O 8. marcu rada pišem. O tem prazniku sem napisala že kar nekaj kolumn. Ki so bile vedno besno sprejete. Predvsem pri tistih, ki se imajo danes za feministke.
In naslednice oziroma potomke dam, ki so se pred desetletji v dolgih krilih in seksi klobukih, značilnih za prelom iz 19. v 20. stoletje, borile za pravice žensk. In ki to dejansko niso. Čeprav verbalno, vsaj tako se zdi, to so.
Uporabljajo iste besede. Iste fraze. Iste slogane. Tako, da ni jasno, zakaj naj bi ne bile naslednice tistih dam izpred desetletij, zaradi katerih 8. marec vsako leto praznujem tudi sama.
Čeprav se, žal, ne morem pridružiti besedičenju, ki se je na Zahodu kot kodeks govorjenja o ženskah udomačil v drugi polovici 20. stoletja. In ki postane posebej aktivno okoli 8. marca.
Besedičenju, ki je postalo neka vrsta pravoreka. Korektnega političnega govora. In to najmanj iz dveh razlogov.
Prvi je ta, da me odbija vsaka oblika korektnega političnega govora. Saj vedno nekaj prikriva. In vedno zapoveduje, da je treba nehati misliti.
Drugič pa zato, ker je ta pravorek že zdavnaj vstopil v reprodukcijo gospostvenih razmerij zahodnega kapitalizma. Postal ena od njegovih najbolj uspešnih oblik samoreprodukcije. V reprodukciji moči gospodarjev pa načeloma ne sodelujem. Saj reprodukcija gospostvenih razmerij pomeni tudi reprodukcijo vseh oblik izkoriščanja, ki jih vsakokratna gospostvena razmerja vključujejo. In pri sledjem ne želim sodelovati.
In v tem leži tudi razlog, zakaj 8. marec praznujem v spomin na dame izpred desetletij. Ne pa v strinjanju z današnjimi menda borkami za ženske pravice. Dame izpred desetletij, ki so se borile za pravice žensk, so namreč s svojimi zahtevami in delovanjem rušile gospostvene obrazce takratnega kapitalizma.
Tiste in tisti, ki se z enakimi zahtevami, slogani in besedami menda danes borijo za ženske pravice, pa gospostvena razmerja današnjega kapitalizma krepijo. In reproducirajo. S čimer krepijo in reproducirajo tudi vse oblike izkoriščanja, ki so njegov del. Med drugim tudi vse oblike izkoriščanja žensk, ki so značilne za današnji kapitalizem.
Ob tem je paradoksalno, da se nekatere od teh oblik izkoriščanja žensk današnjim menda borkam za ženske pravice zdijo osvoboditev žensk.
Če iščemo odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da imajo iste zahteve, beseda in dejanja lahko nasprotne, celo izključujoče se družbene učinke, se je treba spomniti na slavni Boasov spis The Limitation of Comparative Method.
Datira v leto 1896. V njem je Boas pokazal, da nobenega kulturnega elementa ne moremo presojati samega po sebi. Ampak ga je vedno treba presojati v kontekstu.
To je ponazoril z vrsto primerov. Najbolj znan je primer mask. Te so v določeni družbi namenjene obredju. V drugi gledališču. V tretji maškaradi. Itd. Dejstvo, da jih najdemo v različnih družbah, še ne pomeni, da imajo v teh družbah tudi isto funkcijo. Funkcija družbenega in kulturnega elementa ni odvisna od elementa samega. Ampak od konteksta, v katerem funkcionira.
Enako je s ponavljajočimi se zahtevami feminističnega pravoreka. Iste besede, zahteve, gesla in prakse v različnih kontekstih delujejo različno. Zato so lahko pred stoletjem pomenila rušitev gospostvenih razmerij takratnega kapitalizma. In so bila radikalna. Revolucuionarna. In zato so danes del reprodukcije gospostvenih razmerij. In izkoriščanja, ki je s temi razmerji povezano.
Naj povedano ilustriram s primerom. Pred stoletjem je zahteva po vključitvi žensk v družbene sfere, ki so bile tradicionalno moške, rušila gospostvena razmerja takratnega kapitalizma. Zato je bila revolucionarna. In radikalna. Danes to ni več.
Sodobni kapitalizem je namreč že pred desetletji vključil žensko delo, ženske sposobnosti, ženski čas, žensko potrošnjo in praktično vse drugo, kar počnejo ženske, v reprodukcijo lastnih gospostvenih razmerij. In lastne moči.
Zato danes zahtevati enako vključenost žensk v vse sfere družbe ni več radikalno in revolucionarno, ampak konservativno in reakcionarno. Saj je sredstvo ohranjanja in krepitve sodobnega kapitalizma. Njegovih gospostvenih razmerij. In njegovih sistemov izkoriščanja. Kamor sodi tudi izkoriščanje žensk.
Današnji kapitalizem od ženskega dela, znanja, energije, časa, denarja, okusov in drugega v veliki meri živi. Bogati. In se ohranja. Zato je danes boj za vključevanje žensk v vse tiste sfere družbe, ki so bile v preteklosti moške sfere, v resnici boj za povečano eksploatacijo žensk v korist reprodukcije sodobnega kapitalizma. Ne pa ženska osvoboditev.
Danes smo torej v bistveno težjem položaju, kot so bile ženske pred stoletjem. Če v tradicionalno moške družbene sfere nismo vključene, smo eksploatirane. Saj nimamo dostopa do moči, vzvodov moči in še česa, ki je za te sfere značilno.
Če pa se v te sfere vključimo, svoje znanje, čas, energijo, sposobnosti in še marsikaj drugega uporabimo za reprodukcijo gospostvenih razmerij sodobnega kapitalizma. In razmerij eksploatacije, ki so za ta kapitalizem značilna. Kar pomeni tudi za eksploatacijo žensk, kakršna je značilna za ta kapitalizem. In katere ključna oblika je vključevanje (ne izključevanje) žensk v tradicionalno moške družbene sfere.
Vključevanje, ki ga utelešajo Thacherjeva, Merklova, von der Leyenova in Lagardova. Same konservativne političarke. Ki kažejo, kako in zakaj je danes feminizem ideologija kapitala.
Krog se je torej zaprl. Danes ni ključno vprašanje boja osvoboditev ženske torej to, kako v vseh družbenih sferah in položajih zagotoviti polovico žensk, saj ta zahteva pomeni zahtevo po še večji izrabi ženskih potencialov za reprodukcijo gospostvenih razmerij sodobnega kapitalizma.
Ampak vprašanje, kje moramo stati in kaj moramo zahtevati, da v praksi rušimo današnja gospostvena razmerja. Z vključevanjem vanje jih namreč ne rušimo. Ampak krepimo. Seveda ni pričakovati, da bi kakšne doktorske študentke s površnim mišljenjem to lahko razumele.
Živel 8. marec, dan boja za žensko osvoboditev!
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec
