Ali Mahlodji: "Dobro vprašanje. Nihče me še ni vprašal tega, vsi bi od mene radi le recept za uspeh"

Ko si v avstrijski šoli begunec iz Irana, ime ti je Ali, tvojega drugega imena nihče ne zna niti izgovoriti, to ni najboljša vstopna točka za uspešno kariero. Lahko bi tako kot mnogi drugi priseljenci vozil taksi ali prodajal teheranske preproge, a Ali Mahlodji, večkrat nagrajeni soustanovitelj mednarodno priznanega start-upa WHATCHADO, vizionar in motivacijski govorec, je izbral drugačno pot. Srečala sva se v Portorožu, na konferenci SEMPL, kjer me je očaral s prvim stiskom roke.

Ali, medtem ko okoli naju vsi drvijo, se nama nikamor ne mudi in za intervju imava veliko časa. Tako sem si izbrala. Ali ni to nekaj, kar je v današnjem svetu prava redkost in vrednota? Čas. Ki ga, vsaj tako pravijo, nihče nima. Kako gledate na to? Kam za vraga se vsem tako mudi?

Dobro vprašanje, všeč ste mi. Nihče me še nikoli ni vprašal tega, vsi novinarji bi od mene radi le recept za uspeh (smeh).

Pred desetimi leti, ko sem imel 27 let, sem bil menedžer za posebne projekte pri večjem podjetju. Imel sem precej denarja, dober avto, a nisem imel časa za družino in prijatelje. Takrat je kar naenkrat, čez noč, star komaj 53 let, umrl moj oče. Spomnim se dneva v bolnišnici, ko so mi povedali, da se mu je ustavilo srce.

'Nisem imel časa, da se poslovim', sem rekel zdravniku. 'Veste kaj gospod Mahlodji? Nihče se nima časa posloviti', mi je odgovoril zdravnik. Takrat sem se zavedel, da ima vsak od nas dnevno na voljo 24 ur, prav vsak na svetu, a mi smo tisti, ki sprejmemo odločitev, kako jih bomo porabili.

Trik pri pranju, ki bo pozimi hitreje posušil perilo

Svet od nas zahteva nenehno pozornost. Socialni mediji, mobilni telefoni, časopisi, sodelavci, prijatelji, vedno je nekaj. Kar moramo razumeti je to, kar ste omenili na začetku – čas je odločitev! Poleg fokusa, komu in čemu namenjamo svoj čas. K meni na življenjski trening prihajajo ljudje, ki pravijo 'Družina mi je zelo pomembna'. Ko jim rečem, naj mi pokažejo svoj koledar, vidim, da v njem sploh ni prostora za družino. Kaj je torej zares njihova prioriteta?

Absolutno premalo se zavedamo, da smo tukaj le za določen čas in da sta pomembna tukaj in zdaj. Čisto preveč živimo v preteklosti ali prihodnosti, medtem ko življenje drvi mimo nas. Naučiti se moramo živeti v trenutku in na voljo nam je ogromno orodij, ki nam to omogočajo - od joge, meditacije, vaj čuječnosti ... Minljivosti in vrednosti časa se zavemo le, ko se nam nekaj neprijetnega zgodi, takrat se tudi spremenimo.

Ali človek za spremembo res potrebuje takšno negativno izkušnjo? Nam rdeče zastave, ki plapolajo vse okoli nas, res niso dovolj? Ali jih le nočemo videti, slišati?

Če vprašamo psihologe, bodo izpostavili le dva razloga, zakaj se človek spremeni. Ker si resnično želi, je navdušen nad tem, ima morda partnerja, prijatelja in gresta v to skupaj, se podpirata, drug razlog pa izvira iz strahu. Pred še več bolečine, neprijetnih občutkov in temu človek reče dovolj!

Samo poglejmo, kako se otrok uči hoditi. Najprej je navdušen, ker vidi starše hoditi in si tega želi tudi on. Potem ugotovi, da to tudi boli, saj pade, a je navdušenje močnejše in se pobere. Doživlja oboje. In tako se začne učenje, ki nas spremlja vse življenje.

Ali bomo ostali na tleh ali pa se bomo pobrali. Ali bomo znova in znova ponavljali iste napake, ki se nam bodo pojavljale v vedno hujši obliki, ali pa se bomo razvili in spremenili način svojega delovanja, razmišljanja. Če nočemo videti opozorilnih znakov, življenje slej ko prej poskrbi za udarec, ki ga ne moremo spregledati. Ali pač. (smeh)

V svojih motivacijskih govorih ljudi vabite v spremembo, v akcijo. Kakšen je prvi korak k temu?

Da se lahko zgradi nekaj novega, bolj kvalitetnega in zdravega, je najprej treba podreti staro - naša prepričanja, vzorce, navade ... Ta pot ni preprosta, zato nanjo ne stopajte sami. Vsakdo okoli vas lahko prispeva nekaj, česar sami še ne veste, zato se bodite pripravljeni učiti in sprejeti nova znanja, izkušnje.

Okoli sebe poiščite ljudi, ki vam lahko pri tem pomagajo. Bodisi takšne, ki so sami prehodili to pot in vas lahko usmerijo, bodisi takšne, ki so vam zgled, vzor. Načinov in poti je ogromno, izberite tisto, kar bo delovalo za vas.

Poudarjate, da vsak izmed nas nosi zgodbo, ki jo je vredno povedati, ljudi tudi spodbujate k temu, vaša spletna platforma je polna življenjskih zgodb. Menim, da imamo vsi tudi poglavja, ki pa jih neradi preberemo na glas, si ne upamo in jih držimo zase. Včasih jih skrivamo tudi pred samimi seboj. Je morda ravno v tem ključ do uspeha? Da odklenemo te dele sebe in povemo na glas?

Navdušen sem nad vami, iz srca hvala, da postavljate prava vprašanja. Ko je govora o uspehu, se vedno poudarja le uspeh kot tak. Vidimo uspešne ljudi in njihove dosežke, o njih se piše, govori, se jim čestita, le redki pa se vprašajo, kakšna je bila pot tega človeka, da je prišel do tja. In ravno to počnemo na naši video platformi Whatchado.com.

Odkrivamo ozadja, zgodbe posameznikov o njihovem življenju in zaposlitvi. Ljudje, ki so pripravljeni spregovoriti tudi o svoji temni plati, bolečini, so vzor mnogim, saj jim dajo vedeti, da niso sami. Vsi imamo lastne izzive in ni ga priročnika na svetu, ki bi nam jih rešil. Premagani izzivi so tisti, ki nas delajo močnejše in svet potrebuje pogumne in močne ljudi, zato, za božjo voljo ljudje, pogovarjajte se med sabo! To je lepota življenja!

Prepričan sem, da vsakdo nosi svojo zgodbo o uspehu, ki zagotovo vključuje tudi neuspeh, padec, kajti ravno to je tisto, po čemer se uspešni ljudje razlikujejo od neuspešnih. Ker se zavedajo, da je za pravi napredek včasih potrebno spremeniti smer. Ker so sposobni opustiti preteklost in se hitro prilagoditi drugačnim okoliščinam, kar jim omogoča, da se v življenju naučijo veliko novih stvari in ker znajo krizo obrniti sebi v prid.

Ljudem na naši platformi pomagamo, da najdejo svoje pravo poslanstvo, delo, ki jih bo osrečevalo in izpolnilo njihov potencial.

Kje v ljudeh vidite največjo omejitev, da tega ne storijo, da se ne izpostavijo in držijo v ozadju? Čemu takšen strah?

Strah je naš najboljši prijatelj. Strah ti vedno pokaže, kaj ti je v življenju pomembno in kje se zate skrivajo dragocene informacije.

Česa se pred izzivi, pa naj bodo osebni ali poslovni, ustrašimo? Negotovosti. Neznanega. Nimamo izkušnje in ne vemo, kako se bo nekaj izteklo, končalo, kaj sledi. Ne zaupamo v neznano. Ne povemo, da nas je strah. Ljudje so nam pripravljeni prisluhniti, pomagati, samo povedati je treba. 'Strah me je, ne počutim se varno, mi lahko pomagaš?' Je to res tako zaplateno? Vsi ljudje bi radi videli mavrico, a ne marajo dežja. To ne gre.

Poleg strahu pa je velika omejitev tudi občutek nevrednosti. 'Ne bom zmogel, nisem dovolj dober, ne zaslužim si'. Opažam, da je to pri ljudeh zelo, zelo pogosto. Vse, kar nas osebnostno ovira na poti do uspeha, se skriva v nas samih, rešitev pa je v zdravljenju našega notranjega otroka.

Večina strahov izvira iz prvih let našega otroštva in tja moramo pogledati. Odgovor se skriva v najbolj temnih delih, kamor si najmanj želimo, a je nujno potrebno, če se želimo počutiti samozavestno, stabilno, varno, odločno, kar bi lahko rekli, da so vrline uspešnih ljudi. Če smo starši, kar sam sem, imam skoraj enoletno hči, pa smo odgovorni tudi zanje, v smislu lastnega zdravljenja in zavedanja seveda.

Čez deset, dvajset let se nam bodo smejali. Rekli bodo: "Oče, imeli ste najboljšo možno tehnologijo in ste jo uporabljali za 'selfije'? Verjamem, oziroma upam, da jo bodo oni uporabljali za kaj bolj pametnega.

Sledi tenutek, ko mi Ali pokaže fotografijo hčere in seveda mi ne uide podatek, da imam tudi sama dva otroka. Ker imava čas, si lahko privoščiva deset minutno debato o tem, kaj pomeni biti starš, kakšne bodo nove generacije otrok in oba se strinjava, da smo v času prehoda, kot da bi treščili skupaj stara in nova generacija.

Želim si, da se moji otroci kot odrasli ne bi soočali s takšnimi strahovi, kot sem se jaz, da jih ne bi prevzeli nase. Da bodo razumeli, da so to moji strahovi in ne njihovi. Kot otrok sem namreč precej strahov povzel od svojih staršev, saj to niso bile generacije, ki bi se ukvarjale z zdravljenjem in to sem ugotovil šele pred leti.

Imel sem svojo službo, denar, pa me je bilo še vedno strah, če bom imel za hrano, kaj če vse izgubim in podobno. Seveda, bili smo begunci, ta strah je bil pri starših vedno prisoten, sam pa ga res ne potrebujem. Kadarkoli pri sebi naletimo na strahove, se moramo zato najprej vprašati, če so sploh naši.

Kot staršu mi je cilj, da moji otroci zrastejo v samozavestne odrasle, z zavedanjem, da so dovolj dobri takšni, kot so.

Z lastnimi izkušnjami na več kot 40 delovnih mestih ter po pogovoru z več kot 6500 ljudmi iz stotih različnih držav (od avstrijskega predsednika, mednarodnih glasbenih in športnih zvezdnikov do najbližjega soseda) ste postali soustanovitelj mednarodno priznane in večkrat nagrajene zaposlitvene platforme Whatchado.com. Kakšna prelomnica v življenju se vam je zgodila, da ste po vsem tem prišli do te ideje? Je bilo navdušenje ali bolečina?

Svoje življenje sem vedno organiziral okoli svojega dela, po diplomi iz računalniškega programiranja zasedal različne tehnološke položaje, a moje bistvo me je vedno vleklo k temu, da pomagam otrokom, kot sem jaz in da naučim ljudi kako najbolje izkoristiti tukaj in zdaj.

Lahko rečem, da je bila prelomnica smrt mojega očeta. Torej bolečina. Takrat sem si vzel čas in se poglobil vase. Kdo sem, kaj si zares želim. Ugotovil sem, da si želim pri svojem delu imeti več časa za razmišljanje, da bi lahko opravljal delo drugače. Ne takrat, ko so se pojavi, ampak ko sem v toku in se se čutim, da sem sposoben dobro opraviti, da si to želim. Hotel sem samo poslušati svoj bioritem ter si organizirati delo okrog mojega življenja in ne obratno, kot je bilo do takrat.

In tako ste postali učitelj na Dunaju ter kasneje še s tremi prijatelji ustanovili podjetje.

Tako je. Delovno okolje, kot ga poznamo danes, v večini primerov ne omogoča takšnega načina delovanja, kot sem si ga želel. Preprosto ni sprejemljivo, da si človek pred začetkom naloge vzame čas za razmislek o njej, vse mora biti opravljeno hitro in vendar vseeno od tebe pričakujejo visoko učinkovitost.

To, da ima človek ves čas ogromno dela in je pod stresom, je postalo statusni simbol, merilo uspešnosti. Če tega ni, nisi uspešen. Želel sem si izstopiti s tega vrtiljaka, oziroma ga zavrteti v drugo smer in sem ga.

Kako?

S spremembo, ki se vedno začne v nas samih. V odločitvi, da si želim drugo pot, in zaupanju, da le-ta obstaja. Pa ne le ena, več njih, ki jih prejšnja leta nisem niti opazil.

Je to prihodnost? Kakšne spremembe se obetajo v strukturi zaposlovanja, kaj se bo moralo zrušiti, da se bo lahko postavilo na novo?

Toge strukture, kot so dela od 9.00 do 17.00, čakanje na 25-dnevni letni dopust, delati ves čas le za eno podjetje v celotni karieri in se upokojiti pri 65 letih. To bo moralo iti najprej. Človek bi moral zamenjati službo vsakih pet let. Zakaj, se najbrž sprašujete. Zaradi osebnega razvoja, rasti, novih izzivov in prav tako zaradi razvoja podjetja. Novi ljudje, nove ideje.

Svetovni ekonomski forum je objavil veliko študijo, ki kaže, da 65 odstotkov delovnih mest, ki jih bomo opravljali v naslednjih desetih letih, še ne obstaja. Kot vidim, je eden največjih izzivov vodenja v prihodnjih letih usmerjanje zaposlenih v negotovo prihodnost. Na splošno bodo delovni vzorci postajali vedno bolj prilagojeni. Ljudje bodo lahko delali od skoraj kjerkoli.

Za menedžerje to pomeni, da bodo morali postati bolj podobni življenjskemu trenerju kot nekemu glavnemu poveljniku. Zaposlene bodo morali pripeljati na pravo pot, jim dodeliti naloge v skladu z njihovimi sposobnostmi in biti njihov mentor. Trg in gospodarstvo se bosta spreminjala in če bodo podjetja želela odreagirati na te spremembe, bodo morala sprejeti tudi prilagodljiv poslovni model.

In vi, v vašem podjetju, ste ga?

Kljub mnogim, ki so napovedovali, da to ne bo delovalo in se mi celo posmehovali, lahko rečem, da smo ga. Danes je pri nas zaposlenih več kot 30 ljudi iz 15 držav. Kar imamo skupnega, so iste sanje in v ta namen združujemo generacije ljudi, ki delujejo v isto smer. Ponosen sem, da je najmlajši star 17, najbolj izkušen pa 54 let.

Ko ljudje delajo skupaj, je v eni sobi toliko različnih pogledov na svet in to sproža inovacije, da lahko skupaj ustvarimo boljšo prihodnost.

Odličen sogovornik ste, hvala, z vami bi se lahko pogovarjala še ure, a dajva počasi končati. Imam le še eno vprašanje. Kaj ima ljubezen z vsem tem, o čemer sva se danes pogovarjala?
Sledi premor, tišina, Ali globoko vzdihne in oči se mu orosijo. Vpraša, če me lahko objame. Z veseljem sprejmem objem.

Ljubezen je odgovor na vse. Mislim, da to poje Lionel Richie v eni izmed svojih pesmi, verjamem pa, da jih je bilo kar nekaj, ki pravijo isto. Ljubezen je resnični odgovor. Ko začnemo brezpogojno ljubiti in sprejemati, v prvi vrsti sebe, se začne lepota življenja. Težava sodobnega sveta je, da vse prevečkrat ljubimo tisto, kar dobimo od zunaj. Materialne stvari, status, kako nas vidijo drugi.

Samo poglejmo recimo na Instagram, ljudje ljubijo število všečkov. Vse to nadomeščamo s pravo ljubeznijo. Tisto, ki je osnova našega bivanja. Narava se nikoli ne sprašuje, če je dovolj dobra, volk tudi ne pride do medveda in ga vpraša 'Hej medo ali sem jaz dovolj dober?' Živali imajo naravni nagon, one čutijo. Mi pa smo pozabili na to.