Bila sem mama. Za kratek čas. (Ganljive pripovedi mamic ob dnevu spomina na otroke, umrle med nosečnostjo ali kmalu po porodu)

JAKOB 

Pri štiriindvajsetih letih so mi mimogrede pri običajnem ginekološkem pregledu odkrili, da imam dvojno maternico (uterus duplex). Seznanili so me z odstotki možnosti zanositve in donositve, ki so bili zelo nizki. Zame je bila ta novica kot nož v srce. Oboževala sem otroke in odkar pomnim, sem sanjala o veliki družini. 

Partnerja novica ni tako razžalostila. Tolažil me je z idejo, kako bova raje kupila avtodom in potovala. Ta ideja mi ni bila všeč in najina zveza se je začela ohlajati. Z njim sem ostala še naslednjih šest let, Zdaj vem, da zato, ker sem se počutila kot "pokvarjena roba" in njega to ni motilo. Na koncu sem zbrala pogum, si najela stanovanje in odšla. Razšla sva se sporazumno, kot prijatelja. 

Kmalu po razhodu sem začutila, da je nekaj drugače. Bolj za šalo kot zares sem naredila test nosečnosti. Bil je pozitiven. Najprej šok, potem vprašanja: “Kako, zakaj, zakaj sedaj?” Nikoli nisva imela zaščitenih spolnih odnosov in nikoli se ni “prijelo”. Sedaj se je. Težko sem pričakala prvi pregled dva tedna kasneje, ki je pokazal da sem v devetem tednu. Čeprav so mi hormoni divjali do stropa in nazaj, sem začutila neizmerno veselje. Počutila sem se vsemogočno in zdelo se mi je, da se mi je odprlo nebo.

Čeprav vesele novice še nisem mogla deliti s širnim svetom, sem že nakupovala stvari za svojega pikca. Tako močno prepričana vase še nikoli nisem bila: "Jaz bom to zmogla! On bo moj sonček, moj smisel, moje vse, pa čeprav bova večno samo midva!” To malo bitjece v meni je bilo zame moj vir moči. 

Kaj hitro so se pojavili prvi problemi. Močni krči in krvavitve. Moj takratni ginekolog se z zadevo o moji maternici še ni srečal in mi ni znal svetovati. Zato me je ob vsaki novi težavi samo poslal domov počivat. Sledile so neprespane noči, skrbi, zakaj se to dogaja, in "pogovori" s pikcem, da bo vse v redu. Tako sem vzljubila to malo bitje, da sem ga že "čutila", prepričanja sem bila, da je fantek, čeprav še nisem dobila potrditve od ginekologa. Poimenovala sem ga Jakob. 

Kmalu sem začutila prve metuljčke, začutila sem malega Jakoba. Bilo je čudovito, takrat sem vedela, da sedaj ne more biti nič več narobe.

Že teden dni kasneje je bilo vsega konec.

Ko sem prišla v šestnajsti teden, sem ponovno začela krvaveti, spet so se pojavili krči, tokrat močnejši. Ginekolog me je ves obupan končno poslal v bolnico. Tam sem spoznala sedanjo ginekologinjo. Imela je že primere, kot je moj. In v tistem trenutku mi ni mogla povedati nič pozitivnega.

Močno mi je otrdel trebuh, kazalo je na popadke, otroka nisem več čutila, srček je še bil. Seznanila me je z dejstvom, da je v mojem primeru ogromno splavov, češ da so maternice manj elastične, imajo manjšo kapaciteto in se zato morajo večkrat raztegniti, da dobijo na prožnosti. Ampak je nisem poslušala, nisem se mogla sprijazniti z dejstvom, da se lahko kaj od tega zgodi. Ne, z mano in pikcem bo vse v redu.

V bolnici sem ležala dva dni. Vsak dan močnejši krči, zadnji večer pa neznosni, nisem mogla dihati, trije tako močni, da sem videla zvezde. Nakar je bilo bolečin naenkrat konec. Vstala sem in začutila kako mi nekaj polzi skozi nožnico. Spodnje hlačke sem si poveznila do kolen in zagledala to malo bitjece. Moje srce je nehalo biti, začela sem kričati, jokati, po glavi so mi hitele nesmiselne misli:

“Ali je možno da mi ga "vstavijo" nazaj in bo živel še naprej?” Nikakor, niti v tistem trenutku se nisem mogla sprijazniti s koncem. Hitro so priletele sestre. Ko so opazile kaj se je zgodilo, so me začele zmerjati, zakaj se derem kot zverina.

Srce, ki že tako ni bilo, se mi je začelo še trgati.

Brez sočutja so mi ga izpulile iz rok in potegnile popkovnico iz mene. Odnesle so me na stranišče, posedle na školjko in takoj je začelo liti iz mene. Bila sem v drugem svetu, to se ne dogaja, kje je moj Jakob, bila sem kot duša brez telesa. 

Poklicala sem očeta, ura je bila sedem zvečer, samo nanj sem se lahko obrnila v tistem trenutku. Takoj je prihitel k meni. Jokala sva skupaj. Prijatelji so bili rastreseni po Sloveniji in od njih sem dobila podporne esemese, klice z besedami "saj bo boljše sčasoma, vse se zgodi z razlogom", pa vendar me nihče ni razumel. Ni vedel, kaj sem preživela, kakšno bolečino prenašam.

Zato sem se raje zaprla vase, ždela večinoma sama doma, se prepuščala bolečini, solzam. Iskala sem pomoč pri svetovalkah na internetu, pa mi v večini sploh niso odgovarjale, poskušala sem parkrat začeti pogovor o tem s prijatelji, a so hitro obrnili temo. Očeta nisem hotela obremenjevati in sem se pred njim pretvarjala, da sem v redu. Še danes je tako. Svojega Jakoba sem skrila globoko vase.

Bila sem "šele" v šestnajstem tednu. Vsi so mi govorili, da je bilo zgodaj v nosečnosti, da ni tako hudo, da se vse zgodi z razlogom. Ampak meni je bilo zelo hudo, tako hudo, da sem si obljubila, da ne grem več skozi to bolečino, pa četudi to pomeni, da bom večno sam(sk)a.

Že v prejšnji zvezi sem proti koncu začutila večjo naklonjenost do skupnega prijatelja. Čeprav sva čustva dolgo skrivala, so se v nekem trenutku razplamtela. Vedel je vse o meni, poznal me je že dvanajst let, vedel je, kaj sem prestala, vedel je riziko moje nosečnosti. In nič ga ni motilo.

Zato mi je bilo lažje ponovno se zaplesti. Kmalu sva začela pogovor o otrocih. Zagotavljal mi je, da bo vedno ob meni, da mi bo pomagal, da ne bom sama. Strah je bil vedno prisoten in dolgo sem zbirala pogum. Vedela sem, da je on edini moški na celem svetu, za katerega bom tvegala in se še enkrat podala v to. 

Črtici sta se pokazali že četrti mesec najinega truda, a kmalu zatem so se spet začele težave. Ponovno boleče otrdevanje trebuha, pritisk navzdol, zgaga, krvavitve. Strog počitek, litri magnezijevega napitka in spasmex. Zamenjala sem ginekologa za ginekologinjo iz bolnice z izkušnjami. Pomagala mi je z besedami, z realnimi pogledi na moj položaj in z napotki korak za korakom.

Za vsak krč ali izcedek sem bila pri njej na pregledu. Večkrat tudi hospitalizirana v bolnici. Strah je bil vedno prisoten, kljub temu da sem imela ob sebi srčnega fanta. Živela sva iz dneva v dan in šele v tridesetem tednu sva se dovolj sprostila in se prav začela veseliti. Šele takrat sva začela nakupovati vse potrebno za novega člana. Novi član je prispel tri dni pred rokom. In to s sproženim porodom.

Štiri leta kasneje občudujem ob sebi dva mala zaklada, dva moja čudeža in še nikakor ne morem verjeti, da sta res moja. Da sta moja srečna konca. Pa vseeno me potihem boli, da se ne morem veseliti z mojim pikcem.

Leto kasneje sem v kartoteki zasledila izvide obdukcije. Izkazalo se je, da je bila punčka in da je bila popolna, bila je zdrava. Moja maternica jo je kruto iztisnila. "Jaz" sem bila kriva, da ji nisem mogla dati življenja, moja negostoljubna maternica jo je ubila. Ona je bila popolna.

Še vedno mi je žal, da nikoli ne bom videla, kako raste, kako bi skupaj osvajali svet, takrat samo ona in jaz. Čeprav imam svojo družino, za kar sem neizmerno vesela, se jim ne morem zaupati. Še vedno nosim svečko na pokopališče sama, se razjočem v kopalnici, ko me nihče ne vidi in skrivam bolečino pred dragimi. 

To je moja prva obsežnejša izpoved, še po štirih letih jo pišem s solzami v očeh. Ampak tokrat mi je lažje, ker se sedaj, ko zaključim izpoved, stisnem k svojima sončkoma. Moja nočna mora je dobila srečen "konec", oziroma šele začetek lepe pravljice. Misel in spomin na mojo pikico pa ostajata za vedno. 

