Dijakinja Aiko Zakrajšek: »Ravno, ko smo postali najstniki, se nam je v življenje vrinila epidemija.«

Ena od pobudnic iniciative Zahtevamo šolo! Aiko Zakrajšek, dijakinja 3. letnika gimnazije Poljane, pesnica, udeleženka Mladega Mladinskega, urednica gimnazijskega glasila… skratka aktivistka pravi, da veliko delajo, vlagajo v iniciativo, da se nekaj spremeni, da se jih sliši, saj čutijo odgovornost do sebe in sovrstnikov, ki so v še hujšem položaju.

Kako se počutiš kot dijakinja gimnazije v obdobju korone?

Trenutno mi je precej hudo, ker nimam stikov, ker je situacija kot je, še bolj pa me skrbi kako poteka pouk. Imam občutek, da je profesor tam in če se sama motiviram ter usedem, lahko normalno delam. Žal to traja že toliko časa, da nimam več občutka kot, da je odnos med profesorji in mano obojestranski, čeprav se profesorji zelo trudijo. Profesorji so glavni nosilci motivacije, ne predstavljam si kako jim je težko. Težava je v tem, da dijaki lahko na računalniku kadarkoli pritisnemo ”mute” in jih več ne poslušamo. Kadarkoli lahko izklopimo kamero ali pogledamo stran. Med poukom se velikokrat zalotim, da počnem milijon drugih stvari.

Te snov ne zanima?

Ne gre za to, da me ne zanima. Zavedam sem tudi, da sem v privilegiranem položaju, saj imam dovolj prostora v sobi, splet mi dobro dela, imam računalnik, tablico, mobitel, vse kar potrebujem, da se normalno učim, nekateri pa živijo v velikih stiskah, v velikih družinah, delijo si sobo z brati, sestrami. So tudi vrstniki, ki prihajajo iz družin, kjer je družinsko nasilje. To, da smo v tem obdobju, ko se razvijamo stalno le s svojo družino, je zelo narobe. Glavna stvar, ki nas socializira je, da med sabo spletamo vezi in poznanstva. Ravno, ko smo postali najstniki, se nam je v življenje vrinila epidemija, ki ni samo ustavila naš razvoj, ampak ga je zamaknila nazaj. Ko se bodo stvari sprostile, se bomo morali ponovno socializirati. Pogovarjala sem se s fantom, ki se na poklicni šoli usposablja za avtomehanika. Povedal je, da ne ve kako bo dobil poklic, ker delodajalci vedo, da morajo zaposliti ljudi, ki so najbolši v praksi, njemu pa je praksa odpadla. Pohecel se je, da si Slovenci naj zapomnijo, da bodo morali avtomobile na popravilo peljati v Avstrijo, ker tukaj ne bo ljudi, ki bodo to znali. Meni kot gimnazijki ni tako hudo, ker imamo pouk na daljavo organiziran na dober način, me pa zelo skrbi glede mature naslednje leto, skrbi me tudi za letošnje maturante. Ne gre samo za to, da ni v redu za dijake, ki bodo letos opravljali maturo, ker imajo luknjo v znanju, vsem nam se bo poznalo. Vsega skupaj smo že sedem mesecev doma, kar je velik del našega odraščanja. Pa ne gre samo za socialen stik, gre tudi za kvaliteto znanja, disciplino. Inštitucija, šola je temu namenjena, medtem, ko domača soba nikoli ne more biti enaka kot učilnica. Že s tem, da prideš v učilnico, prideš z namenom, da se boš tam učil. Zdaj se je vse pomešalo med sabo: v isti sobi se učim, spim, jem, vse delam v istem prostoru. Vsi dnevi se povezujejo v mrko celoto, vse je stalno isto. Grozno je, da so edini stik z realnostjo novice, pa še za te ne veš koliko so kredibilne.

Se s profesorji kaj pogvarjate na to temo?

S profesorji se kar dosti pogovarjamo o tem, saj so odprti. Pri retoriki se s profesorico Katarino Torkar Papež stalno pogovarjamo o tem kaj se dogaja. Zdi se mi, da se res lahko obrnemo na profesorje, tudi oni nam povedo, da jim je težko, prosijo nas, da imamo prižgane kamere, ker sicer gledajo 20 črnih kvadratkov, kar jim nič ne da nazaj.

Kako je prišlo do ustanovitve iniciative Zahtevamo šolo!?

Zanimivo, da se je inciativa Zahtevamo šolo! začela tako, da je do mene pristopil profesor in povedal, da je čas, da mladi nekaj naredimo, da je v naših rokah. Prišla sem domov in takoj kolegu napisala, da bi Ministrstvu za šolstvo napisali odprto pismo. Imela sem idejo, da bi več pozornosti privabili, če bi posneli tudi video. Idejo sem povedala tudi mentorici Mladega Mladinskega Ani Duša, ki je vajo namenila pogovoru, udeleženci pa so mi tudi napisali svoje misli, kako se počutijo v tem času, kar sem združila v celoto in napisala pismo. Ven smo dali tudi peticijo, ki ima zdaj že več kot 2000 podpisov. Dan preden smo dali ven peticijo me je zvečer poklical prijatelj in povedal, da je preko Zooma na vezi z dijaki iz Maribora in Bežigrada. Pogovarjali smo se do 4. ure zjutraj in se dogovorili kako bomo to gnali naprej. Pismo, v katerem smo pozvali ministrico Simono Kustec, da se dobimo preko Zooma in vzpostavimo konstruktiven dialog, ji predstavimo svoje predloge ter zahteve, so trije predstavniki našega gibanja osebno odnesli na Ministrstvo za šolstvo.

