Živjo, jaz sem mama. V jesensko-zimskem času pa tudi (ne)ljubiteljska zbiralka virusov, negovalka, medicinska sestra in dežurna pediatrinja. Ženska, ki je v nekaj mesecih spoznala več otroških bolezni kot študent medicine v šestih letih. Najbolje, da mi dajo kar diplomo in enkrat za vselej rešimo problem s pomanjkanjem zdravnikov.
Ste vedeli, da obstajata 5. in 6. otroška bolezen? Da so se odločili eno od bolezni poimenovati "bolezen nog, rok in ust", a jo nekateri zdravniki raje imenujejo "bolezen dlani, podplatov in ust"? Da lahko ima otrok tudi dvakrat vodene koze? In predvsem – da je povsem normalno, če vse zgoraj naštete bolezni, ki jim dodamo neprestano curljanje iz vseh odprtin in občasno vročino neznanega izvora, predšolski otrok niza eno za drugo na vsaka dva tedna.
Ko pediatra zamenjajo mamice s fejsbuka
Ko je prestolonaslednik novembra po več lažnih alarmih končno dobil vodene koze, smo skoraj odprli šampanjec in poklicali na dom terensko ekipo POP TV. Pred tem sem namreč s pomočjo dr. Googla in dežurnih pediatrinj (po domače mamic izpred bloka) že 3-krat napačno diagnosticirala to nadležno izpuščajasto bolezen.
Začelo se je, ko je v vrtčevski skupini na dan pokukala prva koza. Mamica "pacienta nič" mi je novico naznanila takoj, ko sva s prestolonaslednikom obiskala trgovino, v kateri dela. Medtem ko je na blagajni kasirala mojo večerjo, je veselo razlagala, kako koze izgledajo, kako jih tapkati, kaj pomaga in kaj ne. In ravno ko sem potegnila kartico in čakala, da zagrabi pin, sem zagledala na otrokovi roki prvi izpuščaj. "Daj, da vidim," je poznavalsko rekla izkušena krotilka koz za blagajno.
Pogledala je okoli in ker sva bila v trgovini samo midva, je potegnila otroka na stran, mu dvignila majico in na trebuhu opazila še dva izpuščaja. "Hm .. Lahko bi bilo ... Mogoče je ... Znalo bi bit," je rahlo v dvomih (a še vedno poznavalsko) ocenjevala zdravstveno stanje, nato pa sva se skupaj režali, tej, skorajda filmski akciji, ki je najbrž na kameri trgovine izgledala sila nenavadno.
Mimogrede … Kdo pravi, da primanjkuje pediatrov. Če dvomite o Googlovi diagnozi, vprašajte za drugo mnenje mamico. Pomagajmo zdravstvu in skupaj skrajšajmo čakalne vrste - pridružite se facebook skupini "Mamice diagnosticirajo" že danes.
Seveda nisem čakala na drugo mnenje. Maja že ve. Saj je mama. Takoj sem poklicala dedca, naj takoj v lekarni pokupi vse, kar je treba, da napademo to zoprno bolezen. In naj ne špara. Ker, kot bi rekel Primc, za otroke gre. Takoj ko je prinesel domov sprej za 14 evrov, sem začela špricat izpuščaje, ki jih je bilo skupno že 7. A čez tri dni sem ugotovila, da sem v resnici zdravila PIKE KOMARJEV.
Čez dva tedna so se ponovno pojavili izpuščaji
Odločila sem se, da tokrat za nasvet vprašam malo bolj izkušeno mamico. Tako, ki je dejansko študirala medicino in je sicer prestolonaslednikova pediatrinja. Ko nam je uradno potrdila to, kar sem neuspešno diagnosticirala cel mesec, smo bili veseli kot Pahor novih lajkov.
Kakšno olajšanje, da je to nadlogo staknil zdaj in ne na primer na dopustu na Kanarcih, kot se je zgodilo kolegici, ki zaradi hčerinih koz ni mogla na letalo. Prestolonaslednik je z navdušenjem sprejel prvi izpuščaj in jaz sem mu svečano naznanila, da ne rabimo več psa, ker že ima koze.
Prijatelji s podmladkom, ki še ni prebolel koz, so drli k nam na obisk, kot da smo hotel Amarin na 50-odstotnem popustu, in malodane rotili potomce, naj poližejo mojega sina ali pa vsaj kozarec, iz katerega je pil. Da bodo ja zboleli takoj in bo potem vse življenje mir. Na veliko žalost obiskov so vsi otroci ostali zdravi, mi pa smo čutili neizmerno hvaležnost, ker nas je virus blagoslovil s svojo prisotnostjo in nas naredil izbrance, ki so ga odkljukali za zmeraj.
A sreča ni trajala. Vodenim kozam je čez dva tedna sledila korona. Koroni adenovirus. Adenovirusu nek drugi virus. In tako naprej. "Gospa, to je normalno, vrtčevski otroci v enem letu zbolijo tudi več kot desetkrat in v glavnem je to v zimskem času. Vam bomo odprli stalež, naj pije veliko tekočine," mi je pojasnila pediatrinja, ko sem jo panično spraševala, zakaj nas je doletel maraton otroških bolezni.
Ko je "sodelavka mama" spet na bolniški
Živjo, jaz se mama. In zato vem, kaj je bolj zoprno kot ponedeljek. Ponedeljek, ko moraš javit šefu, da te ponovno ne bo v službo, ker je tvoj vrtčevski bacilek spet nekaj staknil. Najraje bi se stokrat opravičila, ker si na svet spravila ljubiteljskega klicenosca, ki zbira bolezni še bolj zavzeto kot sličice od Minionov. Vest te peče, ker bo del tvojega dela opravil nekdo drug. Vest te peče, četudi ti gre sodelavka, ki bo prevzela del tvojega dela, na živce in veš, da v službi večino časa gleda znižane torbice in čaka, da bo ura štiri. Čutiš, da se šef tepe po glavi, ker ni namesto ženske v rodni dobi raje vzel v službo geja, ki noče otrok.
Prav vidiš sodelavce brez otrok, ki zavijajo z očmi in se ob čikpavzi sprašujejo: "A ni bil ravno bolan? Pa s čim ga futra? To je ziher od čokolina. Ko bom jaz 'mela otroke, bo jedel samo svežo pridelano lokalno hrano organskega izvora."
"Pa kako veš," boste rekli. Ker sem bila tudi jaz nekoč samska ženska, ki je nabijala nadure zaradi driske, laringitisa, angine ali glist od sodelavk mamic. Seveda je človek tečen, ko mora cepati nadure, medtem ko bi raje visel na kavi ali buljil novo sezono nečesa na Netflixu. In nikomur tega niti malo ne zamerim. Če bi bilo po mojem, bi imeli na vsaki firmi zaposleno rezervno armado delavcev, ki bi spočiti čakali na dan, ko se bo potomec "sodelavke mame" odločil, da spet poliže nekoga v vrtcu in si z njim podeli bacile.
Vse zato, da nihče od tistih, ki so zaenkrat starši zgolj svojemu hrčku, ne bi trpel posledic, ki jih v delovno okolje vnašamo tisti, ki se reproduciramo. Ne, sodelavcem brez otrok ne zamerim, da jim greva na živce jaz in moj "non stop šmrkavi froc". Zamerim jim, ker si barabe drznejo pomislit, da jaz, medtem ko oni trpijo ob opravljanju mojega dela, doma uživam. U-Ž-I-V-A-M. Nezaslišano. Da fotra prestolonaslednika sploh ne omenjam. Ta si ob prihodu iz službe celo drzne vprašati: "A si se kaj spočila, ko si bila doma?"
Spočila?! No, dajmo enkrat za vselej razjasniti ...
Če ne ravno sovražiš svoje službe bolj kot influencerka objave brez filtra, nikoli nisi raje doma z bolnim (in ekstra tečnim otrokom) kot v službi. Predvsem pa … Na negi otroka večinoma ne jemo cel dan v pižami čokolina in gledamo risank. Ker ravno takrat mali bolnik hoče delat vse drugo. Ko odgovarjaš na službene mejle, zmeče iz omar vsa oblačila ... Ko imaš pomemben konferenčni klic, nabuta v wc školjko dve roli wc papirja. Ko mu kuhaš kosilo (ki ga na koncu itak noče pojest), pa s škarjami razreže še svojo novo pižamo. In vse to se zgodi, še preden kava, v katero ti je vrgel lego kocko, dobro zagrabi.
Tako da, dragi vsi, ki nimate otrok, oziroma mislite, kako strašno fajn se imamo mame doma z bolnimi vrtčevskimi pubertetniki ... Če ne kopljete lignita v premogovniku Velenje, je vaš delovnik v primerjavi s tem kamilica. Pristojne organe pa prosim, da za vsak dan nege otroka mami pripadajo 3 dnevi dodatnega dopusta. Hvala, končano.
Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih
