Alenka Klun | 14. 1. 2020, 06:00
Dojenček pri "štirideset plus": Večji izziv kot leta je stanje duha
Pred kratkim je v medijih odmevala novica, da je zvezdnica Cameron Diaz pri 47 dobila hčer, menda s pomočjo nadomestne matere. Drugič naraščaj pričakuje Michelle Williams, ki bo letos dopolnila okroglih štirideset. Z nosečniškim trebuščkom se je v javnosti te dni pojavila 45-letna igralka Chloe Sevigny, ki je svoj mladosten videz svojčas pripisovala dejstvu, da (še) nima otrok.
Čeprav v svetu slavnih in bogatih mlade mamice v srednjih, celo zrelih letih niso nikakršna redkost, tudi zaradi njihovega dostopa do "čudežev", ki jih omogoča sodobna medicina (Janet Jackson, denimo, je najverjetneje zanosila s pomočjo umetne oploditve, pri kateri so uporabili njeno jajčece, zamrznjeno leta poprej, in rodila pri 50!), včasih pa tudi po spletu naključij (oskarjevko Halle Berry je nosečnost presenetila pri 46), ginekologi redno opozarjajo, da se raven plodnosti pri ženskah zmanjšuje že po 30. letu, po štiridesetem pa je zanositi še veliko težje.
A tako rekoč vsi imamo znanke in prijateljice, ki se že pred 30. neuspešno trudijo, da bi zanosile, medtem ko se nekaterim pri štiridesetih in kasneje zgodi "slučajno" ... Zato smo se namesto statistikam in izračunom verjetnosti tokrat bolj posvetili stanju duha mater, ki so zanosile in rodile tiktakajoči biološki uri navkljub.
Naša prva sogovornica, blogerka Nataša Gostinčar, ki je sina Jako, zdaj najstnika, rodila malo pred 30. rojstnim dnem, prvo hčer na pragu 40., drugo pa malo pred dopolnjenim 43. letom, je izkusila tako težavno pot do naraščaja kot nenačrtovano nosečnost.
Ko "nesreča" postane največja sreča
"Naša druga deklica, Jerca, je bila spočeta s pomočjo umetne oploditve. Tako da sva se za drugega otroka precej namučila, govorim bolj o psihičnem naporu. Najbrž bodo to bolj razumeli pari, ki ne morejo zanositi in gredo skozi postopke umetne oploditve.
Kljub temu da sva šla skozi to le enkrat, je bilo precej naporno. In še vedno z zanimanjem in pričakovanjem spremljam nekaj kolegic, ki se trudijo. Razumem jih in čutim z njimi, ko doživljajo razočaranja. In se neizmerno veselim, ko imajo take zgodbe srečen konec."
"Pa vendar se mogoče bolj poistovetim s tistimi, ki se jim je zgodila 'nesreča'," nadaljuje Gostinčarjeva. "Jaz sem bila sicer vedno prepričana, da se to nepričakovano ne more zgoditi nikomur. V današnjih časih, ko imamo na voljo toliko sredstev in možnosti za preprečevanje nosečnosti, pa sploh ne. Tudi midva tretjega otroka nisva načrtovala. Pa vseeno zaščite nisem uporabljala, ker sva bila 'uradno' neplodna. In sedaj je ta 'nesreča' naša in sploh moja največja sreča," pove o najmlajši članici njihove družine, dojenčici Jagodi.
Zanimala nas je primerjava med nosečnostjo pri 30 in pri skoraj 43 "iz prve roke". "Najtežja je bila zagotovo tretja nosečnost, vendar bolj zaradi tega, ker mi je bilo večino časa strašno slabo. Poleg tega sem imela doma tudi hčer, ki mi ni dovoljevala pravega počitka.
Druga nosečnost je bila najlažja, saj je bil sin že dovolj star, da ni potreboval pozornosti ves čas, poleg tega sem bila zaradi rizične nosečnosti na bolniški. Kar mi je dovoljevalo, da sem res veliko počivala. Moja prva nosečnost pa ni bila ravno preprosta, saj sem bila neznansko utrujena. Lahko bi rekla, da sem jo prespala. Spala sem od prihoda domov iz službe pa spet do jutra," se spominja.
"Je bila pa tretja nosečnost seveda zelo stresna. Priznam, da tudi zaradi pritiska družine in okolice. Druga hči se je rodila kot otrok s posebnimi potrebami in primarna družina, predvsem mama, novice niso prenesli najbolje. Veliko je bilo pripomb sploh glede tega, ali je moje telo sploh sposobno donositi zdravega otroka."
"In čeprav sem bila v sebi prepričana, da se ti ne more zgoditi dvakrat, da rodiš otroka s posebnimi potrebami, me je to precej obremenjevalo. Seveda tudi zaradi tega, ker statistika ni bila meni v prid, sploh zaradi let.
Od prijateljev in znancev sicer neposrednih pripomb nisem dobila, je pa večina žensk mojih let dejala, da v tako poznih letih nikakor ne bi mogla imeti še enega dojenčka."
Soočanje z izzivi materinske vloge: ne gre za leta, ampak stanje duha
Na svojem blogu Never 2 late 4 u je Nataša zelo iskrena o vseh plateh materinstva, tudi o že kar kronični utrujenosti, ki je tako rekoč stalna spremljevalka starševske vloge. Ali po njenem mnenju res drži mit, da so starejše mame bolj utrujene? "Ne, s tem se definitivno ne strinjam," pove v smehu.
"Ravno par dni nazaj sva se z možem pogovarjala o tem in se sama nad sabo zgražala, kako sva lahko jamrala, da sva utrujena 10 let nazaj. Spomnim se, da mi je bilo po rojstvu sina vse tako težko in naporno. Vstajanje ponoči, hranjenje, uvajanje goste hrane, previjanje ... Pa sem imela precej več časa na voljo, če primerjam obdobje po drugi hčeri in naprej."
"Bolj menim, da je to stvar navade. Kajti pred rojstvom sina sva bila oba z možem navajena, da si po prihodu iz službe vzameš čas zase. Poješ kosilo, se uležeš na kavč. kakšen dan se dobiš s prijatelji, kakšen dan greš nakupovat in kakšen dan samo poležavaš in ali bereš ali gledaš televizijo. In si preprosto navajen, da ti je udobno.
Z rojstvom otroka pa pride 'šok' in spoznanje, da si odgovoren za malo bitje, ki je prisesano nate 24 ur na dan. In te to dobesedno zamori. No, vsaj mene je. Nisem si predstavljala, da bo tako. Naporno," je iskrena sogovornica, ki sklene: "Pri drugi hčeri sem se psihično pripravila, ker sem vedela, kako bo in mi ni bilo več nič težko. To je moje mnenje. In tu ne vidim povezave s starostjo. Bolj s stanjem duha."
Ne bi se zgolj zaradi let odrekla še enemu otroku
Podobna vprašanja smo zastavili tudi Ljubljančanki Nini, ki je drugo hčer rodila tik pred 42. rojstnim dnem. Med njunima prvo- in drugorojenko je sedem let razlike in odlično se ujameta, pravi.
"Imava pomočnico, ki vsak dan bolj postaja učiteljica svoji mlajši sestrici. Prav ona je bila tudi največja pobudnica, da ne bi bila rada edinka. Sama pa sem sprva dvomila ravno zaradi starosti, a sem ugotovila, da se nikakor ne počutim tako, da bi se zgolj zaradi let odrekla še enemu otroku."
S težavami s plodnostjo se kljub zrelejšim letom ni srečala, a se zaveda, da je to pogost pojav in zato opazke v slogu "kaj pa vidva čakata" lahko privedejo do zelo neprijetnih trenutkov. Kot pravi, nosečnost pri "štirideset plus" ni bila prav nič bolj naporna, celo nasprotno: "Manj zdravstvenih težav in tegob sem imela, nisem pridobila toliko na teži in tudi okrevanje je potekalo veliko hitreje."
S svojo izkušnjo tudi Nina spodbije mit, da so starejše mame bolj utrujene. "Moja prva hči je prespala vso noč od prvega dneva, ko sva se vrnili iz porodnišnice. Druga se sicer ponoči predrami za hranjenje, včasih kakšno uro tudi prebedim, ko jo poskušam uspavati nazaj, pa vendar kronične utrujenosti do sedaj še nisem izkusila. Tudi to me je med nosečnostjo skrbelo, ali bom zmogla, če moj otrok ne bo spal ponoči. Menim, da je to stvar vsakega posameznika."
O tem, kakšna se ji zdi še sprejemljiva starost (pri nas ženskam po 43. letu zdravstvena zavarovalnica ne povrne več stroškov postopka umetne oploditve, op. a.) za nosečnost, razmišlja, da je seveda treba upoštevati vsak primer posebej, a se ji zdi 45 nekako zgornja meja, dodaja pa:
"Danes se je meja materinstva pomaknila precej navzgor, za kar je kriva tudi ekonomska politika. Ko je bila moja mama stara toliko kot jaz, sva bili s sestro že odrasli. Z izpitom za avto. V istem obdobju, kot sem zdaj sama, se je lahko posvetila drugim stvarem."
In zakaj se nihče toliko ne ukvarja z očeti pri 40?
"Danes je družbeno povsem sprejemljivo, da se moški že bližajo abrahamu, ko prvič postanejo očki. Je pa res, da ne morejo zanositi in roditi, zato ne nosijo takih posledic kot ženske. In trdim, da so kljub vsem tegobam, ki jih prinaša nosečnost, prikrajšani za nekaj izjemnega."