NITI KANČKA SOČUTJA

Pred tremi leti sva s partnerjem ugotovila, da sem noseča. Oba sva živela vsak pri svojih starših, zato je bilo to še toliko bolj napeto in bilo naju je zelo strah. Ampak občutek strahu se je hitro spremenil v občutek sreče in ljubezni. Bila sva vesela in komaj sva čakala prvi pregled v 8. tednu nosečnosti. 

Na pregled sva prišla vesela, srečna in navdušena. Čez nekaj minut so se ti občutki razblinili v žalost, jezo in solze. Ugotovili so, da najinemu sončku srček ne bije. Naslednji dan sem šla na ßHcG krvni test in rezultat je pokazal, da je plod odmrl.

Najhuje je bilo, ko od ginekologinje nisem prejela niti kančka sočutja: “Še dobro, da je zgodaj, se pač zgodi, kaj bi šele bilo, če bi se to zgodilo pri 30. tednih in so še hujše stvari v življenju.” Še danes se spominjam. Jokala sem skoraj celo noč, res mi je bile težko. Čutila sem ogromno krivde in jeze, mislila sem si, da je moje telo totalno nesposobno. 

Ampak potem so minevale ure, pa dnevi, tedni in meseci. Postajalo je vedno lažje, a pozabila ne bom nikoli. Ko je huda bolečina minila, sem stopila korak nazaj in malce bolje premislila stvari. 

Moje telo ni nesposobno. Moje telo ni popolno in nikoli ne bo. Niti navznoter niti navzven.

Verjamem, da se vse zgodi z razlogom. Če bi mi to kdo rekel takrat ob ultrazvoku, bi mu verjetno vrgla stol v glavo. Ampak vseeno želim povedati, da niste sami. Veliko nas je. Čutimo isto bolečino. A ne smemo pustiti, da nas ta bolečina vodi skozi obdobja življenja. Lahko nas spremlja, ampak ne sme nas voditi. 

Spoznala sem podobne zgodbe drugih mam. Veliko nas je. Največ, kar smo si dale, je bila podpora z besedami: “V redu je, če jokamo. V redu je, če kričimo. V redu je, če cele dneve ležimo v postelji. Vse to je normalno. Brez žalovanja se s takšno izgubo ne moreš soočiti.”

22 TEDNOV

Moja zgodba se je začela leta 2017, ko je pri rednem pregledu v 16. tednu nosečnosti moj ginekolog ugotovil, da ima punčka pred obrazom nekakšen mehurček. Ker ni vedel, kaj bi to bilo, me je poslal v Ljubljano. 

Pregledali so me trije različni ginekologi in vsi trije so podali isto mnenje: Sumijo tumor - rak spodnje čeljusti. Čakala me je še magnetna resnonanca, pri kateri so ugotavljali, ali je kakšna možnost operacije ali zdravljenja. Z možem sva iskala opcijo tudi v tujini, kjer so nama dali negativne odgovore. 

Ko smo prejeli izvide magnetne resonance, je umrlo vsako upanje za našo malo borko, ki je veselo brcala v trebuhu. Revica ni vedela, kaj se dogaja. Sledil je obisk maksilofacijalne kirurgije, kjer so kirurgi podali končno mnenje, da v tem primeru upanja ni. Ona bi preživela do konca nosečnosti v meni, ob porodu pa bi prišlo do pomanjkanja kisika. Svetovali so nama umetno prekinitev nosečnosti.

Ne morem opisati, kako težka je bila za naju ta odločitev. Odločila sva se na podlagi vseh mnenj, najbolj zaradi mnenja strokovnjaka, ki mi je na human in prijazen način pojasnil: “Gospa, punčka, če jo donosite, bo ob porodu doživela hude možganske posledice. Mi ji ne bomo takoj mogli nuditi dihalnih poti. Ona pa bo trpela, vi kot mama boste pa gledali, kako otrok umira na obroke. Vem, da vas boli, a verjemite, lažje vam bo sedaj .

Vse preiskave so se končale v 22.tednu in odšla sem v Ljubljano po tabletko za umetno prekinitev nosečnosti. Po treh.dneh sem bila hospitalizirana in dobila umetne popadke.

6. 2. 2017 sem ob 2.45 rodila najlepšo punčko na tem planetu. Bila je majhna, 480 gramska štručka, na katero bom ponosna do smrti. Hvaležna sem, da sem lahko bila njena mama, čeprav za tako kratek čas. 

Po njeni smrti sem po 5 mesecih zanosila. Danes imamo doma punčko staro 18 mesecev. Navihanko. Naš angelček pa nas vse skupaj pazi iz nebes. 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču