Dragica Erpič: »Včasih sem si rekla, da je samo še Hitler bil hujši, ker me je mučil psihično, spolno in fizično.«

Boste začeli z otroštvom?

Pred študijem psihoterapije sem stalno imela v glavi, da imam lepo otroštvo, kljub temu, da je bil oče alkoholik. Že od malega sem opazila, da pije. V delavnici je imel omarico, občasno je iz nje vzel steklenico in srknil. Takrat se nisem zavedala, da je to alkohol ali nekaj nevarnega, le njegovo obnašanje se je začelo postopoma spreminjati. Pravzaprav mi je to njegovo obnašanje bilo všeč, ker je takrat bil bolj sproščen, manj zadrgnjen in igral se je z nami ter bil bolj prijazen do nas.

Kakšna je bila mama?

Spomnim se je, da je vedno bila nergaška in ga je napadala. Takrat tega nisem razumela, danes pa. Mislila sem, če bi dala očetu mir, bi se imela lepo in sploh ne bi prišlo do prepirov. Takšnih večerov je bilo ogromno, se pravi nespoštljivih obmetavanj in starejši, mlajši brat ter jaz smo vse slišali.

Potem sem glede svojega lepega otroštva stopila na realna tla, spomnila sem se tudi svojih občutkov za nazaj, kako sem ob očetu doživljala, da nisem dovolj dobra, da bi ga odvrnila od pitja. Namreč oče je do mene imel poseben odnos, tudi zlorabljajoč. Kot edini punčki mi je govoril, da sem najlepša, princeska, vedno sem sedela v njegovem naročju in nikoli me ni kregal. Biti privilegiran sploh ni prijetno, brata sta kazala name, češ da ne bom nikoli nič kregana in me ima oče raje. Bila sem žalostna, saj nisem mogla nikomur povedati, kaj pomeni biti privilegiran, namreč, da me je oče pri sedmih letih včasih prijel tudi tam, kjer ne bi smel.

Sicer sem mami nekaj časa po tistem dogodku uspela povedati za njegovo zlorabo, ampak mama me je grdo pogledala in rekla 'Kaj si pa ti smrklja zmišljuješ, tiho bodi, da ne boš to še kje okoli govorila! Saj veš, da pije, potem pa tiste roke steguje.' Takrat sem bila jezna na njo, zdaj pa jo več ne obtožujem.

Kaj bi danes rekli za vaše otroštvo in odraščanje?

Če danes pogledam nazaj prvi del življenja, ki je trajal 40 let, bi rekla, da sem bila druga oseba. Sploh nimam občutka, da sem se tako mučila. Zatekala sem se k potočku, saj me je pomirilo, da sem mu lahko zaupala vse, kar me je težilo in se zjokala.

Najbolj mučno mi je bilo to, da je mama po prepirih začela jokati. Zabubila se je v postelji, hodila sem k njej in ji govorila, naj več ne joče, ona pa je še bolj jokala. Otroci smo mislili, da bo umrla. Govorila nam je, da smo tudi mi 'žleht'. Bila pa je tudi bolna, saj je po prvem porodu dobila tuberkolozo in zelo shujšala. Šla je v zdravilišče, medtem pa nam je oče kuhal in otroci smo se mu smejali, ker se mu kruh ni dvignil. Se pravi, da so med grozo bili tudi lepi trenutki in ravno v teh lepih trenutkih je verjetno notranja moč. Verjamem, da sem si v takšnih trenutkin nabrala žilavost, upanje do življenja in upanje, da se da.

Je vaš oče bil zagrenjen?

Od doma je šel pri 13, 14 letih kot pastir, ker je doma bilo 11 otrok in ni bilo za vse kruha. Med 2. svetovno vojno pa je bil kurirček in potem je mami očital, da je bila belogardistka, čeprav ni bila. Oba sta bila zagrenjena zaradi revščine. Je pa oče le bil dobre volje, vsaj takrat, ko je kaj spil, pa tudi izobraževal se je. Kupil je rdeči leksikon in rekel, da ga bomo potrebovali, ko bomo reševali križanke. To mi je pri njemu bilo všeč. Kasneje, ko sem bila srednješolka, sva ob 5.00 zjutraj skupaj hodila na avtobus, vohala sem alkohol. Navadila sem se na ta vonj, ki se je pomešal z briljantino, ker se je zjutraj obril in uredil. Bil je lep človek. Kakšen večer, ko je dosti spil, pa je bil nagravžen, ker je kje ležal in bruhal. 

Šlo je iz ene skrajnosti v drugo in sprehajala sem se tukaj vmes.

Kakšne spomine imate na srednješolsko obdobje?

Iz tega obdobja se spomnim lepih trenutkov, takšnih, ki bi jih rada obdržala za celo življenje. Sicer mi je bilo stresno iti iz vasi v mesto, doma pa je bilo vedno težje, ker je oče vedno bolj pil. Dostikrat ga je bilo potrebno iti kam iskat, ker se je zapil. Tudi noči so bile grozne, ker sta se mama in oče v spalnici prepirala. To vse se je nekje v meni nabiralo. Spraševala sem se, kaj sploh je zakon? Nisem imela druge slike kot to, da je zakon nekaj težkega, da moraš potrpeti, ne glede na to, kako hudo je, kar sem tudi stalno poslušala od mame. Pri 17 letih sem spoznala fanta s katerim sem se kasneje poročila, pravzaprav sem z njim imela tudi prvo spolno izkušnjo, bila sva zelo zaljubljena.

Pravijo, če pride do takšne zaljubljenosti in dva skočita skupaj, da imata oba veliko travm, ju skupaj združi narava, ker na nezavedenem čutita, skozi telesno govorico, da ob tem človeku obstaja možnost, da lahko drug drugega pozdravita. Če eden od njiju odpre svoje rane, tudi drugi lahko.

Je bil na začetku vajin odnos lep?

Že na začetku najinega odnosa ni bilo vse samo lepo, ampak sem ga imela res rada in načrtovala sva skupno življenje. Mama ge je pustila in vzeli so ga v rejo na eni kmetiji, kjer so ga zelo zaničevali, mu namakali dudo v alkohol, da je zaspal, ga tepli, tudi hrane mu niso dajali. Bil je zidar in je že kot mulc cele dneve garal. Takrat je veliko pil. Govoril je, da cele dneve dela na vročem soncu in zjutraj ne prinesejo hrane, ampak en šilček, čez dan pa je pil pivo in zvečer prišel domov rdeč v obraz. Za moje pojme ni izgledal pijan, čutila pa sem, da to ni najbolje. Imela sem toleranco do tega in mislila, da ga bom, ko bo z mano, itak imela tako rada, da pijače ne bo potreboval, kar je bila iluzija. Kljub temu, da sva pazila, sem zanosila in pri mojih 19 letih sva se poročila.

Kako se je do vas obnašal po poroki?

Takoj po poroki se je začel vesti drugače. Postal je nasilen, tudi spolno. Ko je sredi noči prišel domov iz službe, je prismrdel, jaz pa sem bila z majhnim otročkom, ki ga nisem mogla dojiti, ker so se mi vnele dojke in sem imela visoko vročino. Jokala sem kot dež, on pa me je nadiral, zakaj tulim, in pričakoval, da bova imela spolne odnose. Hčerke ni maral, ker bi prvi otrok po nekih starih prepričanjih moral biti fant. Mislila sem si, da je tako grozno, ker je imel kruto življenje, ampak si bova potem ustvarila najino življenje in nama bo super. Bilo pa je še grozljivejše kot v otroštvu.

Vas je tepel?

Stiskal me je, včasih za prsi, včasih za vrat in mislila sem, da sem ga spominjala na njegovo mamo, na katero je bil besen, ker ga je pustila in šla v Ameriko.

Se je zavedal, da ne dela prav?

Vprašala sem ga, če sploh ve, kaj je počel z mano. Včasih je zanikal, včasih se ni spomnil ... Enkrat samkrat sem bila plava, drugače pa je pazil, da me ni po glavi, ker sem hodila v službo in je vedel, da bodo drugi opazili.

Koliko časa je to trajalo?

Zakon je trajal 19 let, vmes je bil premor z groznim pijančevanjem in nasiljem, ko sem bila noseča z drugo hčerko. Zanosila sem 11 let po prvem porodu, saj sem bila prepričana, da ne morem zanositi in sva nehala misliti na kakršnokoli zaščito. Medtem so na Centru za socialno delo (CSD) svetovali, da gre prva hčerka v Dom Malči Beličeve, da bi se lahko učila, a je že do takrat videla vse najhujše.

Kako je mož reagiral, ko ste mu rekli, da ste noseči?

Takrat, ko sem mu rekla, da sem noseča, se je zelo trudil. Oba sva bila vesela v pričakovanju otročka. Hodil je na individualno obravnavo in ni pil še kakšno leto po hčerkinem rojstvu. Tudi ukvarjal se je z njo, medtem ko se s starejšo ni. Z mlajšo hčerko je bil, kot da je obrnil nov list. Previjal jo je, se z njo sprehajal ... Rekla sem si, da so se mi odprla nebesa, saj sem verjela, da ne bo več pil. Takrat je delal kot varnostnik in imeli smo se lepo, preveč lepo, da bi trajalo. Potem so ga začeli vabiti, pregovarjati, da gre delat, saj je veljal za zelo dobrega in poceni zidarja. Ponovno je pričel zidariti po opravljeni nočni službi in začel se mi je nabirati knedel v grlu, ker sem se bala, da bo isto kot prej.

Je bilo isto?

Mogoče celo huje, ker je vsakič, ko je ponovno pil, zabredel še huje. Kar naprej je prihajala policija. Že prej se je starejša hčerka, ko je videla, da me drži za vrat, bala, da mi bo kaj naredil in je klicala policijo. Niti zavedal se ni, koliko moči ima. Z eno roko me je zagrabil za eno roko, z drugo pa me je obdeloval. Samozavest sem imela pod nulo, čutila sem, da tonem in da nimam več nič moči.

Ste bili jezni nase, ker ste dovolili, da se vam to ponovno dogaja?

Že po sedmih letih zakona sem vložila za ločitev. Klicali so naju v CSD in spomnim se socialne delavke, ki me je pogledala v oči in rekla: 'Gospa saj imate hčerko, kaj pa vi mislite s to ločitvijo?' Povedala sem ji, da mož noče na zdravljenje, ona pa je možu rekla: 'Saj se bo gospod šel zdravit, kajne gospod?' Mož je samo pokimal, jaz pa sem se počutila kot največji kriminalec, ker se hočem ločiti. A takrat nisem bila dovolj močna, da bi šla stran.

Kdaj ste ugotovili, da tako res ne gre več?

Nekega dne, ko me je ponovno napadal, mi je v glavi kliknilo, kot bi me predrl z žebljem. 'A boš dopustila, da se bo dogajalo še z drugo hčerko, kot se je s prvo?' Tisti trenutek sem skrivoma začela delati načrt, da grem stran. Ni mi bilo pomembno, ali me bo zaradi tega ubil, tudi povedal mi je, če bom kakšnega imela, da bo njega in mene ubil. Včasih sem si rekla, da je samo še Hitler bil hujši, ker me je mučil psihično, spolno in fizično. To so bile te ure v spalnici.

Starejša hčerka je dostikrat povedala, da je zaspala na stopnicah, ker je čakala, da vidi, kaj se bo dogajalo v spalnici in bo lahko ukrepala, če bo potrebno.

Nasilje je zasvojitveno, ob nasilju se sprošča ogromno adrenalina v človeku in vzpostavi se nekakšna vez med nasilnežem in žrtvijo.

Sta se vseeno imela na nekakšen način rada?

Res sem ga imela rada in vedela sem, da me ima on tudi rad. Vsem sem rekla, da me ima rad in da me ne vara, ampak da je zasvojen in ga alkohol spremeni, kadar je trezen pa je super človek. In je tudi dva, tri dni vmes bil, kupil mi je kar sem hotela, jaz pa sem se stopila in si potihoma želela, da bi trajalo.

Kaj se je zgodilo po vašem »kliku«, da greste proč?

Po tistem mi je svakinja pomagala najeti stanovanje v Ljubljani. Tako sem nekega dne, ko sem vedela, da dela fasado in bo domov prišel pozno, pobrala šestletno hčerko, najnujnejše stvari in napisala pismo, naj me ne išče. Mama, ki je živela v sosednji hiši, me je videla in me pregovarjala, da ostanem. Pred njo sem bila hrabra, a za prvim ovinkom sem ustavila avto in se zjokala. Potem se je med nama začela podla vojna. Zasledoval me je in čakal pred službo. Izvedel je, kje živim. Videla sem ga pred blokom, pil je pod drevesom in mi žugal. Poklicala sem policijo in povedali so mi, da mu ne morejo nič, dokler nič ne naredi. Zaklenila sem se, ampak je vseeno vdrl v stanovanje. Nekdo pa je poklical policijo, medtem ko me je že držal za vrat. Najela sem kriminalista in od takrat naprej se je začel lepše vesti. Nekega dne je prišel trezen in se opravičil za vse, kar je naredil, Takrat je hodil na individualno obravnavo. Bila sva ponovno v ločitvenem postopku in predlagal je, da prodava hišo. S tem denarjem si je sezidal hišo na Dolenjskem, jaz pa sem si kupila stanovanje v Ljubljani. Vabil me je, da pridem živeti k njemu, a sem vztrajala, da je med nama konec. Sezidal je hišo do strehe, potem pa se v štali obesil in pred tem napisal cel kup pisem, da sem jaz kriva za njegovo smrt.

Kako ste vi nadaljevali s svojim življenjem?

Z odhodom v Ljubljano, naj bi si oddahnila, a je sledilo njegovo zalezovanje. Bilo je kot v kriminalki. Bila sem pod stresom, saj je skočil iz grma in mi grozil, naj pridem nazaj domov. Že vmes sem začela kupovati pijačo, ker tablet nisem marala, vem pa, da malo pijače pomaga. Spomnila sem se tudi na očeta, kako je bil zabaven, ko je malo spil. Imela sem predstavo, da alkohol pomaga. In ko sem pila, mi je res odleglo in sem vse skupaj lažje prenašala.

Vse mi je bilo stresno, med drugim to, da moram za vse poskrbeti sama, počutila sem se negotovo. Takrat sem zvečer, ko je hčerka zaspala, šla vsak dan v trgovino in kupila liter vina. Že prej, ko smo kaj praznovali, je na mizi bil alkohol. Kuhala sem in stregla ter zraven tudi pila. Ne bom rekla, da mi ni pasalo. To je bila podlaga za to, da sem v pitju videla rešitev.

Se vam po dogovoru z možem ni življenje začelo umirjati?

Šele takrat je vsem kar sem prestalam prišlo na površje. Okolica je od mene pričakovala, da bom vesela, a sem bila še vedno zagrenjena. Seveda je alkohol bil prisoten, v službi in doma, kjer sem ga skrivala pred otrokom. In ko sem kupila stanovanje v Novih Jaršah, sem s tem nadaljevala. Nič več nisem štela, koliko sem spila, samo telo je zahtevalo svoje. Bolj ko sem se zavedela, da sem zabredla, bolj me je bilo sram. Zavedala sem se, da sem že zasvojena.

Potem sem se preselila na Dolenjsko in dokončala hišo, ki jo je začel graditi bivši mož. Imela sem partnerja, ki mi je stal ob strani in mi pomagal. Dobro sva se ujela, a sem vseeno tonila. Še pred selitvijo na Dolenjsko je mlajšo hčerko posilil neznani storilec v najinem stanovanju.

Kaj?

Stara je bila osem let, naročila sem ji, da me vsak dan takoj, ko pride iz šole domov, pokliče, čeprav sem iz službe prihajala pol ure za njo. Govorila sem ji, naj ne hodi sama ven, naj se zaklene in počaka, da pridem domov. Ni bilo 20 minut za tistim, ko sva se slišali, me je poklica in jokala. 'En je prišel, mami pridi'. Sploh ni znala povedati, kaj je. Našla sem jo s krvavimi hlačkami in preplašeno. Noter ga je spustila, ker je hotel imeti svinčnik in papir, da bi si nekaj zapisal. Potem pa je bila še večja drama, ko so jo zasliševali.

Kdaj ste nehali piti?

Ko sem se preselila na Dolenjsko, sem še bolj pila in pogosto kje obležala. Čez dan sem fizično delala in meni se je zdelo, da sem, več kot spijem, močnejša. Problem je bil le, da zvečer vedno padem dol. Potem me je hčerka začela opozarjati, da se z mano nekaj dogaja. Preplavljal me je močan občutek krivde, še danes se čutim krivo, ker ji takrat res nisem mogla biti ljubeča mama. Kolikokrat me je prosila: 'Mami, bo danes v redu, ko bom prišla iz šole?' Zatrjevala sem ji, da sem v redu, pa je po mojih očeh videla, da to ni res.

Imela sem tudi nesrečo, ki so jo povezovali z alkoholom in dolgo časa sem bila na bolniški. Vse to se je dogajalo od leta 2000 do leta 2004, ko sem ostala še brez službe kot tehnološki višek. Pisala sem prošnje in zraven pila, da sem se tolažila. Šla sem iz občutka krivde v alkohol in iz alkohola v krivdo in v sram.

Bolj me je bilo sram, bolj sem morala piti, da bi me bilo manj sram.

Ste se na noge postavili sami?

Nekega dne je iz šole domov prišla hčerka, ponovno je opazila, da sem pila in rekla: 'Mami, ne maram take mame, ne bom več take mame gledala, šla bom od doma!' Stara je bila 14 let, pograbila je torbo in šla. Šla sem za njo in jo spraševala: 'Kam greš?' Obenem sem se slišala, da si govorim: 'Tako daleč bom šla, da bom izgubila otroka.'

Nisem verjela, da bo hčerka res kam šla, čeprav je pograbila torbo in je že bila nekje zunaj.

Medtem sem na spletu našla Društvo Človeška toplina, kamor bi lahko šla na zdravljenje.

Prebrala sem, da je ena terapevtka ženska, zaradi česa sem tudi šla k njim. Hčerki, ki se ni oglašala na moje klice, sem pisala SMS, da grem jutri na zdravljenje, a se ni oglašala. Čez nekaj ur, ko se mi je oglasila, sem jo prepričala, da se grem zdraviti, ker jo ne želim izgubiti.

Takoj sem začela hoditi na terapije, po nasvetu ustanovitelja društva sem hodila vsak dan. Na terapijah je bilo presenetljivo veliko žensk, a vseeno me je bilo sram.

Kako to, da ste se odločili za študij?

Ko sem že nekaj mesecev hodila v društvo, sem začela obiskovati različna predavanja, tudi k prof. dr. Christianu Gostečniku, rednem profesorju za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti. Govoril je o spolni zlorabi, o tem kar se mi je dogajalo in mislila sem, da govori o meni.

Prvič sem slišala človeka, da je na glas pred celim avditorijem govoril o spolni zlorabi.

Povedal je tudi, da se človeku, ki se mu zgodi zloraba, v kolikor tega ne predela, te stvari pogosto ponovijo pri otrocih. Po predavanju sem tekla za njim in ga spraševala: 'Kaj lahko naredim, meni se je to že zgodilo?' Pa mi je odgovoril, da lahko naredim veliko tega, najprej pa naj začnem pri sebi in to predelam. Odločila sem se, da bom hodila na vsako njegovo predavanje, pa ne samo k njemu, temveč k vsem, ki so delali specializacijo zakonskih in družinskih študij.

Obenem nisem dobila službe, čeprav sem poslala tisoč prošenj. Sprevidela sem, da zaradi pomanjkljive izobrazbe službe, kot sem jo pred tem imela, ne bom dobila. Kaj mi je preostalo? Na zdravljenju sem pridobivala na samozavesti, v bivši službi pa sem dobila visoko odpravnino in si rekla, da moram ta denar vnovčiti za nekaj dobrega, od česa bom lahko živela. Obiskovala sem različne tečaje, med ostalim tudi angelsko šolo, kjer sem dobila samozavest, zavedanje, kaj se z mano dogaja, čeprav je šlo za angele in mi nekaj ni šlo skupaj.

So vse poti vodile v študij psihoterapije?

Ker sem že hodila na predavanja, sem se spraševala, če bi lahko delala tudi izpite. Dovolili so mi, le opozorili so me, da mi ne morejo dati certifikata za terapevta, ker nimam končane fakultete. Takrat so se odprla vrata Fakultete Sigmunda Freuda za psihoterapijo v Ljubljani. Izpolnjevala sem pogoje in vpisala sem se. Na predavanja sem zelo rada hodila, hkrati sem hodila na skupinske terapije in tudi individualne. Predelovala sem svoje 'sranje' in hkrati rasla. Dobro sem se počutila, delala sem zase in tudi za hčerki. Zdelo se mi je, da je to to. Med študijem sem že vodila skupine v Društvu Človeška toplina, pa tudi individualne terapije izven društva. V tem delu sem uživala. Kasneje sem na Dunaju zaključila Fakulteto Sigmunda Freuda in magistrirala iz zakonskih in družinskih študij,  specializacijo pa sem opravila v okviru podiplomskega študija zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti v Ljubljani.

Ste se s študijem poglobili v alkoholizem, nasilje, zlorabo, nezdrave partnerske odnose ...?

Drži, vse to sem doživela, pa tudi bulimijo sem imela, depresijo, anksiozne in tesnobne motnje, zato jih, ko mi na terapijah govorijo o tem, lažje razumem. Tudi ogromno knjig sem prebrala, preštudirala, je pa drugače, ko govoriš iz lastnih izkušenj.

Kako se počutite zdaj?

Kot kraljica, nisem obremenjena s tem, kje bom skrila kakšno zalogo alkohola. Ni ga človeka, ki bi mi lahko naredil 'pink', počutim se močno. Obenem smo s hčerkama družina, pa čeprav živimo vsaka na svojem.