Danica Vidmar je ženska neizmerne življenjske energije in izkušenj, ki tudi v tretjem življenjskem obdobju neutrudno raziskuje svet okoli sebe in v sebi. Da bi bila boljša mati in babica, se je pridružila ekipi Familylabove družinske svetovalnice in spoznala znamenitega Danca Jesperja Juula, očeta nove pedagogike.
Ko sta hčeri, ki ju je vzgajala kot samohranilka, odrasli in zapustili dom, se je po letih garanja končno naučila živeti zase; med drugim se je vpisala v šolo baleta in za 60. rojstni dan nastopila kot balerina, kar si je želela še kot deklica.
Veliko časa je posvetila tudi izobraževanju, saj jo je ob koncu menedžerske kariere poklical nov poklic - je certificirana trenerka in obenem tudi članica mednarodne zveze za trenerstvo. V prihodnost zre z upanjem in radovednostjo, prepričana je namreč, da se z vsakim novim spoznanjem spremenimo na bolje.
Imate dve odrasli, uspešni hčeri; predstavljam si, da je za vas moral biti precejšen šok, ko sta šli na svoje.
Obe sta v zelo kratkem časovnem razmaku odšli od doma. Od tega je sedaj več kot desetletje, bilo je okoli mojega 50. leta. Najbrž ravno zato, ker sem bila mama samohranilka, brez vsakršne podpore staršev ali očeta svojih otrok, sem v prvem trenutku občutila neko zmagoslavje in olajšanje.
Nisem omagala, garala sem za dva, uspela sem ju spraviti do kruha, imata diplomo v žepu, mladi, lepi in še z vsem življenjem pred seboj. V resnici sem bila v tistem trenutku zato ponosna nase.
Kako je izgledalo, ko ste končno doumeli, da sta vaša otroka res odšla in da imata sedaj čisto svoji življenji?
Najprej sem z olajšanjem poslušala: »No, sedaj pa lahko delaš, kar hočeš, zdaj si svobodna, zdaj …« Vse mogoče. Šele potem je prišlo najtežje, spoznala sem, da dejansko ne vem, česa si želim, da najbolj osebnega dela sebe sploh nisem živela, ker ga niti ne poznam.
Sledilo je vprašanje, kaj je tisto »vse«, kar sem dala in omogočila hčerama, če nisem živela in dala sebe. Prešinilo me je, da sem bila vsa ta leta poosebljena skrb, sama odgovornost, služba, dodatno delo zaradi težkega ločitvenega položaja in da smo si privoščile le nekaj skupnih počitnic. V resnici ne vem, kako sem zmogla, in obenem vem, da sta kljub vsemu veliko ceno plačali tudi hčeri. To je bilo zame najtežje spoznanje.
Koliko časa ste nato potrebovali, da ste se naučili živeti s tem spoznanjem?
Kot sem rekla, mi njun odhod sam po sebi ni povzročil težav, ker sem ga imela za naravno pot – živela sem v glavi, zato sem tako doživljala. Toda hkrati se je z njunim odhodom razbila tudi moja dolgoletna partnerska zveza na daljavo. Tako da sem tedaj res ostala čisto sama s seboj, v veliki bolečini, s katero se nisem upala soočiti. Zato sem svoj čas zapolnila z delom.
Zaposlena sem bila v multinacionalki in delo sem opravljala s srcem. Ko sta hčeri odšli, sem sprejela nov izziv, zaradi česar sem veliko potovala, celo v tujini sem bila nekaj časa. A nisem zmogla tam ostati, nekaj nedokončanega je ostalo doma. Šele danes vem, da sta bili to hčeri in moja želja, da ju zares začutim.
Kako ste zapolnili praznino, ki je nenadoma nastala, kako ste se po toliko letih uspeli spopasti s tolikšno samoto?
Svojo lastno praznino sem celo življenje zapolnjevala z delom in obveznostmi, občasno z druženji s prijateljicami, s kakšnim potovanjem. Samote me ni bilo strah, ni je bilo veliko, ker sem ves čas nekaj počela, bila sem najbrž deloholik. Ni mi pa bila udobna, kadar je naključno prišla mimo.
Ko sem se nedolgo tega tudi z malo zunanje prisile končno soočila s tem neudobjem, sem praznino zapolnila s seboj. To je tako prijetno, nisem vedela, da je sploh možno. Ne, nisem postala kak ekscentričen egoist, samo slišim se in živim bolj zavestno in počasneje.
Hrup vsega mogočega početja mi je domač in me hitro potegne nazaj. Učim se živeti v sedanjosti, da se posvetim tistemu, kar v danem trenutku delam, ne da bi mislila že na sto stvari naprej. Za navitega deloholika je to kar zalogaj (smeh). Je občutek neke polnosti bivanja, ki mi ga uspe začutiti, velik motiv in vzpodbuda. Velikokrat poiščem samoto zato, da se bolje slišim.
Kaj vam je pri soočanju z novo realnostjo najbolj pomagalo?
Delo, službena potovanja, koncerti, gledališče, Dunaj - v Albertini sem se počutila še najbolj doma - in balet! Ja, pri skoraj 58 sem se prvič vpisala na klasični balet in pričela plesati.
To se mi zdi krasno! V letih, ko mnogi obsedijo pri miru in se prepustijo apatiji, ste si vi poiskali nov način izražanja. Zakaj ste izbrali ravno balet?
Ker ga preprosto ljubim, čutim ga v telesu že od nekdaj. Ob baletnem drogu sem zdravila svoje srce, srečna sem bila že, ko sem ga samo držala. V šolo pa sem se nato vpisala čisto po pomoti, ker sem narobe prebrala njihov oglas; pisalo je namreč »ples v meni«, jaz pa sem prebrala »v meni« - kakor v menopavzi.
Očitno mi je bilo že namenjeno! Hvaležna sem bila, da so me študentke dvakrat starejšo tako lepo sprejele medse in čutila sem srčno podporo vseh na šoli, vključno z učiteljico ter lastnico šole.
Za 60. rojstni dan sem si tako končno izpolnila otroške sanje in preživela tri najsrečnejše minute na odru kot balerina - šolska produkcija, vsi meni dragi so bili v dvorani, da vidijo to čudo od 60-letne balerine. Oh, kakšna nepopisna sreča! Hvaležna sem za to izkušnjo. Do sonca in nazaj, bi rekel moj vnuk.
Ko ste ravno omenili vnuka, nekateri starši pritiskajo na otroke, naj jim ''podarijo'' vnuke, ki bi zapolnili njihovo praznino v tretjem življenjskem obdobju. Kaj menite o tem?
Vnuki so blagoslov; moji najtoplejši trenutki življenja so vezani nanje. S prvim vnukom sva ure in ure ležala na vreči iz blaga in brala ali pa sem si izmišljevala zgodbice iz junakov, ki jih je določil on. Sedaj zelo uživam tudi z vnukinjama, pripravljamo plesne koreografije, imamo modne revije, svoje male pregrehe - zajtrk pred TV, kaka risanka več … Lepo nam je.
Razumeti je treba, da se stari starši soočajo z iskanjem smisla svojega bivanja, ko se praznemu gnezdu, ki je bilo dotlej polno in je zapolnjevalo pretežni del njihovih življenj, pridruži še upokojitev, popuščanje telesnih moči, soočanje z življenjsko bilanco … Veste, soočanja z lastnim starševstvom in njegovimi rezultati ne zmore vsak, to ni lahko.
Mlajša generacija pa ima odprta vrata, da si v velikem svetu poišče vse, česar niso dobili doma, na svetu je mnogo mam sveta in mnogo očetov sveta. Tako se prerastejo zamere do svojih staršev. Če se ti ne zmorejo ali nočejo spreminjati, naj otroci nanje pogledajo z empatijo in s hvaležnostjo za življenje samo.
Ko se osamosvojijo, pa so zanj odgovorni sami, še posebej če ne zmorejo zadostne empatije, da bi se vživeli v svoje starše in zato prekinejo odnose z njimi. Tako da je razlogov za zaplete v odnosih, ki ste jih omenili, več. Vsem razlogom pa je skupno najbrž to, da jih mladi starši ali niso izrekli ali pa jih stari starši zares niso slišali ... Največ, kar lahko naredimo za vnuke, je lep odnos z našimi otroki. Z vnuki je lahko.
Kako pa se da izboljšati ta ključni odnos, potem ko so otroci zapustili primarno družino in si ustvarili svojo? Verjetno mora biti za nekega starša zelo težko sprejeti dejstvo, da so njegovi otroci odrasli in tudi sami postali starši ter da ne potrebujejo več njegove nege in vzgoje?
K sreči je danes mnogo družin, ki zdrave temelje postavljajo že v primarnih družinah. To me res veseli, z radostjo gledam, kako zavedanje o medsebojnih odnosih opolnomoči starše in posledično otroke. Otroci iz takih družin imajo mnogo več možnosti, da kasneje tudi svoje nove družine postavijo na zdrave temelje.
Ob zdravih odnosih v primarni družini - kar nikakor ne pomeni brez konfliktov in nesoglasij - sta ob prehodu v novo življenjsko obdobje obe strani bolje opremljeni, da postavita pravila, meje in se dogovorita za nove temelje, ki so sprejemljivi za vse. Vsaka družina nove temelje oblikuje po svoje, skupno pa jim je to, da sta obe strani enakovredni in enakopravni.
Vsi imajo pravico biti videni in slišani in imajo pravico do svojih poti. Izjemno pomembno je, da se tega zavedamo in zato si zelo želim, da bi pouk o odnosnih kompetencah uvrstili tudi v šolske kurikulume.
Ampak žal je precej tudi družin, ki ne delujejo po opisanih principih in v katerih ti zdravi temelji niso vzpostavljeni. Kako je potem mogoče vzpostaviti zdrave, spoštljive in delujoče odnose?
Težava so predvsem družine, v katerih je bilo pod preprogo pometeno veliko strahu, stisk, bolečin, zamer. Ob osamosvojitvi otrok lahko dosti tega ponovno udari na plan. Tedaj se morata obe strani toliko bolj potruditi za nove temelje, vsaka za svojo polovico.
Starejši generaciji je težje, ker je za te procese slabše opremljena kot mlajša. Dostikrat se starši zato postavijo v obrambni položaj, ker je soočanje s preteklostjo pač težko. Zamere otrok so lahko velike, upravičene, starši se jih lahko zavedajo ali pa tudi ne.
A zamere so nekako »last« tistega, ki je zameril in so zato otroci na potezi, da material izpod preproge prinesejo na plan. V takih primerih se opisani procesi zelo običajno začnejo s konfliktom, na katerega pa je treba gledati kot na možnost za izgradnjo nove poti.
Tedaj je treba odkrito spregovoriti o teh zamerah, pogledati v bolečino na obeh straneh, ji dati prostor, da pride ven – samo tako se lahko transformira v bolj zdrav odnos. Najtežji del tega procesa je opuščanje občutka krivde, opravičevanja in opuščanje potrebe po obsodbi. To ni preprosto, a z voljo in željo gre.
Dobrodošla je zunanja podpora, da se prehitro ne zapletemo nazaj v stare vzorce. Sami v resnici težko zmoremo to transformacijo, mnogokrat potrebujemo pomoč in s tem ni nič narobe. Spremembe za nazaj pa niso možne, pa naj si to še tako želimo.
Veste, nikoli ni prepozno za srčne odnose med starši in otroki. Otroci nas vedno sprejmejo, kadar pridemo s srcem, četudi so dvakrat polnoletni in četudi smo naredili kopico napak. Spoznala sem, vem in čutim, da pot do vnukov vodi prek otrok in pot do otrok vodi prek nas samih. Moji hčeri sta moji največji učiteljici.
Ali pri vaših prijateljih in prijateljicah zaznavate, da se pogosto počutijo osamljeni in so žalostni, ker jih otroci in vnuki ne obiščejo bolj pogosto?
Pravzaprav ne. Moj prijateljski krog, ki ima vnuke, se z njimi veliko ukvarja, včasih celo preveč – službo so skorajda zamenjali za drugo službo, a jim je to v resnici ljubo. Tako kot se je spremenilo starševstvo, se je spremenilo tudi starostarševstvo.
Danes je veliko starih staršev zaposlenih, če niso, pa imajo kopico svojih interesov, ki nekdaj niso bili na dosegu. Tako je najbrž predvsem v mestih oziroma pri tistih, ki jim ekonomske razmere omogočajo tudi kak priboljšek v obliki izobraževanja, obiska gledališča, kavice z družbo, potovanja. K sreči v mojem prijateljskem krogu ni zapuščenih starejših, o katerih občasno slišimo.
Osamljenost boli, v poznih letih še posebej. Popravnega izpita ni več.
Kaj na podlagi svojih izkušenj in strokovnega znanja svetujete ljudem, ki se spopadajo s sidromom praznega gnezda in se počutijo izgubljene, osamljene brez otrok?
Dajanje nasvetov posameznikom je nehvaležno, saj veste, pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni dobrih ljudi. Ljudje smo različni, naše okoliščine so različne, možnosti in interesi tudi, pomemben element je tudi zdravstveno stanje posameznika.
Kdor se počuti izgubljenega in osamljenega brez otrok - pa naj jih je imel ali ne -, najbrž celo življenje ni znal misliti nase, kdo je in kaj si želi. Vedeti, česa si ne želimo, ni dovolj, zato največkrat potem dobimo ravno to.
Za začetek si priznajmo, da doslej nismo znali v zadovoljivi meri poskrbeti zase. Tako nam bo lažje spustiti preteklost, odpustiti ljudem in situacijam, ki jim nismo znali ali zmogli biti kos na drugačen način. Predvsem je treba odpustiti sebi, ker pač ni šlo bolje. Zaradi vsega, kar smo preživeli, smo danes to, kar smo.
Naslednja oporna točka je hvaležnost za tisto, kar je tukaj in sedaj. Najprej se naučimo zavestno opustiti kritiziranje, dajanje mnenj o vsem in vseh vsepovprek, izogibajmo se ljudi, ki to počno – s tem bomo naredili velik korak v svoje življenje. S kritiko in mnenjem o vseh in vsem namreč vstopamo v življenja drugih.
Mnogi to delajo do smrti, ker je z drugimi preprosteje zapolniti lastno praznino. A s tem odrekamo življenje sebi. Pri tem moramo vnaprej razumeti in sprejeti dejstvo, da bomo delali majhne korake, navada je pač železna srajca. To narekuje, da smo do sebe prijazni in potrpežljivi in da se za vsak majhen korak nagradimo in ga praznujemo.
Če bi morala nasvet dati v enem stavku: Pazite na svoje zdravje, poslušajte svoje telo, ostanite radovedni, veselite se vsega lepega, narave, bodite hvaležni, poiščite sebe v sebi.
Kot ste zapisali v svoji predstavitvi, ste se Familylabovi ekipi pridružili, da bi postali boljša babica. Kaj ste želeli spremeniti pri sebi in v kolikšni meri vam je to uspelo?
Ja, tega bo že desetletje ... Želela sem podpreti svoji hčeri na njuni materinski poti. A v resnici me je nekaj vleklo, saj sem videla, da imajo otroci drugačno mesto v družini in družbi, čutila sem, da mi je to »nekaj« bližje kot naša stara vzgoja in ustaljena pedagogika. Spoznala in slišala sem vse, kar bi bilo dobro vedeti, ko se bila sama mama.
Knjiga Jesperja Jula Družinske vrednote me je globoko pretresla, kot otroka in kot mater. Ob vseh njegovih knjigah sem začutila, da so mi sedle v srce in da je to res to, kar sem iskala. Kasneje sem ga tudi osebno spoznala, bila sva prijatelja; hvaležna sem, da sva se srečala in da sem lahko del podporne družine Familylabovcev.
To seveda še zdaleč ne pomeni, da je moje potovanje končano; proces spreminjanja samega sebe se nikoli ne bo končal, če smo se tako namenili. Z vsakim novim spoznanjem, uvidom in zavedanjem se spremenimo na bolje.
Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin
