Slovenka, ki je do upokojitve delala kot natakarica, zdaj izdala že tretji roman!

Cecilija Novak je izvrstna pripovedovalka, kar je dokazala že s svojo prvo knjigo Štiri zvezdice, v kateri je opisala svoja doživetja kot natakarica v prestižnem mariborskem hotelu Slavija.

Zatem je izdala še dve knjigi – avtobiografski roman Ozri se, deklica in roman Ne povej mami, ki pripoveduje zgodbo o mariborski proletariatski družini, živeči v obdobju dvajsetega stoletja.

Rodila se je leta 1945 kot tretji otrok staršema, ki sta se zapisala in podredila zemlji. Njen oče je pustil delavsko službo, da bi bil na svoji kmetiji in to v obdobju socialistične Jugoslavije, ki takšnim ljudem ni bila najbolj naklonjena. Biti dober gospodar je bilo zanj najpomembnejše, bil je odgovoren in delaven človek.

Toda kmalu je spoznal, da se njegove sanje o zemlji kot nosilki lepšega življenja sesuvajo. Cecilijino otroštvo, ki ga bralcem predstavi v avtobiografskem romanu, je zaznamovala revščina. V njem ni bilo nič podarjenega.

"Rodovi tistega mojega časa so svoja življenja preživljali v medijski tišini brez elektrike, radia, televizije, brez časopisov, otroci brez igrač in pravljičnih knjig …

Naša tesna spremljevalka – petrolejka z medlo svetlobo – nas je vsak večer pospremila do ležišč iz koruznega ličkanja, zatem nas je nemilostno prepustila temi. Brez uspavanke, brez poljuba," je zapisala v knjigi Ozri se, deklica.

Želela je postati šivilja ali učiteljica, a je oče odločno nasprotoval njeni želji po šolanju in jo je pri šestnajstih letih poslal za služkinjo.

"Takrat me to ni motilo, ker sem želela oditi od doma in niti nisem razumela, kaj se v resnici dogaja. Mama mi je šele pozneje povedala, da je oče to storil zato, ker se je bal, da bo imel z mano preveč stroškov. Čeprav sta bila starša delavna in skrbna, nista imela denarja."

V tistih časih ni bilo nič nenavadnega, da so otroci med devetim in šestnajstim letom postali delovna sila brez prostega časa, pojasnjuje Cecilija, ki je leto in pol delala kot služkinja.

"Družina, pri kateri sem delala, me je lepo sprejela, trudili so se z mano, ampak nisem bila komunikativna, ker doma nisem smela nikdar izražati svojih želja. Otroci in mama nismo smeli veliko govoriti, oče je bil glavna avtoriteta. Zaradi tega sem bila preveč tiha. Nisem se znala predati tuji družini, vendar so bili zelo zadovoljni z mojim gospodinjskim delom."

Čeprav ni smela izražati čustev, so ta tlela v njej. Že v drugem razredu se je zaljubila v sošolca, ki se ji je prijazno nasmehnil. Napisala mu je ljubezensko pismo z narisanimi srčki, ki pa mu ga ni izročila. Skrivnost je zaupala svojemu bratu, ki je izdal njeno zaupanje in pismo pokazal mami.

Sledila je neusmiljena kazen. Mama jo je natepla in ji rekla, da je nima več rada. Cecilija je nemočno stala pred njo, osramočena in žalostna. Materina reakcija je zaznamovala njen odnos do ljubezni. "Nisem si več upala na takšen način izražati čustev. Bala sem se ljubezni, ker se je doživljala kot greh, nekaj strašno grdega," mi pove z grenkobo v glasu.

Pisanje je zanjo terapevtsko, pomagalo ji je predelati boleče izkušnje.

Ko jo vprašam, če ji je neprijetno, kadar jo ljudje označijo za natakarico, ki piše, mi ponosno odvrne: "Nikakor, saj se ne sramujem svojega poklica, ker sem si morala to izboriti.

V  hotelu Slavija sem sprva delala kot pomivalka posode. Vendar sem si želela početi več kot le to, kar je opazil tudi šef strežbe, ki je pripomnil, da me je škoda za pomivanje posode. Njegove besede so se me dotaknile in odločila sem se, da se vpišem na tečaj v gostinsko šolo," pripoveduje Novakova.

"Spričevalo sem nesla šefu v pisarno, ki me je kmalu zatem premestil. Druge natakarice me najprej niso lepo sprejele, ker so sklepale, da nimam dovolj znanja in izkušenj. Kar je držalo. Vse je bilo namreč novo zame, saj sem odraščala na kmetiji in nisem poznala mestnih navad.

Nadrejeni mi je rekel, da bom lahko delala za točilnim pultom, če se bom izkazala, v nasprotnem primeru pa bom šla spet pomivat posodo. Delala sem pod velikim pritiskom. Naredila sem vse, da bi se dokazala. In uspelo mi je.

Ko sem pridobila porušeno samozavest, sem se navadila na vlogo natakarice, pa tudi sodelavke so me sčasoma sprejele."

Svoje delo, ki ga je opravljala 35 let, vse do upokojitve, je imela zelo rada. "Zame je bila to čudovita služba, čeprav je bila naporna. To delo je bil zame dosežek, saj sem izhajala iz revnega okolja, v katerem se ni veliko pričakovalo od mene."

Vse življenje je delala z rokami, zato ji pisanje predstavlja poseben užitek. "Ko pišem, se počutim kot prava gospa," mi pove s sijočimi očmi in doda, da se je s pisanjem na novo rodila.

Pisati je začela po tem, ko je več let negovala najprej taščo in nato še svojo mamo. "Nega starega človeka je povsem drugačna kot nega dojenčka, saj pri slednjem vsak dan opaziš napredek in te to radosti, medtem ko pri starejšem človeku opazuješ življenje, ki usiha.

Skrb za mamo me je izčrpala. Po njeni smrti sem tri mesece počivala, nato pa sem bila presenečena, ko sem ugotovila, koliko prostega časa imam. Takrat sem začela razmišljati o svoji babici in moji mami, ki si jo je moj oče podredil. Pomislila sem, da je to treba zapisati, ker bo sicer šlo v pozabo."

Pri pisanju jo je spodbujal pokojni mož Herman, ki si je tudi sam zelo želel napisati knjigo, kar je uresničil leta 2010, ko je izdal Radeče, moj drugi dom ali učitelj s šestimi razredi osnovne šole.

"Mož mi je dajal napotke, povedal mi je, da moram pisati resnico, ker knjiga ni zanimiva, če zamolčiš grenke trenutke. On mi je tudi predlagal, da pišem o mojem delu v hotelu Slavija."

Da se je knjiga Štiri zvezdice znašla na knjižnih policah, je med drugim zaslužen pisatelj Tone Partljič, ki je bil reden gost hotela.

Cecilija ga je prosila, če bi napisal spremno besedo h knjigi.

"Takoj je privolil. Knjigo sem mu poslala in že čez štiri dni me je poklical ter me pohvalil. Rekel mi je, da me sicer ni podcenjeval, a da ni pričakoval tako dobrega besedila. Tonetu Partljiču sem izjemno hvaležna za njegovo pomoč. Knjiga je bila v osmih mesecih razprodana."

Lani je izdala tretji roman Ne povej mami, v katerem oriše družbene, ekonomske in socialne razmere v po vojni razvijajočem se Mariboru.

V ospredje postavi ljubezensko zgodbo Jožefine in Jakoba. Pretresljiva pripoved o hladnem moškem in zgarani tekstilni delavki, ki jo rojstva šestih sinov, od katerih štirje preživijo, izčrpajo, je tako pretresljiva, da si želiš, da ne bi bila resnična. Vendar je, saj je Cecilija to družino poznala.

Ni naključje, da je knjiga izšla 11. novembra 2019, na svetovni dan boja proti odvisnosti, saj glavnega protagonista Riharda močno zaznamuje izkušnja zasvojenosti.

V njenih knjigah je precej teme in grenkobe, kar je povsem razumljivo glede na njeno težko otroštvo. Vendar sama ni zagrenjena, daleč od tega. Daje namreč vtis modre, umirjene ženske, ki je uspela svoje travme pretvoriti v izkušnje.

Kljub bolečemu nezadovoljstvu zaradi pomanjkanja nežnosti in ljubezni med odraščanjem ohranja pokončnost. Spominov ne nosi kot breme, ampak jih je stkala v zgodbe, ki jih podarja bralcem. In končno je mirna, saj se brez strahu in brez sramu ozira v svojo preteklost.

Kot odlično opazovalko življenja, jo vprašam, če se ji zdijo danes človeku bolj prijazni časi. "Takrat je bilo težko, vendar je vsak dobil službo, lahko si se tudi priučil določenega poklica. Ni te bilo strah prihodnosti, vedel si, da si boš lahko ustvaril družino in dom. Ljudje so bili revni, a so imeli občutek, da napredujejo, da si nekaj ustvarjajo," razloži.

In doda: "Čeprav imam zelo nizko pokojnino, preživim z njo. In sem hvaležna, da jo prejemam. Za mlade pa je dandanes drugače, saj ni nobene varnosti več. Tudi izobrazba ni več zagotovilo za boljše življenje."

"In tudi za pisanje ne," dodam. Cecilija Novak ima namreč odlično izpovedno moč, ki jo premišljeno podkrepi z narečnimi izrazi. Upravičeno je ponosna na svoje knjige.

"Ni veliko natakaric, ki pišejo. Nisem izobražena, nimam bogatega besednega zaklada, zato se moram pri pisanju zelo truditi. Imam pa življenjske izkušnje, ki sem jih popisala v svojih knjigah. In še si želim ustvarjati, saj mi to vliva samozavest," zaključi.

Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del