Kako se je Ministrstvo za šolstvo odzvalo?

Odgovor smo dobili več kot teden dni kasneje, en dan pred predlaganim datumom za srečanje, so nam sporočili, da se ne morejo dobiti z nami in predlagali, da se dobimo 9. februarja. Mi pa smo že v naprej napovedali, da bo takrat naš štrajk. To se nam je zdela kaplja čez rob. Poskušali smo čim bolj razširiti naše gibanje, pozvali smo dijake iz vse Slovenije ter ugotovili, da smo pri tem zelo enotni. Čeprav nimamo istih mnenj glede tega, kako bi se naj vračalo v šole, smo enotni v tem, da so spremembe potrebne, ker tako ne gre naprej.

Kaj zahtevate od Ministrstva za šolstvo?

Imamo tri glavne zahteve, ki smo jih zapisali v našem pismu: ena zahteva je, da bi se vzpostavil konstruktivni dialog z ministrstvom, katerega zaenkrat še nismo dosegli. Druga zahteva je, da bi se na varen način vrnili v šole. Predlagali smo tudi, ker trenutno epidemiološka slika še vedni ni dobra, da bi se vzpostavil način hibridnega učenja, kar pomeni, da bi se pouk lahko hkrati dogajal preko Zooma za tiste, ki so v rizičnih skupinah ali imajo družinske člane, ki so v rizičnih skupinah, polovica dijakov pa bi lahko bila v šoli na razdalji z masko, saj nismo proti ukrepom, kot nam nekateri očitajo. Tretja zahteva je, da se matura dodatno prilagodi in se začne razmišljati tudi o tem kako se bo v naslednjih letih izvajala, ker profesorji že leta opozarjajo, da ta matura ni več smiselna. Če ni boljši čas kot zdaj za to, da to premaknemo. Ne moremo razumeti kako je lahko vlada vlagala v vse veje gospodarstva, da bi ga zavoravala pred korona krizo, v izobrazbo pa ni. Dijake je postavila na zadnje mesto, zato smo se zružili v iniciativo, pripravljeni smo na dialog samo, da se premaknemo.

Želite biti upoštevani glede zadev, ki se vas tičejo?

Gre za pokroviteljski odnos, ko nam ploskajo in rečejo »Bravo,« ampak takoj, ko imajo priložnost nas zavržejo stran in več ne razmišljajo o tem kaj smo povedali. Kdo največ ve o naši trenutni situaciji, ki jo doživljamo, če ne mi, ki jo doživljamo. Kako lahko ministrica reče, da smo v Sloveniji najbolj usposobljeni v Evropi za delo na daljavo, če ne hodi v šolo. In še to, da se ne posluša strokovnjakov, psihologov, epidiomologov, profesorjev, ki so na naši strani. Borimo se za zdravje medtem, ko celotna situacija ni več zdrava, ne glede na to, kako jo pogledaš. Da ne omenjam kakšen je porast mentalnih bolezni, anksioznosti. Imam osebno izkušnjo, saj sem zbolela za depresijo in se zdravim. Toda zdravljenje je precej težje v tem času, ker bi zame bilo dobro, da sem v stiku z ljudmi, česar zdaj ravno ne morem in se slabe misli in cikli lahko veliko bolj ponavljajo. Precej vrstnikom in ljudem, ki jih poznam, pa prej nikoli niso imeli težav z mentalnim zdravjem, so se zdaj začele pojavljati. Tako ali tako ne moremo zanikati, da je epidemija, da je nevarno in da so ljudje, ki so ogroženi, ne morejo pa naša življenja in naša prihodnost biti žrtvovani zato, da se bo kratkoročna epidemiološka slika poboljšala. Se je slika kaj poboljšala zdaj, ko imamo pouk na daljavo? Ni se! Hudo mi je, da je prišlo do te točke, da je ravolucionarno to, da si šolarji in mladi ljudje želijo v šolo.

Kako bo s štrajkom?

Napovedali smo ga za 9. februar, kjerkoli imajo učenci in dijaki pouk preko Zooma, se učitelji in dijaki ne bomo prijavili na Zoom predavanje. Dobili smo tudi podporo Združenja ravnateljic in ravnateljev. Na Poljanah ne bomo dobili neupravičenih ur, če bomo manjkali, za drugje pa ne vem.

Video zapis pisma za ministrico za šolstvo Simoni Kustec iniciative Zahtevamo šolo.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču