aktualen ženski moment – simbol estetske popolnosti. Lahko je tudi objektivizacija večnih enigem življenja. Je pa tudi tisti segment, ki moja dela, še posebej v različnih izpeljankah, vodi v bližino secesije. Njenega ponovnega rojstva v širši likovni umetnosti ni zaznati, se pa v aktualnem času mestoma prikrade kot oživljajoči segment pogosto brezdušne minimalistične arhitekture. V mojih interpretacijah je to moja, najbolj intimna izbira, ki resnično razpira pahljačo pomenov.
M: Kako izgleda vaš tipični dan, ko ustvarjate?
Preden sem postala mamica, sem ustvarjala kolikor sem želela. Če me je »obsedla« kakšna ideja, sem to začela izlivati iz sebe isti trenutek, čez cel dan in včasih pozno v noč, več dni zapored. Nisem imela neke dnevne rutine. Ko je prišel navdih, sem ga enostavno zagrabila. S prihodom sinka, pa se je moj delovni čas močno discipliniral, kar je včasih res zelo težko, če ti v glavi vre nova ideja. Ustvarjam v dopoldanskem času, popoldan pa se predajam družini in vlogi mamice, v katero se ravnokar podajam že drugič.
Preberite tudi druge Dialoge: Prvi zasebni vinogradnik vrhunske penine Janez Istenič: "Penina sprošča napetosti in navdaja človeka z optimizmom."
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"
