Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek: "Ljudje pozabljamo, da so naši možgani zelo zelo plastični!"

Omenjena motnja je bila klasificirana že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat je dobila ime mejna osebnostna motnja (imenovana tudi: borderline).

Prof. dr. Dernovšek je v jutranji radijski oddaji o možganih z novinarko Mojco Delač spregovorila o vzrokih za nastalo motnjo in o nevrologiji njenega ozadja. ob tem pa poudarila možnosti ozdravitve in torej upanja, ki jo s seboj prinaša vse bolje raziskana posebna sposobnost naših možganov: t.j. da se spreminjajo. Tej sposobnosti naših možganov rečemo tudi nevroplastičnost.

O slednjem je dr. Dernovšek povedala naslednje:

»Nevroplastičnost gre v vse smeri. Namreč, če nam travma škodi, nam spremeni možgane. In če nam recimo nek terapevtski proces koristi, nam koristi zato, ker nam dejansko spreminja možgane. Ljudje pozabljamo, da so naši možgani zelo zelo plastični.«

Ker gre vzrok za vznik mejne osebnostne motnje iskati prav v travmi, ki lahko človeka prizadene v katerikoli starosti, so tovrstna spoznanja nevrologije toliko bolj pomenljiva.

Kako torej lahko tudi bližnji ljudi z mejno osebnostno motnjo tem pomagajo, če vedo, da se lahko ob tem zanesejo na čudovito lastnost nevroplastičnosti človeških možganov?

Dr. Dernovšek dodaja:

»Predlagam, da bi bilo dobro že to, da bi vsi malo bolj razumeli osebnostne motnje, med njimi pa še posebno mejno osebnostno motnjo. Da bi torej več vedeli o teh motnjah in pa, seveda, da bi bilo v družbi dostopnih več učinkovitih oblik pomoči osebam, ki imajo to motnjo, in pa seveda tudi njihovim svojcem, prijateljem in sodelavcem. A zakaj je to pomembno? Pomembno je, da se človek, ki ima mejno osebnostno motnjo, in z njim tudi njegova neposredna okolica, zaveda, da je določena vedenja potrebno: ne ignorirati, temveč jih nasloviti z ustreznim odzivom. Se pravi, mi ne smemo tega človeka označiti zdaj s kakšnim neprimernim izrazom, hkrati mu ne smemo njegovih težav povečevati, a tudi svojih ne smemo povečevati. Ob vsem tem mu moramo s svojimi odzivi dati vedeti, da je odgovoren za svoje življenje, za svoje vedenje, in da ima seveda možnost v zvezi s tem tudi kaj storiti.«

Motnja 'ljubim te in hkrati sovražim’!

Za mejno osebnostno motnjo so značilni naslednji značilni znaki:

• strah pred zapuščanjem in izgubo,
• impulzivnost in tvegano vedenje,
• občutek praznine,
• človek ima težave z identiteto,
• težave pri uravnavanju čustev in močna čustvena nihanja,
• nestabilno razpoloženje,
• izkrivljena samopodoba,
• trpi za obdobji anksioznosti in depresije.

Navzven se ta motnja najlažje opazi tako, da se bližnjim kažejo v nestabilnostih odnosa. »Enkrat se kažejo kot idealni, drugič pa v najslabši možni luči. Tudi sicer je stalnica v življenju teh ljudi črno-belo gledanje nase, na svet in okoliščine,« je v pogovoru z Mojco Delač še povedala prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc